Načelo subsidiarnosti: dobro ga je poznati in upoštevati
V okviru Socialne akademije je bilo potrebno pripraviti in povedati sedem minutni govor. Mene je precej nagovorilo načelo subsidiarnosti o katerem sta govorila dr. Anton Stres in tudi dr. Ivan Štuhec.
Borut Pahor sedi na sejah …
Se spomnite, ko je predsednik Burut Pahor sedel na sejah Onkološkega inštituta in reševal medosebne odnose, probleme, ki jih vodstvo ni zmoglo? Ali veste, da predsednik Pahor vsak mesec sedi, celo skupaj s svojim ministrom za promet Patrikom Vlačičem, na sejah vodstva Slovenskih železnic, sodeluje pri njihovem reševanju v se vtika v poslovni sistem. Res je, da so problemi veliki tako na Onkološkem inštitutu kot na Slovenskih železnicah. Oboji so v krizi, vendar, ali je ravno predsednik vlade Republike Slovenije, tisto pravo mesto za reševanje problemov podjetjih?
Ljudem je sicer tak način dela zelo všeč. Mislijo si: “Naš predsednik rešuje velike probleme in tako pomaga ljudem.” To je na prvi pogled res, vendar samo na prvi pogled. Namreč s tem ko se naš predsednik ukvarja s posameznimi podjetji, se NE ukvarja s sistemskimi rešitvami za celotno gospodarstvo, ki tone v gospodarski krizi.
To kaže na dejstvo, da naš predsednik ne pozna ali pa vsaj ne upošteva osnovnega načela, ki velja v politiki, gospodarstvu, tudi v Cerkvi in celo v družini – to je načela subsidiarnosti.
Kaj pa je pravzaprav načelo subsidiarnosti?
Načelo pravi »da se morajo stvari urediti v najmanjšem, najnižjem ali najmanj centraliziranem mestu.« Ali bolj po domače: »Višji v hierarhiji zaupa nižjemu, da ta reši čim več izzivov na svojem nivoju, s svojimi sposobnostmi.«
Še bolj razumljivo je načelo predstavil dr. Karl Gržan na enem svojih predavanj za starše. Takole pravi: “Kar (otrok*) more (v smislu zmore), mora (v smisli narediti).” To smiselno izhaja iz tako imenovane božje pedagogike: Dal sem ti talent, torej zmoreš – zato stori – pri tem se učiš in si vedno boljši – če ti ne gre: »Ne boj se, s teboj sem«.
Načelo subsidiarnosti je tudi pomembno načelo v Cerkvi. Je del družbenega nauka Cerkve in iz njega se je prijel tudi v zakonodaji Evropske unije.
* Namesto “otrok” lahko vstavite sodelavec, oddelek v podjetju, podjetje, lokalna skupnost (občina, regija), v povezavi z EU: država, v povezavi s Cerkvijo: vernik, župnija, lokalna Cerkev.
Primeri neupoštevanja
Primera neupoštevanja načela subsidiarnost iz sveta politike sem v uvodu že predstavil. Veliko je primerov tudi v naših podjetjih in organizacijah. Pri svojem delu sem na primer naletel na ravnateljico, ki je sama zalivala rože po šoli, skrbela za razbita stikala. Snažilke in hišnik so se norčevali iz nje, ona je pa pregorevala zaradi preobilice dela. Svojega najpomembnejšega dela, to je postavljanja sistemov in vodenja ljudi pa ni zmogla opraviti.
Poznam direktorico velike poslovne enote v farmacevtskem podjetju, ki se je ukvarjala s tem kako naj izgledajo nalepke na vzorcih. Njej kot direktorici ni bilo niti treba vedeti, da nalepke obstajajo, njeno delo je zagotoviti verodostojnost dela v laboratoriju.
Poznam kar nekaj duhovnikov, ki prevzamejo skoraj vse delo v svoji župniji nase, pri tem izgorevajo, se zanemarjajo in onemogočajo graditev občestva.
Pa še primer iz družinskega življenja, ki se mi zdi prav boleče ilustrativen. Nekoč sem v bolnišnici spremljal obnašanje mame, ki je prišla po svojega sina v zgodnjih najstniških letih. Lepo ga je oblekla, ga počesala in ko si je ubogi otrok poskusil popraviti nogavice, ga je nežno udarila po roki in zažvrgolela: »Zakaj pa imaš mamo?«
Načelo deluje vedno in povsod
Načelo subsidiarnosti je načelo, ki omogoča, da se pravo delo izvrši na pravem mestu. Načelo subsidiarnosti omogoča, da nižji napredujejo v razvoju svojih kompetenc, kar pomaga celotni družbi, da se razvija. Načelo omogoča, da se nižji ne počuti odrinjenega, mu omogoča razvoj samozavesti, samospoštovanja in samouresničevanja.
Načelo subsidiarnosti deluje povsod. V vsaki organizaciji: družini, župniji, podjetju, državi, Evropski skupnosti. Ker je pač načelo, načela pa izhajajo od Boga in so zato večna, vedno in povsod delujoča.
Foto: Orbita: barunpatro, SXC
Se zelo strinjam. Dodala bi samo še, da je poleg problema, ki ga omenjaš, pri ljudeh na vodstvenih položajih pogosto prisoten tudi egocentričen, večvrednostni kompleks. To jim onemogoča, da bi zaupali drugim ljudem, da znajo dobro opraviti svoje delo. Kaj šele , da bi doumeli Jezusove besede “Med vami pa naj ne bo tako,ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«
S prenosom v poslovni svet razumem te besede tako, da naj bi vsi, ki hočejo voditi druge, v prvi vrsti poskrbeli, da bodo njim podrejeni lahko dobro opravili svoje delo ; zagotavljali naj bi jim prijetno delovno okolje, kvalitetna delovna orodja, pošteno plačilo, dobro motivacijo za delo ipd. S tem bi si pridobili spoštovanje in zaupanje svojih delavcev in prepričana sem, da tudi dobri rezultati ne bi izostali.
Odlično zapisano bistvo dobrega vodenja. Sem kar prepričan, da se pri tem izzivu vse začne in tudi konča. Saj so še vizija in strategija, ki sta pomembni, a če vodja ne ve, kaj je tisto, kar je njegovo ‘pomembno’, tudi vizija ne bo vizionarska.
Vse lepo napisano…
Subsidiarnost je sicer zame nov pojem, ljubši izraz mi je hierarhija
kompetenc ali po slovensko “ureditev pristojnosti”.
Omenjanje Boga kot izvor načel ni po mojem okusu.
Izvor načel je najbrž prej človeška izkušnja 🙂
@Karmen: Ja, res je glede večvrednosti vodilnih. Včasih jin ne omogoča slišati. Glede služečega vodenja in zgleda, ki nam ga je dal Jezus, s povsem strinjam. Sem o tem že pisal tule. Tega pri nas še ni veliko. Verjetno spet zaradi večvrednosti, ali še bolje občutka večvrednosti voditeljev.
@Danilo: Hvala. Ja tole načelo je hud izziv za marsikoga. In mnogo ga ne upoštevajo, še več celo prav se jim zdi, da ga ne. S tem “pomagajo” ljudem in še več: ljudje to včasih resnčno dojemajo kot pomoč.
@Matjaž: Hvala. Res gre za ureditev pristojnosti. Morda je ta izraz tudi dober. Četudi menim, da gre pri aplikaciji načela subsidiarnosti ravno za ureditev pristojnosti na način, ki omogoča, da »da se morajo stvari urediti v najmanjšem, najnižjem ali najmanj centraliziranem mestu«.
Ne, po moje so načela sama res od Boga, a ljudje smo jih le poimenovali in jih seveda opisujemo in uporabljamo v raznih življenjskih situacijah in v dokumentih.
Še nekaj dodatnih pogledov in zanimivosti o načelu subsidiarnosti sem našel na strani Fakultete za upravo Univerze v Ljubljani.
Zanimivo in uporabno. Postavljajo pa se mi vprašanja:
je to načelo (ki ne velja vedno in povsod) ali zakon? Mislim, da vseeno ne velja vedno in povsod.
je Jezus uporabljal to načelo pri učencih (npr. umivanje nog)?
Kaj se dogaja s poznavanjem problematike pri vodstvenih kadrih, ki zaradi subsidiarnosti izgubijo stik z realnostjo in življenjem?
Meni se je dopadla ena od zelo zanimive resničnostne nadaljevanke na CBS z naslovom Boss Undercover, ko se CEO obleče za en teden v delavca začetnika in gre na teren v svoje podjetje. Zelo zanimive ugotovitve direktorja največjega podjetja, ki upravlja s smetmi. Ugotovil je, da na nižjih nivojih njegove odločitve izzvenijo povsem drugače in privedejo tudi do nečloveških delovnih razmer, ki si jih on ni želel.
Pa še ena povezava se mi je utrnila. Ali bi/je načelo subsidiarnosti delovalo tudi v Stanfordskem zaporniškem eksperimentu (film Das Experiment). Analogija je v resničnih primerih Abu Graib in podobnih.
@Andrej: Tole je načelo, ki po moje velja vedno in povsod – ko imamo opravka s hierarhijo pač. In to je lahko že v odnosu dveh ljudi.
Gotovo ga je tudi Jezus udejanjal … Se ne spomnim sedaj kje bi to bilo. Morda mi pomaga kakšen poznavalec, prav gotovo se bom pa sam pozanimal…
Z gesto umivanja nog je Jezus dal zgled služečega vodenja, ki je prav tako potrebno. Seveda bi si učenci lahko sami umili noge, ampak potem učenci ne bi dobili pomembnega sporočila in zgleda, zato je pač naredil izjemo.
Voditelju ni treba poznati vse “problematike”, ker ima sodelavce, ki jim zaupa, ki jih (tudi s pomočjo načela subsidiarnosti) vodi po poteh napredovanja.
Aleš, nimam kaj dodati, kolikor te stvari poznam in se jih še spominjam iz mojih aktivnih let službovanja.
Morda samo to, premalo ljudi na odgovornih mestih in položajih tako razmišlja in ravna.
Če tega ne vedo, naj se naučijo, če vedo, pa ne izvajajo, naj gredo.
Ni sramota ne znati, sramota je v neznanju ostati, so nas učili nekdaj.
@Rak: Ja res, premalo ljudi to načelo sploh pozna, če pa ga že poznajo, ga ne upoštevajo. Verjetno tudi zato, ker se je tudi lažje vtikati v malenkosti, kot graditi sisteme. Malo je tudi pravzaprav ljudi s sistemskim načinom razmišljanja.