Biti tiho v imenu edinosti?

Ko zaslišim – pa naj bo to od kogarkoli – pozivanje k edinosti, takoj zastrižem z ušesi. Morda zato, ker mi je prva asociacija na besedo edinost Titova Jugoslavija s stalnim opevanjem “bratstva i jedinstva”. Vemo kako je Jugoslavija končala: razpadla je na klavrn in na zelo krvav način.

Edinost med zakoncema in Gibran

Zadnje čase mi pojem edinosti ne da miru. Obravnavali smo ga na zakonski skupini in to kar tri srečanja zapovrstjo, ker se nismo mogli zediniti, kaj edinost med zakoncema sploh je, kako se kaže in kako si zanjo prizadevati. No, vsaj meni ni bilo jasno. Pa sem vrtal.

Najprej tako, da sem pogledal, kako je pomen definiran v SSKJ: edínost – knjiž. složnost, vzajemnost. Aha, složnost in vzajemnost sta ta dva pojma, ki definirata edinost. Pa si poglejmo kaj točno pomeni složnost: slóga – stanje brez prepirov, nasprotovanj med ljudmi: in kaj vzajemnost: medsebojna povezanost, odvisnost. Nisem bil zadovoljen s to definicijo edinosti, pa sem vrtal naprej.

Našel sem zapis Kahlila Gibrana, znamenitega libanonskega pesnika in pisatelja v knjigi “Prerok”, ko govori o zakonu. Po moje tule lepo oriše pojem edinosti med zakoncema: “Ljubite drug drugega, toda iz ljubezni ne delajte spon; naj med obalami vaših duš raje valuje morje. Napolnjujte čašo drugega, toda ne pijte iz iste čaše. Delite si kruh, toda ne jejte od istega hleba. Pojte in plešite skupaj in veselite se, toda vsak naj ostane sam, podobno kot je vsaka struna na lutnji sama, pa vendar skupaj odzvanjajo isti napev. Podarite si srca, toda ne izročite jih drug drugemu v posest. Kajti le roka Življenja zmore zaobseči vaša srca. In bodite skupaj, pa le ne pretesno: kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču in hrast in cipresa ne moreta rasti v senci drug drugega.”

Zapis škofa

Pred časom mi je v roke prišel zapis nagovora, ki ga je murskosoboški škof dr. Peter Štumpf namenil – kot sam pravi na začetku – sobratom, duhovnikom, bratom in sestram na rekolekciji.

V njem škof v prvem delu odlično poudari pomen zapovedi ljubezni (“ljubimo se med seboj”), ki jo izpelje iz povabila apostola Janeza (1 Jn 4,7). Škof pravi, da je odločilnega pomena, ker prihaja od Boga, in da daje smiselnost krščanstvu.

Drugi del nagovora pa dr. Štumpf začne takole*: “V teh dneh veliko premišljujem o ljudeh, ki v Cerkvi na Slovenskem počnejo neke čudne stvari. Menijo, da je Cerkev v krizi, da je obglavljena, da nima vizije in še kaj bi se našlo. Mimo škofov se gredo mesijanske rešitelje  in nakazujejo, kakšna bi morala biti nova nadškofa. Če to počnejo iz ljubezni, ki prihaja iz Boga, so v resnici. Če to počno zaradi česarkoli drugega, in ne iz ljubezni, je to zelo slabo. Niso v resnici, ampak v laži.

Toda, vsi pravijo, da to počno iz ljubezni do Cerkve in torej so v resnici. Kdo naj to presodi? Samo Bog vidi v vest vsakega človeka. Toda vest se lahko sklicuje na pravice samo, če čuti dolžnost. In kakšna je ta dolžnost nas duhovnikov, pa tudi vernikov? To, da v vesti delamo za edinost med nami. Če ni edinosti, se ne moremo med seboj ljubiti.«

V nadaljevanju škof še pravi: »Kockanje kot za šalo s to veliko vrednoto (se nanaša na edinost – opomba avtorja članka) je povsem neresno početje. Je bogokletje. Kdor dela proti edinosti Cerkve, je bogokletnež in ga ni mogoče opravičevati kot naivneža.”
*poudarki avtor članka

Komentar zapisa

V gornjem besedilu se po mojem mnenju skrivajo precej močni izrazi in med vrstice položene obtožbe “ljudi, ki počnejo čudne stvari”. Sam sem v tej sintagmi prepoznal krog okoli jezuita p. Jožeta Robleka, ki je poromal v Rim in uspel (le on osebno) priti do papeža Frančiška. Morda so, ah kaj, gotovo so še kakšni drugi krogi, ki jih je imel škof v mislih. Sam jih ne prepoznam in jih zato ne morem komentirati.

Štefan Kržišnik je v članku na Iskreni.net Zakaj je bilo treba poromati v Rim? takole opisal glas od spodaj, ki ga je prenesel p. Roblek v Rim: “Za ta glas je bilo značilno, da so ga le v manjši meri sestavljali duhovniki, v večji meri pa laiki in redovnice, z opaznim, znatnim deležem žensk. Gre za ljudi z intenzivno izkušnjo Cerkve “od znotraj”, ki so predano sodelovali v življenju Cerkve, ob tem pa se soočili tudi z marsikakšno rano ali tudi nepravičnostjo.” Glas od spodaj torej, ki ima občutek, da ni slišan.

Meni je že sama sintagma “ljudje, ki počnejo čudne stvari” precej – milo rečeno – nenavadna, pravzaprav žaljiva za ljudi, ki predano sodelujejo v življenju Cerkve. Ali res počneš tako čudne stvari, če kot vernik
– misliš, da je Cerkev v krizi (na Slovenskem prav gotovo je, ni pa na primer v Južni Ameriki),
– da je obglavljena (dve največji čredi brez najpomembnejših pastirjev sta prav gotovo brez vodstva, torej obglavljeni),
– da je brez vizije (PIP je sicer dobra vizija, katere uresničevanje pa je ravno zaradi vodstva brez polnih pooblastil, zastalo),
– si z ljubeznijo prizadevaš za spremembe na bolje in
– si za to tudi pripravljen prevzeti odgovornost, se izpostaviti in kaj storiti?

Tudi sintagma “mimo škofov se gredo mesijanske rešitelje” ni najbolj posrečena, v drugem delu je kar posmehljiva. Do papeža se – po mojem laiškem znanju – nihče ne more prebiti kar mimo uradnih struktur, ki pa so škofje in nuncij. Morda je pater Roblek res potrkal še na kaka druga vrata, a – kot pravi sam – je šel v Rim z vednostjo nuncija.

Kot sem razumel Kržišnika v gornjem članku, ki pravi, da “s strani odgovornih niso naleteli na odprt in sprejemajoč prostor” pač pa na “nepripravljenost soočiti se z marsikje bolečim stanjem, nezmožnostjo odpreti se sinodalnemu principu, na vztrajanje v kulturi zanikanja ali celo sumničavost in podcenjevanje do aktivnega glasu laikov”, so očitno že marsikaj storili, da bi že prej predali odgovornim svoje videnje situacije v Cerkvi na Slovenskem. Gotovo so se oglasili pri škofih, ne vem pa, če so bili ravno pri škofu Štumpfu. Z zgoraj opisano naravnanostjo odgovornih je težko imeti zaupanje v odgovorne in še težje je graditi edinost Cerkve, ki je po besedah dr. Štumpfa tako pomembna vrednota, da pravi: “Edinost med nami naj bo prva skrb, da bomo vredni ljubezni, ki je iz Boga”.

Sintagma “kockanje kot za šalo z edinostjo” in označba tega z bogokletjem se mi zdi pa močno pretirana. Biti zaskrbljen zaradi preteklih potez voditeljev Cerkve na Slovenskem, z ljubeznijo razmišljati o njeni prihodnosti, biti odgovoren ter pripravljen nekaj narediti v skladu s zakonodajo (Kržišnik navede kanone cerkvenega prava, ki govorijo o sodelovanju laikov pri imenovanju škofa) in pri tem ne izpustiti stopenj v hierarhiji, je zgleden način, kako naj bi se pravilno postopalo. Je postopek, h kateremu bi morali voditelji pravzaprav spodbujati, še več, od odgovornih voditeljev bi pričakoval recimo organiziranje dogodkov odprtega (in varnega) prostora, kjer bi se lahko slišalo mnenje najširše cerkvene skupnosti. Tokrat o izbiri škofov, pa tudi o drugih temah ne bi bilo odveč. Primerjati ta proces s “kockanjem kot za šalo z edinostjo” in bogokletjem se mi ne zdi na mestu.

Kako delati za edinost v Cerkvi?

Dr. Štumpf ugotavlja, da je “dolžnost duhovnikov in vernikov delati za edinost med nami” in da “če edinosti ni, se ne moremo med seboj ljubiti”. Drugega dela sploh ne razumem. Verjetno zato, ker nisem dovolj teološko podkovan in si ne znam razložiti, zakaj ne bi mogel ljubiti nekoga, s katerim si nisem v edinosti. A Jezus pravi, da naj ljubimo celo svoje sovražnike in blagoslavljamo tiste, ki nas sovražijo (Lk 6, 27-28). Pa da ne bi mogli ljubiti one, s katerimi si nismo v edinosti? Sam še z ženo nisem vedno v popolni edinosti.

S prvim delom se pa močno strinjam. A pomemben je “način delanja edinosti”. Nekateri načini vodenja procesov pač vodijo sami po sebi k edinosti, drugi k razdvajanju. O tem škof v svojem nagovoru ne spregovori. Sam vidim delovanje za edinost v Cerkvi na Slovenskem v ljubečem skupnem procesu potrpežljivega in do vseh “udov v Cerkvi” spoštljivega iskanja najboljših rešitev. To pa je težko, priznam, je dolgotrajno, naporno in zahteva držo ponižnosti. A edino tak proces vodi k uspehu. Tako kot povsod, je namreč uspeh odvisen od obojega: kakovosti rešitev in od stopnje vključenosti deležnikov v proces iskanja rešitev. Proces je pa lahko v stilu “komand-kontrol” ali pa sodelovalen, a le ta zadnji vodi k zavezanosti za udejanjanje in tudi sam po sebi deluje v smeri k edinosti.

Taki sodelovalni procesi so se sedaj začeli tudi v najvišjem vrhu Cerkve. Papež Frančišek ga je lepo pokazal z znamenitim vprašalnikom, ko je vse vernike povprašal, kaj si mislimo o družini. Čas je, da tudi naši škofje počasi razberejo znamenja časov, naredijo kaj za odprto in ljubeče sodelovanje, ne pa da samo suho in grmeče pozivajo k edinosti.

Res, škof Štumpf se ne moti: ljubezen ter edinost sta pomembni vrednoti in v resnici je treba trdo delati za obe, a se tudi zavedati možnosti zlorab. Namreč, edino v Božji ljubezni in edinosti med Kristusom in Cerkvijo ni spon, ni posedovanja, ni nesvobode. V vseh drugih odnosih pa je treba biti pozoren na zlorabe in iskati ravnotežje – kot to poudarja Gibran – med (pre)veliko bližino in dovolj prostora, med ljubeznijo in sponami, med podarjanjem in posedovanjem, med biti skupaj in biti narazen, med pustiti rasti in delati senco.

Delanje v smeri edinosti je – tako pri zakoncih, kot v odnosu med “pastirji in čredo” – pravzaprav najprej naravnanost na – ne toliko poslušanje – pač pa slišanje. In delanje v smeri zaupanja. Prav tu vidim težavo slovenskih škofov: vem da so pripravljeni poslušati, a imam občutek, da še ne slišijo. Papež pa posluša in verjamem, da tudi sliši.

Zapis je bil objavljen na Časnik.si (21.1.2014)

Foto: Aleš Čerin

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja