Odmev na Pastirsko pismo slovenskih škofov za postni čas: Potencial preroškosti

Pastirsko pismo si lahko preberete tule – 1. in 2. del.

Z zanimanjem sem prisluhnil pastirskemu pismu vernikom z zanimivim naslovom ‘Svet trpljenja in zdravljenja je pomenljivo ogledalo sedanje družbe’. Prav razveselil sem se, ko se je dalo razbrati, da bo pismo govorilo o trpljenju in o zdravljenju, v luči sedanje družbe. Izvrstno izbrana tema za ta zmedeni čas!

Lansko leto sem ob pastirskem pismu močno “zastrigel z ušesi”, ko so se škofje v ponižni drži opravičili, da nas vernike premalo poslušajo. Zato sem tudi letos pričakoval nekaj, kjer bom “zastrigel z ušesi”. Nič takega nisem slišal – ne po prvem, ne po drugem delu. Potem sem oba dela prebral še v Družini in se dobro – z markerji za podčrtovanje – poglobil v vsebino.

Ne morem se znebiti vtisa, da avtor pisma ni imel jasno pred očmi ciljne publike, ki jo nagovarja. Menim, da smo to preprosti verniki pri maši, ki rabimo jasno, odločno in z Božjo besedo podprto vsebino, povedano razumljivo ter “necerkveno”, obenem pa ilustrirano z iskrivimi pričevanji iz realnosti življenja.

Kar pohvalim je odlična prispodoba Slovenije kot velike “bolnišnice”. Zlahka se poistovetim z njo in občutek imam, da mi bo za vedno ostala v spominu. Škoda pa je, da  prispodoba nekako “osamljena obvisi v zraku”: nič o “boleznih”, nič o “reorganiziranju bolnišnice”, nič o “zdravljenju pacientke”.

Dobri so mi tudi trije “p-ji” sočutne bližine v drugem delu (poslušanje, potrpežljivost, ponižnost), ki so dobra osnova za držo in ravnanje, ko se srečamo s preizkušenim. Le bolj razdelati bi jih bilo treba – na račun odvečnih vsebin.

Potem sem se za hec lotil popravljanja škofovskega pisma (veliko si upam). Ogromno odvečnega sem preprosto črtal. Pismo se mi zdi odločno preobloženo z vsebino, ki ne pove nič bistvenega ali celo le pojasnjuje, kar je samoumevno. Menim, da tak nagovor ne sme biti preobložen z odvečnimi stavki, celo ne z odvečnimi besedami. Nekdo bi ga moral pred objavo skrbno prebrati, premisliti in odvečno odločno odstraniti. Ko gre za tako pomembno pismo, si mora vsaka beseda “zaslužiti” mesto v njem.

Od škofov bi pričakoval odločno več navezave na res bogato Božjo besedo obeh nedelj.

Ne morem se znebiti vtisa, da avtor pisma ni imel jasno pred očmi ciljne publike, ki jo nagovarja. Menim, da smo to preprosti verniki pri maši, ki rabimo jasno, odločno in z Božjo besedo podprto vsebino, povedano razumljivo ter “necerkveno”, obenem pa ilustrirano z iskrivimi pričevanji iz realnosti življenja. Dve pričevanji sta sicer izpostavljeni kot pričevanji, pa sta v bistvu “nepričevanji”. In nas zato pustita prazne.

Od škofov bi pričakoval odločno več navezave na res bogato Božjo besedo obeh nedelj. Tega sicer nekaj je, a so pri Petrovi tašči nanizane ugotovitve o oznanjevanju (kar sicer ni tema), pri gobavcu pa nisem mogel najti dobre poante, ki bi jo lahko prenesel v svoje življenje.

Najbolj pa se čudim, da je toliko vsebine preprosto citirane iz drugih virov. Še najbolj zmoti vsebina iz zloženke, ki so jo škofje izdali pred leti. Le-ta zavzame kar 40 % vsebine drugega dela pisma in najprej navaja pravice bolnikov do obiska duhovnika in do zakramentov, se ponuja kot navodila bolnikom, svojcem, skupnosti in duhovnikom za izvajanje bolniškega maziljenja in drugih zakramentov. Vsebina je dobra, potrebna in primerna, a bi morala biti drugače, bolj nagovorljivo “zapakirana”. Ne morem pa se znebiti vtisa, da je le “copy/paste” iz zloženke, zato ostajajo v nagovoru tudi take podrobnosti, kot je recimo vsebina podobice po prejemu zakramentov. Predlagam, da bi zloženko v pismu le omenili in jo na koncu maše delili vernikom.

Za hec sem se lotil popravljanja škofovskega pisma (veliko si upam). Ogromno odvečnega sem preprosto črtal. Pismo se mi zdi odločno preobloženo z vsebino, ki ne pove nič bistvenega ali celo le pojasnjuje, kar je samoumevno.

Še nekaj bi si upal izraziti. Menim, da pisanje pisma v tako veliki in heterogeni skupini ni mogoče. Najbrž je en od škofov dobil nalogo, da je on letos na vrsti, da napiše. Tako si predstavljam. Predlagam, da se avtor pisma podpiše z imenom, ostali škofje pa se pridružijo vsebini.

Želim si, da bi se tako pomembna pisma, ki se ob tako redkih priložnostih berejo vsem vernikom, ki imajo potencial preroškosti, ki naj bi nam dala jasne usmeritve najvišjih duhovnih avtoritet v državi, kot taka tudi obravnavajo.

Odmev je bil prvič objavljen 12.2.2024 na spletni strani katoliškega tednika Družina.

Vir Pastirskega pisma je spletna stran Katoliške cerkve.

Foto: Aleš Čerin