Denar je sredstvo, ljudje in odnosi pa cilj. Ne obratno.

Intervju za praznično prilogo Novega tednika Praznična petica. Intervju je pripravila in zapisala Saška T. Ocvirk.

Aleš Čerin: mož, oče, dedek, podjetnik, skavt, predavatelj in bloger, ki se zavzema za “bolj preproste izbire”

V življenju je bil v položajih, ko je imel veliko denarja, in v položajih, ko je bil skoraj brez. Danes bi prav lahko bil eden od dobro plačanih direktorjev v kateri od korporacij. A za nove začetke in drugačne poti se je lahko odločal zaradi podjetniškega duha, preprostosti in predvsem brezmejne ženine podpore. Danes o bolj preprostih izbirah predava in piše.

Najbolj odmeven je bil njegov dvomesečni projekt, kako za hrano porabiti samo evro na dan.

Na vprašanje, kaj mu najprej pride na misel ob besedni zvezi novi začetki, ima odgovor na dlani. “Poroka! To, da sem se pri rosnih 22 letih poročil s svojo Marinko, me je skoraj iz najstništva takoj prestavilo v odraslost. Do konca študija sem imel že dva otroka,” pove oče dveh hčera in dveh sinov.

Za današnje razmere se bo morda komu zdelo to nenavadno težko breme za tako mladega človeka, a Aleš srčno zatrdi, da je bila to najboljša odločitev in temeljna pot v njegovem življenju. “V času, ko sva si urejala dom in sva vzpostavljala gospodinjstvo, sva imela zelo malo denarja. Takrat sva edinkrat v življenju imela tudi dolgove. Ne bom rekel, da so to lahke stvari. Vendar so manj pomembne, kot se zdi.”

Denar je samo denar, mi pa smo skrbniki tistega, kar nam je v nekem trenutku dovoljeno imeti. Zato je dobro, če zna človek živeti tako v času suhih kot debelih krav.” Je nujno, da imata zakonca skupen denar? “Po mojem mnenju je. Ni pa lahko in za to si je treba prizadevati. Ko dva stopita na skupno pot, bi se morala začeti kultura ‘midva’ namesto kulture ‘jaz’. Tudi na področju denarja in odnosa do njega. In zakonca naj bi seveda uporabljala svojilni zaimek ‘najino’, ne ‘moje’.”

“Izhajam iz obrtniške družine in svoboda, ki jo daje samostojno podjetništvo, me je vedno mikala. A če me takrat žena ne bi podprla, iz tega ne bi bilo nič.”

Časi debelih krav in kupček za hude čase

Kot mlad farmacevt se je Aleš zaposlil v velikem farmacevtskem podjetju. Začetki so bili skromni, obeti lepi. In v resnici je sčasoma napredoval, kar se je bistveno poznalo tudi pri družinskem proračunu. Službena potovanja, izobraževanja, delo, ki ga je imel rad. Kdo bi se kregal z belim kruhom? Aleš ni ravno človek, ki bi se prepiral, a je vseeno zaradi nestrinjanja s korporacijsko politiko dal odpoved.

“Niso mi verjeli, da mislim resno. Nenazadnje sem imel doma štiri majhne otroke. Zaradi te izkušnje še danes vedno in povsod zagovarjam kupček za hude čase. Ne verjamem v filozofijo ‘bo že kako’. Ne govorim o kopičenju bogastva, ampak o tem, da bi moral vsakdo imeti toliko prihrankov, da bi lahko pol leta preživel brez plače. To je dovolj manevrskega prostora, da najdeš nove rešitve. In velikokrat dovolj, da lahko v nevzdržnih delovnih razmerah ohraniš pokončno držo.”

Odločilnemu koraku pa ni toliko botroval tisti kupček prihrankov kot ženina podpora oziroma vera v moža.

“Grem na svoje”

Mnogo ljudi se poigrava z mislijo, da bi bili sami svoj šef. A večina se ustavi že pri ideji, kaj bi sploh počeli. Aleš pravi, da jo lahko najdeš na povsem nepričakovanih mestih.

“V službi smo imeli izobraževanja, ki smo jih pripravljali sodelavci za sodelavce. In po eni moji predstavitvi je kolegica mimogrede navrgla, da bi moral biti učitelj, da sem rojen za to. Kasneje sem doumel, da se v tej vlogi res dobro počutim, in ko sem iskal novo poslovno priložnost, sem sklenil svoje znanje analitike v farmacevtski industriji ponuditi na trgu.” A začetki so bili vseeno težki. ”

“Vsak evro, ki pride v ‘najino’ družino, je ‘najin’ in ne od tistega, ki ga je prinesel. Vsak evro, ki gre iz ‘najine’ družine, sva skupaj porabila in ne tisti, ki ga je v resnici porabil.”

V prvem letu nisem zaslužil niti za eno spodobno plačo. Potem sem dobil prvo večjo priložnost, dobra priporočila so odprla druga vrata in tako se je začelo.” Delal je za farmacevtska podjetja v tujini in družini ničesar ni manjkalo. Razen očeta in moža, ki je bil zaradi novega dela tudi po več tednov odsoten. Takrat je postal še bolj pozoren na to, kje je njegova meja. In ker je koncept preprostosti in odlaganja odvečnega dotlej tako v zasebnem kot poslovnem svetu že zelo dodelal, je bil sposoben tudi najbolj mamljivim ponudbam in velikemu denarju reči ne.

Preprostost za evro na dan

V času, ko se je začela kriza, se je enkrat zamislil nad tem, da morajo ljudje marsikje po svetu preživeti z evrom na dan. Postavil si je izziv in izpeljal dvomesečni projekt, ki ga je podrobno dokumentiral.

“Postal sem pozoren na to, od kod hrana prihaja, kako lahko z malo truda dobim cenejšo in celo bolj kakovostno. Mleko pri kmetu, kruh iz domače pečice, zelenjavo z vrta. Ob tem sem ugotavljal, da je cela vrsta stvari, ki jih kupujem v trgovini, v resnici samo navada. Kaj mi daje za ta denar na primer limona, ki jo pripeljejo iz Argentine? Ali C-vitamina res ne morem dobiti drugače? In tako naprej.”

Z ženo Marinko v okviru Družine in Življenja vodita seminar za zakonce Najin odnos do denarja.

Pri tem je Aleš skrbno beležil kalorični vnos in sestavo živil, da sta ostala na primerni ravni in da ni škodil svojemu zdravju. “Ko svoj življenjski slog oklestiš do osnovnih potreb oziroma tistega, kar v resnici potrebuješ za življenje, lahko nazaj dodajaš razkošje. Po kapljicah. Naučiš se ga ceniti, ker nič v življenju ni samoumevno.”

Pogled izza plašnic službe in doma

Aleš je med drugim orientacijski tekač in velik ljubitelj narave. Najprej je k skavtom vpisal otroke in bil hvaležen za izvrstno podporo pri družinski vzgoji.

“Malo iz radovednosti in malo zaradi lastnega zanimanja sem se odraslim skavtom pridružil tudi sam,” pove. Skavtstvo mu je tako zlezlo pod kožo, da je združenje odraslih skavtov nekaj let, takoj na začetku, tudi vodil.

“V življenju imamo različne talente in velikokrat se ne potrudimo, da bi jih odkrili, kaj šele izkoristili. Sam sem živel v prepričanju, da vodenje ni zame. Potem sem to priložnost dobil v službi. Imel sem vzpone in padce, ampak to je edini način, da osvojiš neko veščino. Vsem priporočam, naj se vključijo v kakšno civilnodružbeno aktivnost. Lahko so to gasilci, pevski zbor, planinci, kakšno društvo ali prostovoljno delo.” To nam širi obzorje in nas opominja, da smo del družbe, ki je še kaj več kot zgolj dom in služba.

“Dragoceno zame je bilo tudi spoznanje, kako je, če te ljudje upoštevajo, ker te morajo, ker si njihov nadrejeni, in kako je, če ti sledijo, ker to želijo in ker zaupajo vate.”

Danes je Aleš zaposlen pri društvu Družina in Življenje, kjer skupaj z ženo predavata zakoncem o odnosu do denarju in materialnega. “Do privilegija, da lahko delaš tisto, kar ti zares veliko pomeni, pa prideš šele z leti,” se nasmehne ob pripombi, da denar za to odločitev verjetno ni bil prvotnega pomena.

Naj bodo prazniki čas odnosov in ne začetek bankrota

Četudi smo Slovenci, je naš božič vedno bolj ameriški. To pomeni, da je glasen, bleščeč in v vseh pogledih preobilen.

Pomislimo, da je bistvo praznika rojstvo. In vsi vemo, da ga ni otroka na svetu, ki bi mu bila všeč hrup in bleščava. Prvi božič se je zgodil v tišini, povezanosti in skromnosti. Zgodil se je v hlevu.

A v sodobnem svetu se tišine bojimo, ker se moramo soočiti drug z drugim in s sabo. Velikokrat ne najdemo ničesar ali najdemo nekaj, kar nam ni všeč. “Zame je bistvo praznika v odnosih z ljudmi. Da sva z ženo skupaj, si natočiva kozarec dobrega vina in si morda tudi brez besed vse podeliva.” Dobra hrana je del praznika, preobjedanje pa še zdaleč ne.

In ko gre za darila, Aleš priporoča, naj ljudem, ki jih imamo radi, predvsem otrokom, podarjamo izkustva in svoj čas. Tega zagotovo ne bodo pozabili. “Za otroke je največje in najbolj redko darilo v sodobnem času – hrepenenje. Staršev, ki svojim otrokom danes kupijo vse, kar si zaželijo, je veliko. Kar otrok izreče, dobi. Pogosto pravzaprav še prej, preden izreče. In tako dobi prekmalu, preveč in prepogosto. Da bi le bil srečen! Za one – četudi kratkotrajne – iskrice v ‘sončkovih’ očeh bi starši naredili – kar se velikokrat prevede v kupili – vse.”

“Ljudem, ki jih imamo radi, predvsem otrokom, podarjajmo izkustva in svoj čas.”

Naloga staršev pa je, da dajo otrokom vse, kar potrebujejo, a le malo tistega, kar si želijo. “Čas je, da začnemo z besedo ne – kar z visoko dozo in redno. Postopoma, redno in vztrajno. Seveda v edinosti moža in žene.”

Intervju pripravila in zapisala: Saška T. Ocvirk, Novi tednik

Foto: Aleš Čerin (v hribih), Fotografska agencija SHERPA (v mestu)