Draga šola na letališču
Nisem se vkrcal!
Ali si morete misliti, da se sedeč pred vrati, zatopljen v misli, preprosto nisem vkrcal na letalo? Dva poziva uslužbenke (resnici na ljubo z zelo čudnim naglasom – deklica je bila po videzu sodeč nekje iz Azije), ki me je klicala, sem preprosto preslišal. Tudi nisem opazil množice ljudi, ki se je vkrcavala na avtobus. Ja, nisem se vkrcal na letalo! Neumno pač.
235 € dodatnih stroškov
Odpravim se na center za pomoč strankam, kjer mi zrihtajo drug let. Seveda let ne bo takoj. Šele čez dobrih sedem ur bom v Gdansku. Preko Varšave in seveda z doplačilom. Plačam torej 75 € za stroške spremembe leta in še 160 € za dodatno karto Varšava-Gdansk. 235€ dodatnih stroškov torej.
A je to kakšna preprostost, ki jo tako vneto razglašam? Ne. Upam pa, da sem se vsaj kaj naučil. Če sem se, potem sem zadovoljen. Samo šola je pa bila malce draga, kajne? Ali se je že komu zgodilo kaj takega (ali podobnega)?
Foto: Aleš Čerin
Čakam, čakam… že pred dnevi sem oddal tukaj en komentar, pa ga ni od nikoder
Kako to misliš? Nisem nič dobil. Ne vem ali tole dela 100%.
10 let nazaj, Budimpešta, jaz v hotelski sobi skupaj s kolegico iz Grčije. Moj let v Ljubljano preko Dunaja ob 7h zjutraj, njen ob 12h, jaz v sobo en večer prej pridem, ko ona že spi in navijem hotelsko budilko …pravcato budilko so imeli … pozabim pa pritisniti na nek gumb, ki bi sprostil zvonec, ker sem vse počela v temi, da ne zbudim kolegice.
Naslednje jutro se zbudim ob 6h. Panika. Zmečem vse v kovček, letim v taksi, na letališče pridem 5 minut pred sedmo. Seveda prepozno. Skušam klicati šefe in kolege v Budimpešto. Moj mobi je bil še star analogen in ni lovil v tujini, forintov nisem imela, le 500DM v enem bankovcu, nobena od uslužbenk mi ni želela pomagati (ali pa res ni šlo), da bi klicala iz njihovega telefona … na koncu sem menjala 500DM v neke forinte, kupila telefonsko kartico, klicala iz govorilnice, da so me kolegi prišli iskat. Vmes nekako našla možnost za rezervacijo za naslednji let, seveda je bil šele naslednji dan, tudi jaz sem mastno doplačala. Medtem je moja kolegica odšla in mojo sobo so oddali naprej. Ko sem želela novo sobo, so mi povedali, da so žal popolnoma zasedeni.
Čisto resnična zgodba! Na recepciji Marriota skoraj že jokam, ker sem bila utrujena, živčna, želela sem domov, doma me je čakal mož in 2 letni sin …jaz pa v tisti obupni Budimpešti!!!
Tam se znajdeta moja dva ameriška kolega, ki ravno odhajata in to 1 dan prej, kot sta nameravala. V roke mi data njun ključ in jaz končno dobim prenočišče.
Naporna in draga šola!
Ja, Saška. Ti si imela še večjo Kalvarijo. Samo jaz sem bil pa bolj trapast. Tebi se je zgodilo to kar se prav lahko zgodi vsakomur – pač težave s tujo budilko. Jaz sem pa sedel tam pred izhodom, … pa se nisem vkrcal.
Stroške sva pa imela verjetno podobne. Hvala, ker si delila to z nami.
Pozdrav in lepe dneve.
No, s takšnimi in podobnimi zgodbami imam kar nekaj izkušenj. Nekaj se jih je nabralo v mojih mladih letih, ko so Slovenci v Beogradu “kasnili sa sednice izršnog veča” JAT pa se je obnašal kot da gre za zasebno letalsko družbo z leti po naročilu in tako sem kar nekajkrat ostala na letališču.. Zadnja zgodba te vrste pa ni več povezana z Beogradom, marveč z Brusljem. Mesec dni pred napovedanim dogodkom Evropske komisije opravim dolg pogovor, na podlagi katerega me sprejmejo med komentatorje neke britanske politike, odpošljem zahtevani življenjepis, pridobim podporo neke mendrodne organiazcije, opravim akredidacijo in druge formalnosti , uspem pripraviti prispevek in celo zložim vse potrebnmo v torbico, ki večno čaka v pripravljenosti, da jo zgrabim in odidem z njo na pot. Porečem si “oufff, vsaj enkrat, da sem uspela pripraviti vse!” “Navijem” mobitel, naroćim bujenje po telefonu, naročim prevoznika, nastavim samosprožilec televizorja, vse za četro uro zjutraj. Nazadnje vzamem še pomirilo, da se vsaj malo naspim. Zjutraj se prebudim, iz dalje zaslišim šume prebujenega mesta, svetlo je…Kam že moram iti in kdaj? Šinem pokoncu in se zaženem za računalnik, mrzlično iščem rešitve…Nič ne bo. Tedaj prvič pogledam na program. Vidim da sem na vrsti šele ob 16. 30. Naročim taksi, bežim na letališče, menjam vozovnico.. Odpeljem se v Munchen. Tam me pričaka zamuda letala za Bruselj. Od besa in nemoči si na letališču kupim dragoceno uro, katere nakup odlagam na kasnejši člas že več let ( vsaj nekaj dobrega!).Ttaksi me v Bruslju pripelje skorajda v palačo Charlemagne. Medtem so organiaztorji prejeli moj e-mail, da sem zadržana iz zdravstvenih razlogov, a prihajam. Vem, da ne govorim resnice, pa kaj, ali omagati od utrujenosti ni zdravstveni razlog? Konec dober, vse dobro. A natanko vem, da bi, če bi povedala po pravici, da sem pač zaspala, ne bi zbudila zaupanja. Tako pa…naj mi bo odpuščeno. Šola je bila draga, psihološko in moralno, potrošene evre pa sem preživela.
Draga Duša, zanimiva zgodba, še bolj zanimiva kot najina. Res te je moralo izčrpati… Najina je bolj neumna – ne vkrcati se na letalo…