“Mi zdravimo v duhu ljubezni in usmiljenja”

“Preprosto povedano: zavezani smo k temu, da zdravimo v duhu ljubezni in usmiljenja.” Tako se predstavlja St. Charles Medical Center v Oregonu, ZDA.

In njihovo poslanstvo: “Izboljšujemo zdravje tistim, ki jim služimo, v duhu ljubezni in usmiljenja.”

In ko vabijo osebje: “Če ste naveličani zdravstva, ki je izgubilo srce in željo po življenju in delu v zdravilnem okolju za telo, razum in duha, ste povabljeni da izveste več o nas.”

Iz zanesljivih virov vem, da to niso samo marketinške poteze vrlih Američanov, pač pa celotni center resnično deluje v tem duhu. Vsakdo: od direktorja, zdravnikov, sester pa do tehničnega osebja – vsi delujejo v duhu ljubezni in usmiljenja.

Ali je tudi pri nas v Sloveniji kaj podobnega?

Prepričan sem da je, vendar sam ne poznam takega medicinskega centra, kjer bi zdravstvena ustanova imela tako jasno, aktualno in vseobsegajoče poslanstvo. Je pa gotovo veliko posameznikov v našem zdravstvu, ki tako delujejo.

Če bi jih bilo še več, se nam ne bi dogajali primeri, kot je bil celjski.

In kakšno poslanstvo ima naš Univerzitetni klinični center v Ljubljani?

“Za prebivalce RS  izvajanja visoko strokovno, učinkovito, dostopno, kakovostno in varno zdravstveno obravnavo, osredotočeno na paciente, ki zagotavlja boljšo kakovost življenja in zadovoljstvo pacientov.” Več o poslanstvu UKC Ljubljana.

Jasno, a tehnično. Nič o ljubezni in usmiljenju.

Vesel bom, kakšnega primera dobre prakse iz naših krajev. Ustanove ali posameznikov.

Foto: David Mark, Pixabay

5 odgovorov
  1. Blitz
    Blitz says:

    Hm, se bojim, da smo pri nas še malo v povojih, se pa gotovo počasi izboljšuje. Poslanstvo je danes vedno bolj pomembno za vsako ustanovo ali podjetje, ampak seveda ne samo kot reklamni trik.

    Pri nas je res pogosto preveč tehnično. Jaz sem bil strašno navdušen (pa tudi presenečen), ko smo se priselili v München in sem dobil v roke brošuro šole, na katero smo vpisali punco. Poslanstvo je bilo definirano v nekaj točkah, ampak jaz sem si zapomnil le prvi dve:
    1. Otroke učimo misliti s svojo glavo
    2. Učimo jih, da svoje misli tudi izrazijo

    Ampak res tako delajo – zame je od vsega, kar mi je tukaj všeč, najbolj navdušujoča prav kultura komunikacije in spoštljivost do sogovornika. NIkoli, ampak res nikoli se še ni zgodilo, da bi kdo omalovažujoče reagiral na besede drugega in z očmi zavijal, pa četudi bedarijo blekne. Moram pa priznati, da nisem dovolj uspešen učenec.

    Odgovori
  2. Aleš
    Aleš says:

    Ja, seveda poslanstvo. Predvsem je pomembno , koliko so ljudje vključeni v njegovo pripravo. Žal ponavadi “profiji” napišejo ali celo prepišejo primerno poslanstvo, managerji ga obesijo na steno in to je to. Ljudje pa sploh ne vedo da ga imajo…

    Za uspeh je vedno pomebno, da se vključi ljudi, da se ljudje zavežejo in poslanstvo zares živijo. Zavežejo se pa lahko, če čutijo, da so sodelovali pri nastanku in da se ga (poslanstvo) uporablja v vseh situacijah.

    In isto je z vizijo in strategijo.

    Vaša šola ima čudvito poslanstvo. In če ga še uporabljajo… Ne vem kaj bi bilo še bolj učinkovito za motivacijo učencev, učiteljev, …

    Hvala ker si se oglasil. Oglasi se še kaj na http://edusatis.edublogs.org/.

    Odgovori
  3. Simona
    Simona says:

    Mislim, da je tole vključevanje ljudi teoretično super, ampak če ima podjetje 3000 zaposlenih, si pa tudi pod razno ne predstavljam, da se v nekaj letih zedinijo okoli poslanstva.
    In, ali je res poslanstvo stvar zaposlenih ali pa gre za-recimo temu-ustanovitelje ali pa voditelje, ki začrtajo smernice, med drugim tudi poslanstvo, ljudje pa se potem temu pridružijo, če gre za skupni imenovalec; če pa ne, pač niso v podjetju?

    Saj vem, tudi tole moje je teorija, kaj pa vem?

    Odgovori
  4. Aleš
    Aleš says:

    Simona drži. Seveda je težko vključiti 3000 ljudi v izdelavo poslanstva. Da pa se. In seveda stane. In ni treba, da se prazaprav zedinijo…

    V primeru, ki ga navajam zgoraj (»Izboljšujemo zdravje tistim, ki jim služimo, v duhu ljubezni in usmiljenja.«) so verjetno nekoč ljudje (verjetno ustanovitelji in takratni zaposelni), ki so imeli dovolj poguma, zapisali kar se jim je zdelo (in tudi je) prav in novi kolegi jim pač sledjo. In kar je še bolj pomembno: tega poslanstva se držijo in ga izvajajo v vsaki situaciji. Vsi.

    Kako pa ko imamo 3000 ljudi in še nimamo poslanstva? Iskati, vključiti ljudi, kolikor se le da, zapisati osnutek, dati osnutek med ljudi, zbirati pripombe, spreminjati, … dokler nismo zadovoljni. Dolg postopek, ki se ga le redki lotijo.

    Vendar pa, ali si predstavljaš kakšno moč predstavlja 3000 ljudi zavezanih k uspehu organizacije? In koliko vseh mogočih problemov odpade. Menim, da se na koncu izplača. Tudi finančno.

    Sam imam majhno podjetje (2) in nekaj zunanjih sodelavcev, pa sem “pacal” poslanstvo 6 mesecev… Seveda ne po 8 ur na dan 🙂 . In sedaj mi je lažje.

    Hvala za dragoceno mnenje.

    Odgovori

Trackbacks & Pingbacks

  1. […] razmišljati, se pogovarjati in si predstavljati. Aleš je nekoč pisal o bolnišnici z motom: „Mi zdravimo v duhu ljubezni in usmiljenja.“ To je seveda bistveno drugače in baje se […]

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja