Pet skavtov sredi noči na vrhu Blegoša
O “pomenu “dviganja riti” nas je poučil že zaporniški duhovnik Robi Friškovec nekoč na orientacijskem skavtskem tekmovanju Jakec, kjer nam je serviral tole molitev: “Dragi Jezus, daj da se bom učil dvigniti rit – vedno znova. Da se ne bom predajal malodušju, utrujenosti. Da ne bom tarnal in iskal izgovorov …” Ravno to mi je prišlo na misel, ko sem se v petek popoldne odločal za odhod na nočni pohod na Blegoš. Dvignil sem jo in ni mi žal.
Ko sem se peljal iz Ljubljane, je lilo kot iz škafa. Tudi v Loki in v Poljanah je bilo tako. Ko pa sem prispel do vasice Leskovica nad Hotavljami, pa kot bi odrezal. Nič dežja. Nekdo skrbi za pogumne.
Pet “decov” se nas je zbralo na Leskovici. Pet mož, ki so zamenjali udobje tople dnevne sobe za hojo po zasneženih poteh loškega hribovja. »Luči« na nebu ni bilo in je tudi nismo pričakovali po takem nalivu. Križ za začetek in nekaj duhovnega za spodbudo. Ura je sedem zvečer.
Zagazili smo po kolovozu in naprej proti zahodni rami Blegoša. Hudourniki, ki so po vsem tem deževju sekali našo pot, so izgledali kar grozeče. Pot do rame Blegoša se nam sploh ni vlekla. Po dveh urah in pol smo pogledali iz gozda in stopili na prostrano vrhnjo kopo Blegoša. Pot do vrha je vodila po odprtem in razglednem. Razgled po samotnih kmetijah in vaseh na Poljanskem in vse tja do Škofje Loke, ter obilica luči v smeri Ljubljane kar kaže na pretirano svetlobno onesnaževanje prestolnice. Čez nekaj minut se na nebu prižge še luč. Skozi tanko oblačno kopreno je zasijala skoraj polna luna. Ura je deset.
Na vrhu je malo pihalo, pa to ni bilo nič v primerjavi s tem kar odprti vrh Blegoša zmore. Še nekaj slikc na vrhu, veselje, klic domov … in spustili smo se do koče, ki je bila začuda odprta. Prijazna oskrbnika, topel čaj in hiter spust v dolino čez Jelence. Ob polnoči smo bili že na Leskovici. Skavtski krog, zahvala, pozdrav.
Foto: Borut Bernik
Dobro poročilo. Bravo, fantje!
@Iztok: Hvala. Vidim (na portalu Gore-ljudje.net, da si se tudi podil zadnej čase po Blegošu. Lep hrib, kajne?
Ja dvigniti rit, kako težko je to včasih… Spomnil sem se na pridigo, ki sem jo včeraj slišal na RTVS. Duhovnik s Polšnika je spregovoril o potrebi biti dejaven, o talentih. Prijateljstva na primer ni potrebno uničiti s kakšnim posebnim dejanjem. Dovolj je le, da ga nehamo negovati, da zanj nič ne naredimo.
Res si trmast, da si vztrajal, in splačalo se je! Bravo!
Zanimivo tole razmišljanje župnika o uničevanju prijateljstev zaradi brezbrižnosti.
Ja, sem bil pa res trmast. Celo pot ko sem se v nalivu vozil sem se tolkel po glavi kakšen osel sem …, potem smo imeli pa tako lepo.