Ponižnost je hčerka resnicoljubnosti do sebe

Všeč mi je članek dr. Antona Stresa v katoliškem tedniku Družina o ponižnosti in pohlevnosti. Pogosto ne znam dobro razložiti teh dveh pojmov. Škof ju je pa dobro razložil.

Ponižnost je izredno slabo razumljena krepost v teh časih. A tako pomembna. Pred časom me je zadela vrstica iz psalma 69, ki pravi: Ponižni vidijo, veselijo se. (Ps 69,33 a). Če nisi ponižen, ne moreš videti situacije pravilno. In pika.

Takole pravi dr. Anton Stres, upokojeni ljubljanski škof:

Ponižnost je hčerka resnicoljubnosti do sebe

Kultura, ki nas obdaja, je polna nastopaštva in karierizma, zato ima do ponižnosti posmehljivo stališče. Povišuje samozavest, ponos, dostojanstvo. Velik del modernega brezboštva je posledica ošabnosti človeka, ki noče potrebovati Boga, da bi lahko bil sam bog. Zato je napuh kot nasprotje ponižnosti prvi med glavnimi grehi.

Ponižnost je najprej hčerka resnicoljubnosti do sebe. Ponižnost si ne zatiska oči: ne pred dobrimi lastnostmi in prav tako ne pred pomanjkljivostmi. To tudi ne izključuje zdrave ambicioznosti, ki ni v domišljavosti, ampak v odgovornosti za svoje darove, ki jih je treba pomnožiti kot talente. Zaničevati se in v nič dajati samega sebe ni prava ponižnost.

Prava ponižnosti zahteva, da smo pošteni do sebe in drugih in se zavedamo svojih omejenosti ter jih znamo sprejeti. Take omejenosti so tudi bolezni in starost. Pride čas, ko ne zmoremo več tistega, kar smo zmogli včasih. Ponižnost zahteva, da si to priznamo in da po vsej sili ne vztrajamo pri nekih službah in opravilih, ki jih ne zmoremo več. Da se ne delamo mlajše, kot smo, bolj zdrave, kot smo.

Ob dobrih lastnostih narekuje ponižnost hvaležnost. “Kaj pa imaš, česar nisi prejel? In če si prejel, kaj se ponašaš, kakor da nisi prejel?” (1 Kor 4,7). Temeljni razlog za ponižnost je po Pavlu dejstvo, da smo vse prejeli od Boga.

Ponižnost je pripravljenost služiti

Poleg resnicoljubnosti je znamenje ponižnosti pripravljenost služiti. Kar je v nas dobro, nam ni podarjeno zato, da bi se s tem šopirili, ampak zato, da lahko drugim dajemo zastonj in ne da bi pričakovali vračilo, ker smo vse dobro sami prejeli.

Resnicoljubna ponižnost tudi ve, za katere službe in mesta se ne sme potegovati. Tako stališče je mogoče samo tedaj, če na svoje delovanje ne gledamo kot na svoje uveljavljanje, ampak kot na služenje Božjemu kraljestvu. Vse je odvisno od tega: ali hočem predvsem uveljaviti samega sebe, ali pa nekaj narediti in dati od sebe, da bo koristilo celotni skupnosti.

Če velja, da imamo ustrezne sposobnosti, potem nimamo samo pravice, temveč tudi dolžnost, da neko službo sprejmemo. Ni ponižnost, če je nočemo sprejeti, ker se bojimo, da ne bomo vedno želi aplavza.

Ponižnost išče sodelavce

Ponižnost si išče sodelavce. Hoteti vse narediti sam, da bi tudi slavo žel sam, je napuh. Tudi drugih ne potrebujemo prav, če jih jemljemo le za odskočno desko ali za svoj podstavek, temveč samo tedaj, če so za nas bratje in sestre, s katerimi zmoremo skupaj marsikaj, česar ne zmoremo sami.

Ponižnost edina pospešuje skupnost in sodelovanje. Kdor je ponižen, se zaveda, da potrebuje druge in ne nazadnje Boga samega.

Razpoznavni znak, s katerim lahko razločujemo krepostno ponižnost od navidezne in zaigrane pohlevnosti, sta torej resnicoljubnost in pripravljenost služiti Božjemu kraljestvu ter bratom in sestram, tudi če je tisto, kar (še) premoremo, bolj malo in skromno, tudi če je le “en sam novčič”.

Vir: Katoliški tednik Družina

Dodano 13.4.2023: Nadškof Marjan Turnšek o ponižnosti

Radijski misijon 2023; 27.03.2023

“Ponižnost je krepost močnih in je izrednega pomena v našem življenju. Evangeliji kažejo, da je ponižnost Jezusov stil življenja. Od vsega začetka, že od učlovečenja, da pride iz nebeškega božjega načina bivanja v človeški način bivanja, to je tudi ponižanje za Boga. Ampak iz ljubezni je tudi to naredil, je ponižnost. On bi lahko odreagiral drugače.”

O Jobovi zgodbi in preizkušnjah

• Ločiti med preizkušnjami in skušnjavami.
• Bog preizkuša človeka, ker preizkušnja koristi človeku. Bog pa ne skuša človeka. Skušnjavo naj prepoznamo in jo jo spremenimo v preizkušnjo.

Ponižnost

• “Ponižnost je krepost močnih.”
• Na gostiji se pomakni za zadnje mesto. Zakaj? Ker je tam Kristus! In potem se to mesto spremeni na prvo mesto. In zadnji bodo prvi. (prim. Mt 20,16)
• Ponižnost nam pomaga k poznavanju in sprejemanju svojih dobrih in slabih lastnosti. Prav poznati samega sebe. Ne postavlja se v vloge, ki jim ni kos. Pozna svoje meje. Drugič, ne poriva se v ospredje, ker tako ve, da če bo potrebno, me bodo tako drugi postavili naprej.
• Ponižen človek je tisti, ki se je sposoben od vsakega človeka nekaj naučiti.
• Ponižnost je edina pot, da napredujemo na poti ljubezni. Celo do tiste mere, da začnem ljubiti sovražnike. V napuhu ni možno napredovati v ljubezni.
• Pavel vključi ponižnost tudi kot nasvet za zakonsko življenje. 21:57

Dodano 20.11.2023: Ponižnost – članek Gabriela Kavčiča v Božjem okolju

Foto: Aleš Čerin – Iz revije Božje okolje 5/2022

Ponižnost

Krepost, da se ob primernem trenutku “pomaknemo nazaj”

Potem ko že nekaj mesecev razmišljamo o vsakdanjih krepostih – do sedaj o potrpežljivosti, odločnosti, zvestobi in resnicoljubnosti – smo tokrat pred krepostjo, ki jo številni duhovni avtorji vidijo kot temelj drugih vrlin: ponižnost.

Vsi imamo težave s “prvimi sedeži”

Ni dolgo tega, kar smo duhovniki pri svetih mašah večinsko govorili o ponižnosti: na zadnjo nedeljo avgusta smo brali poročilo evangelista Luka o ponižnosti. Jezus vidi, kako si gostje pred kosilom izbirajo prve sedeže, in jih pouči s priliko. “Ne sédajte na prvo mesto,” jim pravi, “ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od vas.” In pribije: “Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan”. (Lk 14,1.7-14)

To Jezusovo opozorilo slišimo v evangelijih večkrat. Zelo znana je denimo prilika o farizeju in cestninarju: farizej se postavi pred Boga in se pred njim hvali, cestninar pa se niti ne približa, ampak “stoji od daleč” in iskreno moli: “Bog, bodi milostljiv meni grešniku!” (Lk 18,9-14). Jezusova primerjava je zelo močna: farizeji so veljali za vzor moralnega življenja, cestninarji pa so bili v Kristusovem času prezirani kot javni grešniki. Obsojali so jih zaradi pregovornega osebnega okoriščanja ob sodelovanju z rimskimi oblastmi. Jezus pa v brk temu prepričanju oznani, da je cestninar šel domov opravičen, “idealni” farizej pa ne.

Iz teh prilik lahko izluščimo kar nekaj značilnosti kreposti ponižnosti. Najprej opazimo, da ponižnost nima velike povezave s tem, kako dobro nam v življenju gre: prav vsak je poklican k ponižnosti, ne glede na družbeni položaj, ker imamo prav vsi s ponižnostjo tudi težave. Ljudje smo že od nekdaj zaznamovani z izvirnim grehom, ki je antiteza ponižnosti: tudi v simbolični pripovedi o Adamu in Evi je jasno, da je osnovni nastavek vsakega greha v tem, da se človek povišuje in želi biti “kakor Bog” (1 Mz 3,5). To pomeni, da je vrlina ponižnosti vsekakor ena izmed vsakdanjih kreposti, o katerih razpravljamo v teh naših razmišljanjih.

Truditi se za ponižnost pomeni, kakor pojasni sam Jezus, da “ne zaupamo sami vase, da smo pravični,” ker takrat nujno zaničujemo druge okrog nas. Z drugimi besedami: ponižnost je vrlina, ki vodi k zavedanju samega sebe, lastnih omejitev in moči, kar omogoča začetek resničnega odnosa z drugimi.

Ko gre za resnico, se ponižnost umakne pogumu

Naslednjo značilnost najdemo v priliki o obedu, ko Jezus opazuje goste, kam bodo sedli. Tokrat Gospod ne razglablja toliko o tem, kdo se ima za pravičnega in kdo ne, ampak jasno nakaže, da se je za krepost ponižnosti treba truditi zavestno in razumsko. Pravzaprav pri- poroča neke vrste psihološko, rahlo preračunljivo igro s samim seboj: “Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto,” da te bo gostitelj povišal: “Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi.”

Skratka, za ponižnost se je treba truditi čisto konkretno, ne le zanjo moliti in denimo pri spovedi priznavati, da nam ne gre najbolje. Tudi to je seveda nujno, a ponižnost zahteva konkreten vložek. Zahteva premislek, globok vdih in stalno spraševanje o sebi, da se ob primernem trenutku “pomaknemo nazaj”, ne samo pri mizi, ampak pri naših pogovorih, odločitvah in podobno.

Za konec pa še dopolnitev: ponižnost – kot vsaka krepost – ima na drugi strani krepost, ki jo “izravnava”, da duhovno življenje stoji v ravnovesju. V našem primeru je to pogum. Brez poguma se ponižnost spremeni v pohlevnost, ki pa ni več prava ponižnost, ampak nekakšna duhovna slabotnost in parodija ponižnosti.

Tudi Gospod Jezus, ki je prvi zgled ponižnosti – sprejel je človeško telo in se pustil križati za nas – pred vélikim duhovnikom ni kar tako sprejel klofute, ampak se je uprl: “Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?” Ko gre za resnico, se ponižnost umakne pogumu, česar se kristjani premalo zavedamo, zato pa mislimo, da moramo ponižno prenašati prav vse in smo tudi v družbi najraje tiho. To ni ponižnost, ampak njena “rahitična različica”: pohlevnost.

Vir: Božje okolje 5/2022 (priporočam, da naročite odlično revijo)

Foto: Aleš Čerin