Vodenje: ali se sploh da ne-odločiti?


Voditelji (podjetij, vladnih in nevladnih organizacij, cerkveni voditelji, politiki, tudi starši, …), so na svetu predvsem zaradi dveh stvari:

  • da skrbijo za razvoj ljudi (o tem kdaj drugič),
  • da se odločajo.

Sam sem imel to srečo, da sem skoraj 15 let imel za voditeljico osebo, ki je znala oboje: odločati se in skrbeti za razvoj ljudi. In to odlično. Hvala za neprecenljiv zgled od katerega sem se še sam kaj naučil.

Voditelji so prav zaradi odločanja, redkeje zaradi vzgoje ljudi, dobro plačani. Pravih voditeljev pa pravzaprav izjemno primanjkuje; podjetja jih iščejo z “lučjo pri belem dnevu” in priznati je treba, da je vodenje ljudi zares izjemno naporno. Zaradi ljudi in potrebe po nenehnem odločanju.

Voditelje celo (mi in tudi oni sami sebe) neradi imenujemo voditelje. Bolj se uporabljajo drugi, nekako milejši izrazi: menedžer, koordinator, vodilni delavec, ravnatelj, … kot da se malo bojimo teže besede voditelj. Verjetno zato, ker prinaša preveč odgovornosti – za razvoj ljudi in odločanje.

Nekateri pa odločanja ne marajo, tega ne zmorejo in se pravzaprav ne odločijo za nič, kar pa se – kako neprijetno, sploh ne da. Tudi, če se nam zdi, da se ne odločimo, smo se tudi odločili. Pač za vdanost v usodo, za ne-akcijo, za odzivnost, za odločanje drugih o naši usodi.

Tako, sedaj sem se pa odločil, da grem delati še kaj pametnejšega kot samo pisati tale blog. Če pa obsedim pred računalnikom, sem se tudi odločil.

Aleš Čerin

6 odgovorov
  1. Blitz
    Blitz says:

    Dobro napisano. Vodenje je sestavljeno iz kopice različnih opravkov. Sam imam še najmanj težav prav z odločanjem. Je pa kulture podjetij, pa tudi zasebnega okolja pogosto temu nenaklonjena – podjetja se zelo rada hvalijo, da vzpodbujajo samostojnost zaposlenih, a resnica je največkrat drugačna. Kako spoznamo, da je podjetje naklonjenu vzpodbujanju samostojnosti v odločanju? Tako, da zaposlenim daje pravico do napačnih odločitev. To pa je dandanes redka ptica – v zasebnih, družinskih podjetjih morda še, v delniških družbah pa strah vodilnih pred napako pogosto vodi v neskončne razprave.

    Odgovori
  2. Aleš Čerin
    Aleš Čerin says:

    Blitz: Hvala. Ja, dobro temo si odprl: pravica voditeljev do napak. Res mora biti carsko podjetje, da ima to v svoji kulturi. Tudi kot starši se lahko vprašamo, ali dajemo otrokom pravico do napak. Saj vemo, da se samo tako človek lahko kaj nauči, da si upa segati “preko” namišljenih ovir… Si tema zasluži en dober zapis, kajne?

    Lep pozdrav!

    Odgovori
  3. Blitz
    Blitz says:

    Na srečo si jo otroci kar sami vzamejo. Pravico do napak namreč. Se bojim, da jim je sami od sebe ne bi dali in nas pač pred izvršeno napako postavijo.

    Seveda je nujno, da otroci delajo napake, kako naj sicer spoznajo meje sebe in sveta okoli nas? Spoznavanje meja je v odrasli dobi veliko bolj boleče, predvsem pa dražje.

    Odgovori
  4. sonce
    sonce says:

    Na vajina komentarja preprosto moram dodat še svojega. Izrednega pomena je tudi, da za otroke, kot starš ustvariš okolje, v katerem so napake dovoljene in sprejemljive. Da niso prikrajšani za tvojo ljubezen ali kaj podobnega, če storijo nekaj narobe. Saj vesta, v stilu, “kar sam se odloči, vendar glej, da bos sprejel tako odločitev kot jo bi jaz”.

    Odgovori
  5. Aleš Čerin
    Aleš Čerin says:

    Blitz: Otroci si jo vzamejo – pravico do napak, vendar jim jo mi ne damo. To je problem, še posebej če se starši sploh ne zavedamo te pravice otrok in če smo nasilni (tako in drugače), ke je – žal kar precej pogosto.

    sonce: Ja, seveda. Pogojevanje ljubezni: to je pa še nadgradnja (negativna) nasilja. Taka perfidna. In tudi dovoliti mu “kvazi svojo” odločitev – to je pa sploh sprenevedanje.

    Hvala obema za komentarja.

    Odgovori

Trackbacks & Pingbacks

  1. Aleš Čerin pravi:

    New blog post: Vodenje: ali se sploh da ne-odločiti? http://tinyurl.com/azfuz9

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja