Milan Matos: “Najprej iščem človeka, nato strokovnjaka.”
Milan, čestitam ti za laskavo priznanje Združenja Manager za življenjsko delo na področju managementa.
Na Socialni akademiji, ki nama je obema v veselje smo se dogovorili, da se med seboj tikamo, zato se mi zdi primerno, da te tikam tudi tule.
V: Milan, ali lahko malo opišeš svoje družinsko, družbeno in poslovno okolje?
To je pa zelo široko vprašanje. Rojen sem v Sostrem pri Ljubljani, v polkmečki družini, kot najmlajši od petih otrok. Moji bratje so vsi precej starejši – brat pred menoj je bil 14 let starejši, tako da sem imel veliko učiteljev, kar je po svoje lepo, včasih pa je bilo tudi težko.
Osnovno šolo sem obiskoval tu v Sostrem, gimnazijo v Mostah. Doštudiral sem ekonomijo. Moja prva služba je bila v podjetju Commerce Ljubljana – zastopstvo tujih družb. Vedno sem želel delati s svetom. Po enem letu so me povabili v Mladinsko knjigo.
Že v gimnaziji sem veliko bral. Literaturo, pa tudi revije o sodobnih družbenih gibanjih, recimo Perspektive, revija, ki je prinašala nova spoznanja v tiste svinčene čase. Tudi kot študent sem veliko bral tudi stvari, ki jih sicer ekonomisti običajno ne primejo v roke, ter hodil na predavanja profesorja Dušana Pirjevca na Filozofsko fakulteto. Sem bil malo netipičen ekonomist.
V času ko sem prišel na Mladinsko knjigo, je bila Mladinske knjiga v velikih težavah. Lotil sem se projekta zagona knjižnega kluba Svet knjige.
V: Slavni Svet knjige s katerim smo vsi »gor rasli«, ki ga vsi poznamo, je bil torej tvoj projekt?
Ja, jaz sem ga gor postavil. Je bilo zelo mukatrpno, ker ga takrat v podjetju niso vsi podpirali. To je bila nova prodajna pot. Zaradi nižjih cen, je bil prisoten strah, da bi s Svetom knjige »ubili« druge dejavnosti. Kljub nasprotovanjem smo kar nekako začeli delati in pokazalo se je, da ima projekt veliko moč, veliko privlačnost.
V: Milan, kdaj ste torej začeli s Svetom knjige?
Sam sem prišel konec leta 1971 in leta 1972 smo poslali prvo pismo 1300 članom, potem počasi naprej do kataloga in šele leta 1974 je založba ustanovila klub tudi formalno. Takrat sem tudi prevzel vodenje celotne prodaje v založbi. Pod prodajo je spadal tudi Klub, ki sem ga sedaj lahko zaščitil.
V: Koliko je imel Klub članov v najboljših časih?
176.000 članov na začetku 80. let. Še sedaj ima Klub 90.000 članov. Vse skupaj je bilo članov skoraj 500.000.
V: Milan, tvoja znanja o vodenju so ogromna. To vem, ker jih rad deliš z nami na Socialni akademiji. Pred kratkim si se upokojil in … takoj začel spet študirati. Ti si resnično zgled pojma »vseživljenjsko učenje«, ki velikokrat ostane samo pobožna želja. Kakšen je tvoj odnos do učenja?
Ljudje se učimo od samega rojstva. Ko pridemo na svet, ne vemo nič. No, nekatere stvari so nam že vsajene v gene, ampak vsega smo se morali naučiti. Kakšni so še potenciali v nas, kaj vse bi se še lahko naučili!
Vedno me je pa zanimalo, vedno sem želel razumeti stvari, kot kako deluje družba in kako posameznik. Tehnične spretnosti me ne zanimajo toliko.
V: Kot »sošolec« na Socialni akademiji vidim, da imaš teh znanj že ogromno. Velikokrat dopolniš eminentne profesorje s svojim znanjem. Zanimivo mi je, da še najdeš izziv in prideš med nas »mulce« na Socialni akademiji …
Moje spoznanje je, da se lahko vedno in od vsakogar učiš. Vsak ima svojo pot, svoje spoznanje, znanje, spretnosti, izkušnje. Tudi če govoriva o vodenju: jaz sem učil druge, drugi so učili mene. Učenje je ena najlepših dejavnosti, priložnosti, ki jih imamo.
V: Nekje sem prebral, da si rekel: “Osebna in poslovna plat sta zelo povezani. Imaš občutek, da je podjetje tvoje in nisi v službi. Ne moreš odpreti in zapreti pisarne. Položaj, kot je moj, je poklic in je življenje. Tega poklica ne igraš, ampak ga živiš.” Kako si uravnaval razmerje med poslom in družino?
Najbolje bi bilo vprašati ženo Silvo, jaz sem nekritičen. Z otroci sva se veliko ukvarjala, četudi tega ni nikoli preveč. Včasih sva imela še kmetijo, ki sva jo obdelovala …
V: Kako? Ob delu v Mladinski knjigi sta imela še kmetijo?
Ja, moji starši so ostareli in nihče ni prevzel kmetije, pa sva z ženo spremenila načrte in začela kmetovati. Nekaj časa smo imeli še krave… Bilo je naporno, a se je vse skupaj dobro obrnilo. Smo se specializirali: pridelovali smo hren, pa buče, … na tone. Silva: »Same inovacije …«
Pomembno je bilo, da smo kmetovanje imeli kot nekakšen šport, za sprostitev, pa tudi kot »vajo za otroke« …
V: Ali so otroci tudi pomagali?
Vsi smo bili vključeni. Danes, ko gledam nazaj, se mi zdi, da je skupno delo z otroci izjemna vzgojna priložnost za spoznavanje, odrekanje, za odpoved, za soočanje z napori, potrpljenje, da znaš premagovati neprijetnosti.
Se mi zdi, da sem kar dobro usklajeval posel in družino.
V: Ali so tvoji otroci vsi poročeni?
Da. Imava že 8 vnukov …
V: Milan, sam menim, da se vodenje podjetja in vodenje družine ne razlikuje bistveno. Kaj o tem meniš ti?
Hm, še nisem pomislil na to … (po premisleku) Ampak bo verjetno držalo, ker v svojem bistvu človek prakticira ista spoznanja, iste vrednote. Bilo bi zelo zaigrano, če bi na enem ali drugem področju delal drugače, kar bi bilo nenaravno in gotovo tudi neuspešno. In tudi, tako kot imaš svoje družinske člane rad, tako imaš rad tudi svoje sodelavce. No podobno …
V: Kako si izkušnje vodenja iz podjetja prenašal v družino in seveda tudi obratno – iz družine v podjetje?
V podjetju smo se veliko izobraževali … Prišel sem do spoznanja, da naj najprej iščem človeka, šele potem strokovnjaka. Če strokovnjak ni tudi »človek«, potem ga ne vzamem.
V: V članku v Poslovni akademiji Financ sem prebral tvojo misel: »Vsak lider mora biti najprej menedžer, potem je šele lahko lider. Pomembno je, da vidiš malo drugače in malo dlje ter da nisi neposredno vezan na operativno delo.«
Sam se s prvim delom citata ne strinjam. Menim, da mora človek na mestu generalnega direktorja tako velikega podjetja kot je Mladinska knjiga, biti najprej voditelj in potem manager. Kako to vidiš ti?
Sam sem imel v mislih razvoj človeka. Na to gledam v časovni dimenziji. Voditelj lahko postaneš, ko imaš že izkušnjo upravljanja procesov, ko si sposoben videti širše obzorje. Rabiš neko dozorelost, spoznanje, formacijo, tudi trening, … da si lahko voditelj. Kot voditelj moraš znaš zbrati okoli sebe prave ljudi, jih znati oblikovati, zgraditi zaupanje. Kot voditelj ljudem zaupam, jim prepuščam, navdušujem, motiviram, kot manager pa jih bolj kontroliram.
V: Kako si ti gradil zaupanje?
Skušal sem uživati pri svojem delu, želel sem, da bi uživali tudi drugi. Je pa res, da če delaš s takim predmetom kot je knjiga, je mnogo lažje uživati. Želel sem, da bi moji ljudje napredovali, da bi rasli kot strokovnjaki in kot ljudje. Da bi postali samostojni, ter tudi boljši kot sem sam. Smo namreč odvisni drug od drugega – soodvisni.
V: Gotovo si v svoji karieri velikokrat izbiral sodelavce, gradil time. Kako si se tega lotil, kaj si iskal v sočloveku – bodočem sodelavcu?
Najprej naj rečem, da sem se dostikrat zmotil … in se gotovo ob tem učil. To je proces, ker ljudje so živi in vse kar je živo, je sprejemljivo, ne moremo ljudi kar zapreti v škatle. Da pa se občutiti, ali je človek odprt, vreden zaupanja, kako komunicira, kakšne so njegove besede, kako bo delal v timu, ali bo podpiral sodelavce, navduševal, ali je ne samo strokovno pač pa tudi človeško dovolj …, kako naj rečem … topel.
V: Milan, vem da si globoko veren kristjan. Kaj ti pomeni v vera v odnosu do vodenja velikega podjetja? Kako ti je pomagala pri vodenju ljudi?
Morda sem včasih globoko veren, drugič pa plitvo veren … Vera ni kar dana, jo iščemo, kajne? Pa vendar: saj imamo 10 božjih zapovedi in če se jih držiš, je to prava mera tudi za medčloveške odnose, odnos do sveta, odnos do vseh vprašanj s katerimi se srečujemo. So orientacijska točka, ker brez merila etike, ki izhaja iz zapovedi, bi imel težjo orientacijo. Brez te etike, bi bili tudi vsi dosežki zelo vprašljivi.
V: Milan, pred kratkim si se upokojil. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Na katerih poljih družinskega in družbenega življenja se boš udejstvoval?
Veš kaj, nimam nobenega konkretnega načrta. Mislim, da mi bo življenje prineslo prave reči, prave izzive, ob pravem času. Tako kot vedno.
Rad bi se več posvetil svojim otrokom, vnukom, prijateljem, sosedom, da bi imel čas tudi zase, za razmišljanje, izobraževanje, tudi za zdravo rekreacijo. S Silvo sva rekla, da bova vsakemu, ki naju bo kaj prosil, rekla kar DA. Midva ne letava za cilji, pa vendar sem prepričan, da se bodo zgodile dobre stvari.
V: Bi še sam kaj želel sporočiti bralcem bloga Preprostost?
Vsak dan je najlepši, ker je enkratno darilo. Dokler ga prejemamo.
Milan zahvaljujem se ti za tale intervju in ti želim veliko veselja, miru in vsega dobrega.
A njegova hčerka Urša še za Mladino piše?