Kako smo spustili standarde spodobnosti “zakmašne” obleke
V času epidemije mnoge maše potekaj zunaj. Kar je v redu. Opaziti pa je, da so ljudje z umanjkanjem svetosti cerkvenega prostora, še bolj spustili standarde spodobnosti oblačenja.
Zadnjič sem opazil mladenko, kakih 20 let je štela, ki je prišla k maši v zelo kratkih hlačkah, se usedla na armafleks v “prvo vrsto”, v senco češnjevega drevesa … in dala noge narazen. Pred župnikom.
Pri isti maši je bilo nekaj mož – tudi starejših – v kratkih hlačah, v razvlečenih majicah, s “šlapami” na nogah.
Že prej, še pred korono, je pri maši v cerkvi pred mano sedela mamica z otrokom. Stalno se je nekaj sklanjala k otroku in pri tem razkazovala oni zidarski – kako naj rečem – “dekolte”.
Zdi se, da smo v nekaj desetletjih v Cerkvi na področju oblačenja izgubili vsakršen občutek za spodobnost.
Kaj pravi Sveto pismo?
V Svetem pismu sem našel nekaj mest, ki govorijo o pomenu spodobnega oblačenja. Recimo, v Drugi Mojzesovi knjigi, ko so Izraelci pričakovali Božjo navzočnost na gori, jim je Bog dal nekaj navodil kako naj pristopijo, ko se bo prikazal. In – zanimivo – prvo navodilo je bilo, da naj operejo svoja oblačila (prim. 2 Mz 19, 10).
Predstavljajmo si Mojzesove čase, ko ljudje pač niso imeli veliko obleke. Najbrž so imeli samo eno, pa vendar – preden so stopili pred Boga, so jo morali oprati. V puščavi! Naredili so torej kar so mogli, da so bili spodobni pred Bogom, da so pokazali spoštovanje Najvišjega.
Ko sveti Pavel daje navodila za molitev, opozarja ženske naj bodo v urejeni in spodobni obleki (prim. 1 Tim 2,9). Verjamem, da to velja tudi za moške. Kot da smo danes popolnoma izgubili občutek za spodobnost, ko med mašo stopamo pred Kralja kraljev.
Za k maši se danes ne pripravimo: niti ne z oblačenjem – kar je pravzaprav lahko, niti ne z odpovedovanjem hrani uro pred mašo – kar je težje, gotovo še najmanj duhovno (da nismo navezani na greh) – kar je najtežje. Zdi se, da je to troje povezano. Če ni spodobnosti v oblačenju, ni niti odpovedovanja, niti ni čistega srca.
Kaj je “zakmašna” obleka?
Naši starši in stari starši so se za k maši obleki v “zakmašno” obleko. Že ime pove, da je bila to obleka za k maši. “Zakmašna” obleka je v slovenskem jeziku prav pojem: pomeni najboljšo obleko, pomeni spodobno obleko – obleko torej v kateri se ‘spodobi iti k maši’. Oblekli so najboljše kar so v svoji revščini premogli. In bilo je spodobno.
Mnogim se zdi, da ni treba, da se meri kvadratne centimetre gole kože, da ni treba meriti prosojnosti obleke, da se ni treba ukvarjati z dolžino krila in rokavov, da ni treba gledati kako daleč segajo kratke hlače pri moških. Skratka, mnogi menijo, da sploh ni objektivnih standardov spodobnosti in da niti niso potrebni. Da ljudem ni treba “težiti” še s tem, nekako v smislu bodimo veseli, da sploh pridejo k maši.
Tudi sam menim, da ni treba “policije” na vratih v svetišča, ki bi merila atribute nespodobnosti. In dovoljevala ali pa ne vstop v svetišče. Obenem pa verjamem, da se tudi najbolj liberalni med nami strinjajo, da nekje pa vendarle obstaja meja spodobnosti. Vsakdo ve, kaj je izrazito spodobno in kaj je izrazito nespodobno. V mejnem prostoru se pa lahko prepiramo.
Vemo na primer, da zelo prosojna obleka ne sodi v cerkev, da vroče hlačke potegnjene visoko, da razgalijo in razkrijejo, kar naj bi bilo skrito, pa so še vedno prenizke, da bi pokrile popek, ne sodijo v cerkev. Vemo, da “šlape” ne sodijo v cerkev.
Vsi poznamo tudi standard absolutne spodobnosti, kar je obleka Božje Matere Marije. Poglejte kakšen Marijin kip v naših cerkvah.
Kako sedaj dvigniti standarde spodobnosti?
Verjamem, da mnogi nismo poučeni, da nam nihče niti ne pove kaj je prav in kaj ne in da smo vsi skupaj spuščali standarde spodobnosti tako počasi, da sploh nismo opazili, da so nekateri pri maši že na pol nagi ali popolnoma nespodobni.
Kako sedaj dvigniti standarde spodobnosti? Morda bi začeli pri sebi in si postavili tale vprašanja:
- Kako bi Bog rad videl, da sem oblečen, ko pristopam k maši?
- Kaj izražam s svojo obleko: kažem na svetost Boga ali pritegujem pozornost nase?
- Sem spodoben tudi za Njegove otroke, za moje sožupljane?
- Bi se lahko kdo čutil seksualno nagovorjenega zaradi moje obleke?
In praktično …
Če se vam zdi, da je krilo prekratko, je zagotovo prekratko. Podaljšajte ga.
Če se vam zdi, da so “šlape” za k maši nespodobne, so zagotovo nespodobne. Obujte čevlje.
Če se vam zdi, da vam hlače preveč, kako naj rečem, lezejo v … ali lepše rečeno “preveč poudarijo postavo”, so gotovo nespodobne. Zamenjajte jih s krilom.
Vi sami ste odgovorni. Vi sami boste polagali račune pred nebeškim Očetom. Tudi za greh pritegovanja nespodobnih pogledov* .
* glej spodaj Odgovor g. nadškofa dr. Marjana Turnška
Kaj lahko naredimo starši?
Če se vam zdi, da so vaši najstniki nespodobni za k maši, tudi predelajte zgornja vprašanja. Skupaj z njimi. Pa ne tik pred mašo.
Razložite jim, kaj se pri maši dogaja in tudi pomen spodobnosti oblačenja. Govorite jim o svetosti prostora in dogajanja med mašo.
Potem zahtevajte najvišje standarde. Gotovo bo veliko očitkov o tem kako staromodni ste. Nič hudega. Saj je prav da ste. Gotovo se bodo upirali in pogosto ne boste dosegli najvišjih standardov. Nič hudega. Bodite vztrajni. In težite.
Kdo pa naj postavlja najvišje standarde? Oče. Oče namreč postavlja meje in standarde v družini, tudi standarde spodobnosti. Očetje nismo zato, da smo priljubljeni in da zbiramo “lajke” pri svojih najstnikih, pač pa, da povemo kaj je prav in kaj ne, ter zahtevamo. In seveda še prej z zgledom pokažemo. Še tole: mama pri tem podpre očeta.
Kaj pa duhovniki?
Ali naj duhovnik vrže iz cerkve nespodobno oblečenega vernika? Naj ga opozori pred ali med mašo? Naj pridigo naravna na spodobnost oblačenja? Naj bo kar tiho, se dela, da ne vidi in ignorira?
Nič od tega.
Ko je recimo mladi rezijanski duhovnik Alberto Zanier lansko leto oblačenje mladih vernic pri maši označil za razkazovanje mesa na prepihu in tudi pripravil ter razdeljeval manifest oblačenja pri maši, je doživel med verniki velik odpor. Mlade vernice so se oglasile in povedale, da so tudi noge na prepihu Božji dar. Jaz pa čestitam mlademu duhovniku za pogum.
Zdi se mi prav, da duhovnik ukrepa. Kako? Tako, da pogumno naslovi to temo takrat, ko je treba: recimo pred poletjem, pred birmo, pred poroko, … V pridigah, v nagovorih staršem, v nagovorih najstnikom, na zakonskih skupinah.
Nobeni ukrepi pa ne bodo delovali na kratki rok, sploh ne drastični. Če smo desetletja v Cerkvi spuščali standarde spodobnosti oblačenja, jih bomo desetletja tudi dvigovali. Če jih sploh bomo.
V znamenitih pravoslavnih samostanih v Meteorah v Grčiji so naše ženske doživele, da so pred vstopom v samostan redarji delili dolga krila in rute za čez rame. Simbolna govorica tega dejanja je bila zelo močna. Ali je kaj takega možno tudi v naših cerkvah? Ključno vprašanje je, če imajo naši duhovniki dovolj poguma. Pogumno, možje vas podpiramo.
Članek je bil komentar tedna na Radio Ognjišče (7.8.2020). Poslušaj avdio.
Foto: Thomas Vitali, Guillaume Bleyer, NeONBRAND, Unsplash
Če se vam ne da brati …
Nadaljevanje
OPOMBA: Članek je vzbudil precej pozornosti in mnogo različnih komentarjev in – kar je najbolj pomembno – odziv g. nadškofa dr. Marjana Turnška. Objavljam z njegovim dovoljenjem.
Zanimiv komentar na Facebooku glede greha ženske za posledice nespodobnega oblačenja
Na FB sem dobil od krščanske gospe na članek tale komentar:
“Lepo napisano, saj k maši gremo z namenom, da bi molili, in ne z namenom delati, ali iti v javno hišo, če se bolj tako izrazim. Čeprav, sem ravno pri zadnji nedeljski maši prišla oblečena v belo bluzo, ki je bolj debelo gosto tkana in upam, da se mi ni kaj skozi videlo.
Mi pa vseeno ni všeč, stavek v tej objavi, da ne boste ženske ve krive za to da vas bodo moški nespodobno pogledovali, si ogledovali, če se boste neprimerno ali preveč pomanjkljivo oblekle. Menim, da ne glede na to kako je neka ženska oblečena ni ona kriva, če se jo zaradi tega obravnava na takšen način. Ker menim, da je vsak moški sam odgovoren kakšne misli se mu ob nekom porajajo. Ker je vsak odgovoren za svoje misli dejanja… In, ker ni res, da smo si potem same ženske krive, če pride v kakšni situaciji do tega, da te moški posili in se potem zagovarja, da se ni mogel upreti ker je bila ženska nespodobno oblečena, ker je sama izzivalna ali s tem načinom oblačenja si spolnosti celo želela!” OPOMBA: Komentar je še precej daljši, a tole dobro povzame bistvo.
Moj odgovor na zgornji komentar
Takole sem ji odgovoril in prosil, da se oglasi še kakšen duhovnik, ki bi tole znal še precej bolje razložiti. Prosil sem tudi gospoda nadškofa Marjana Turnška, če bi mi pri tem pomagal.
“Gospa, hvala za vaš komentar. Z večino se strinjam, bom pa malo komentiral. V njem pravite, da vam ni všeč stavek, ki naj bi ga zapisal: “… da ne boste ženske ve krive za to da vas bodo moški nespodobno pogledovali, si ogledovali, če se boste neprimerno ali preveč pomanjkljivo oblekle.”
Tega stavka nisem zapisal, niti nisem tako mislil. Zapisal sem: “Vi sami ste odgovorni. Vi sami boste polagali račune pred nebeškim Očetom. Tudi za greh pritegovanja nespodobnih pogledov.” Govorim torej o grehu pritegovanja nespodobnih pogledov.
Menim, da sta v zvezi s tem dve strani:
a) Moški, ki vidi pomanjkljivo oblečeno žensko in si jo seksualno poželi. Greh zoper čistost je že tu.
Tudi Jezus je zelo jasen: Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešuštvuj! Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo. Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v peklensko dolino. (Mt 5,27-29)
Dajmo pa najprej definirati greh (po Katekizmu katoliške Cerkve, Kompendij, točka 395): “Smrtni greh storimo, ko gre hkrati za veliko stvar, za popolno spoznanje in za premišljeno privolitev.”
Še podrobneje v zvezi s tem primerom: Opaziš razgaljeno žensko. To je skušnjava, ki bi lahko vodila v greh. A do tu še ni greha, še ni šlo za premišljeno privolitev. Se odločiš, da boš recimo “pestoval” misel o tem, kako bi imel spolni odnos s to žensko. Evo, tu je pa greh. Gre za premišljeno privolitev in za dejanje, četudi storjeno samo v mislih.
Seveda, da je odgovornost moškega, če na ta način greši, popolnoma nesporna in edino njegova. Nobenega izgovora.
b) Ženska, ki je nespodobno oblečena. Kje pa je njen greh?
Papež Pij XII. je zapisal (pisal je ženskim organizacijam v Italiji), da je dobro naših duš bolj pomembno od tega kar je dobro za naše telo, da moramo imeti za prioriteto duhovno dobro sočloveka pred našim telesnim dobrim. In če kakšna obleka predstavlja neposreden vzrok za priložnost za smrtni greh in spravlja v nevarnost tvojo dušo ali duše drugih, je dolžnost, da se temu odpovemo.
To papež še ne definira za greh, se je pa treba (imam dolžnost) odpovedati namernemu zapeljevanju.
V Katekizmu katoliške Cerkve, Kompendij, točka 530, ki govori o tem kaj zahteva čistost (v povezavi z deveto Božjo zapovedjo: NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA ŽENE) je takole zapisano: “Čistost zahteva sramežljivost. Varuje človekovo intimnost, izraža tankočutnost za čistost ter vodi poglede in kretnje tako, da se skladajo z dostojanstvom osebe in njihove povezanosti. Čistost srca osvobaja od razširjenega erotizma in odstranja predstave, ki pospešujejo bolestno radovednost. Zahteva tudi očiščenje družbenega ozračja z nenehnim bojem zoper permisivnost nravi, ki temelji na zmotnem pojmovanju človeške svobode.”
Tu pa je zahteva za sramežljivost, ki varuje človekovo intimnost in treba je odstranjevati predstave, ki pospešujejo bolestno radovednost. In če ženska v popolnem spoznanju in premišljeno privoli v pospeševanje bolestne radovednosti moškega, prav tako greši.
Evo, toliko zmorem. Toliko sem se poglobil. Več ne gre.
Dr. Marjan Turnšek: “Kristjani nismo poklicani samo k temu, da ne grešimo, ampak da premišljujemo s pomočjo Božje besede = z Božjim pogledom situacije svojega življenja in že v naprej zaznavamo, kje bi lahko nekaj povzročalo zlo, slabo in se temu v naprej odrečemo.”
Odgovor g. nadškofa dr. Marjana Turnška
OPOMBA: G. nadškofa sem vprašal, če ženska, ki je nespodobno oblečena in prebuja moško poželenje pri maši tudi greši in kje je njen greh. Objavljam z njegovim dovoljenjem. Hvala g. nadškof za odličen odgovor.
Kot ste že citirali različne vire, ženska ali tudi moški greši, če se svobodno, vede in hote odloči za nekaj slabega; v tem primeru: če se na tak način odloči, da se obleče tako, da bo grešno pritegovala moške poglede in jih zapeljevala. Če se pa tako obleče, ne da bi se tega zavedala, seveda ne greši.
A težava se tu ne konča. Sicer nima osebnega greha, lahko pa kljub temu povzroča zlo, kar pa seveda v nobenem primeru ni dobro. Zato kristjani nismo poklicani samo k temu, da ne grešimo, ampak da premišljujemo s pomočjo Božje besede = z Božjim pogledom situacije svojega življenja in že v naprej zaznavamo, kje bi lahko nekaj povzročalo zlo, slabo in se temu v naprej odrečemo. V nasprotnem primeru živimo brezbrižno, kar pa ni krepost.
Oprostite primeri: če na primer psa namerno dražimo in nas ogrize, smo sami krivi; če pa ne vemo za psa in gremo nič hudega sluteč mimo in nas enako ogrize, sicer nismo sami krivi, a ogriženi smo enako – kar seveda ni nekaj dobrega (mutatis mutandis – naobrnite na gornjo situacijo).
Seveda so dolžni tudi moški/ženske delati na sebi, da so sposobni obvladati svoje nagonske vzgibe, ki so po izvirnem grehu “pokvarjeni” in nas lahko vodijo v napačno ravnanje v odnosu do drugih ali do sebe. A ker nihče ne ve, kakšne tipe bo srečal na poti, ali takšne, ki so se sposobni obvladati ali ne, je prav, da si vedno prebujamo zavest, da je “preventiva” z naše strani vedno boljša kot ne.
Napačno je reči: vsak naj skrbi zase, mene drugi ne brigajo; kaj pa druge briga, kako se jaz oblačim. Človek je vedno in povsod družbeno bitje in ne Robinzon na samotnem otoku; hočeš ali nočeš smo na nek način vezne posode – v dobrem in v slabem.
Razodeto nam je, da po izvirnem grehu ni tako preprosto: eden izmed cerkvenih očetov je razmišljal, da naj ne dražimo strasti drug v drugem; le-te so namreč kot pes v vrtu, ki mirno in krotko teka sem in tja, a ko po pločniku pride mimo kakšen človek, začne lajati in skakati proti njemu in če odkrije luknjo v ograji ali odprta vrata, bo …
Naj bo dovolj.
Foto: Radio Ognjišče
Članek g. nadškofa dr. Marjana Turnška v Družini z naslovom Obleka (ne) naredi človeka
Zanimiva so razmišljanja o obleki. Kaj nosijo v glavi modni kreatorji, ko mislijo na obleko, kaj mladenke in mladeniči, ki se sprehajajo po ulicah mest in večernih promenadah ali plažah, kaj moški in ženske na raznih večernih prireditvah in kaj tisti, ki ponoči ali pozimi zmrzujejo v pomanjkljivi obleki …? Ljudska modrost jasno ve, da je obleka pomembna, da pa spet ne spremeni človekove nravi (kuta še ne naredi meniha).
Kakorkoli že, obleka je vedno vsaj posredno pomemben “navesek” na človeku. Je bolj vprašanje kulture kot potrebe. Saj je tisti neposredni podaljšek telesa, s katerim se drug drugemu najprej predstavimo in preko katerega stopimo z drugimi v stik, še prej kot se slišimo in dotaknemo. V nobenem primeru ni slučajni “navesek”, saj z načinom oblačenja in izbiranja obleke že govorimo, že nekaj povemo o sebi, še preden odpremo usta.
Med prvimi sporočili, s katerimi dosežemo druge, je prav vtis, ki ga na drugega naredi naša obleka. Pa tudi sebi preko lastne obleke kaj povemo, saj se ne počutimo enako v vsaki obleki. S tega vidika za kristjane ni tako nepomembno, kaj preko oblačenja sporočamo drugim, saj na ta način nevede in nehote nagovarjamo vse, ki jih srečujemo. S tem, da z obleko na svojem telesu kaj skrijemo, prekrijemo, odkrijemo, poudarimo … lahko močno vplivamo na sporočilnost naše pojave in na izzive, ki jih preko oblačenja želimo vzbuditi v okolici.
Poletna moda je s tega vidika še posebej pomembna, saj je poletna garderoba takšna, da lahko z njo še posebej učinkovito vplivamo na ljudi okoli sebe. Lahko delujemo umirjeno in pomirjevalno, lahko smo oblečeni izzivalno, koketno, vsiljivo ali diskretno. Na ta način jasno in glasno povemo, kako se zavedamo svojega življenja, samega sebe, svojega telesa, kaj želimo z njim in kaj pričakujemo od drugih.
Ponavadi poudarjamo, da je moda pač zasebna zadeva in da se drugi ne smejo vmešavati vanjo. Pri tem pa radi pozabljamo, da se z oblačenjem nepoklicani vmešavamo v druge, da v njih sprožamo procese, za katere nas niso prosili: to je lahko odvratnost ali privlačnost. Izzivalne obleke lahko močno posežejo v doživljanje mimoidočih. In ker pač ne vemo, kakšni ljudje nas bodo danes videli, tudi ne moremo vedeti, kaj bomo v njih prebudili in kje se bo to končalo.
Zanimive so razprave, ki razkrivajo, da zlasti ženska moda v moških vedno bolj pogosto prebuja telesnost, željo po imeti in oblasti. In dekleta ter žene v veliki meri slepo sledijo modnim trendom, ne da bi se spraševale, ali te obleke razodevajo njihovo pristno najbolj notranje žensko jedro. Ali res razodevajo tisto, kar bi same rade sporočale v okolico? Ali pa s tem izgubljajo svojo individualnost, svojo enkratnost in posebnost, ki je njihova edina lepota in neprecenljiva vrednota.
Prepričan sem, da večina deklet in žena ne želi v drugih prebujati zavisti, še manj želje po oblasti in poželjivost ali celo neobrzdano slo. A s slepim sledenjem “modnim muham” (celo modnim “enodnevnicam”) povzročajo tudi vse to in s tem marsikdaj same nehote veliko pripomorejo k razvrednotenju ženske v svoji okolici. Morda ni pretirano primerjati občutke pri različnih načinih obnašanja občutkom, ki se v človeku sprožijo pri gledanju umetniških aktov na eni strani ali pornografskih slik na drugi (v posameznostih vsaka primera šepa).
Pred vsako sezonsko menjavo garderobe bi se lahko vprašali: Kaj želimo “povedati” ljudem s svojim oblačenjem? Kaj želimo prebuditi v predstavnikih istega in drugega spola? Prej ko oblečemo novo obleko ali kopalke, si postavimo to vprašanje; vživimo se v drugega in si iskreno odgovorimo.
Svoboden človek ostaja kritičen do lastne in do svetovne mode ter ne sledi čredno vsemu, kar se na tržišču pojavi. Tudi modo je potrebno presojati in razbirati duhovno, kaj je res dobro in lepo in kaj je v resnici izraz človekove notranjosti. Uredimo se tako, da bomo v sebi in v drugih budili pozitivne vrednote, lepoto in dobroto, zmernost in strpnost ter predvsem spoštovanje do lastnega telesa in teles drugih.
Slabe težnje in nagnjenja pa nam tudi obleka pomaga lažje premagovati. Na ta način lahko tudi z oblačenjem dodamo svoj delež k strpnosti med ljudmi. Vsak dan si želim videti veliko lepo oblečenih ljudi, ob katerih mi bo zaigralo srce, ker bom v njih lepoti prepoznal odsev Lepote in bom zato od tistega trenutka naprej boljši. Kajti lepota in dobrota gresta vedno z roko v roki.
Objavljeno v katoliškem tedniku Družina in v Drobtinicah duha (2006)
Spletna Družina: Oblačilni bonton v cerkvi – za ali proti?
24.8.2021
Kdaj smo za obisk cerkvenega bogoslužja oblečeni primerno, kdaj ne? Je to bistven del naše prisotnosti oziroma, zakaj lahko postane moteč element, ko od (nenapisanih) normativov odstopamo. Formalno predpisanega oblačilnega koda za obisk svetih prostorov ni, pa bi ga morali imeti?
O tem smo nekaj vprašanj zastavili Tini Martinec Selan, osebni stilistki, Colour Me Beautiful barvni svetovalki, svetovalki za celostno podobo ter avtorici bloga Odglavedopet.si, ter Alešu Čerinu, predavatelju, sodelavcu v Družini in Življenju, ustanovitelju podjetja Edusatis d. o. o. ter avtorju bloga Preprostost.si.
Ni se težko obleči tako in drugače. Da se spodobno oblečeš za k maši, pa so potrebne tri reči: zavedanje, h Komu greš, ko greš k maši, zavedanje tega, kar se pri maši dogaja, pri čemer tega sploh ne vemo ali pa vemo in ne verjamemo, ter zavedanje, da ni treba pritegovati pogledov nase, pač pa na Boga. V družbi, v kakršni sedaj živimo, vse troje manjka. Z oltarja smo vrgli Boga in nanj splezali sami. Zato ni v središču pozornosti Bog, pač pa mi sami. In še prav se nam zdi, da je tako. (Aleš Čerin)
Zakaj so po vašem mnenju oblačila tako pomemben del čaščenja in izražanja spoštovanja v cerkvi?
Tina Martinec Selan: V Svetem pismu piše, da je Bog šest dni delal, sedmi dan pa je počival. Nedelja je Gospodov dan, ki je že po definiciji drugačen od preostalih šestih dni v tednu. Naši predniki so se tega strogo držali, šest dni so garali na poljih, na nedeljo pa se ni delalo. To se je poznalo tudi na njihovih oblačilih, saj so imeli revnejši le dvoje oblačil – delovno obleko za med tednom in »zatakmašno« obleko za nedelje. To je bila kvalitetno zašita sukna ter čista srajca za moške ali daljša obleka in elegantnejši čevlji za ženske. Pogosto je zraven tako k moškim kot k ženskam sodil klobuk.
Danes so seveda stvari precej drugačne. Spremenile so se naše oblačilne navade in obveznosti. To se odraža tudi v oblačenju za v cerkev, čeprav moram priznati, da sama tam zelo redko vidim izrazito neprimerno oblečenega človeka. Se mi zdi, da se večina zaveda tega, da se k maši ne hodi v umazanih oblačilih, izjema so seveda gorske kapelice in cerkve, kamor gremo k maši in smo, logično, oblečeni pohodno ter da ljudje pomislijo na to, kako se obleči, preden se odpravijo v cerkev.
Aleš Čerin: Niso oblačila sama na sebi pomemben aspekt čaščenja in izražanja spoštovanja v cerkvi, pač pa je pomemben naš odnos do Jezusa Kristusa. Odnos se pa kaže na več načinov: s tem da nismo navezani na greh, z evharističnim postom – torej vsaj eno uro pred mašo ne jemo, in tudi s spodobnostjo oblačenja. In obleči tisto, kar je najboljše, kar imamo, in obenem spodobno, je še najlažje. Jezus Kristus je Bog, ki je navzoč pri maši v podobi kruha in vina. Pred Njega pač pridemo z najboljšim, kar imamo, in to naj ne priteguje pogledov na nas. Ne pridemo namreč zato k maši, da pritegujemo poglede in misli drugih nase in jih odvračamo od pogleda na Kralja kraljev. Spomnim se, da smo prišli s Triglava v dolino Vrat in tam smo počakali na sveto mašo v kapeli. Ali smo bili spodobno oblečeni, če smo bili v hribovskih oblačilih in obuti v gojzarje? Da. Vseeno smo zamenjali prepoteno majico.
Poglejmo obiskovanje večernih prireditev ali kulturnih dogodkov, tudi za v gledališče, za v opero, za na koncert klasične glasbe ali podobno se ljudje oblečejo v »kavbojke in majico«. Pri oblačenju namreč pogosto prevlada logika »nosim, kar mi je všeč«. Potrebno je povedati, da se Slovenci izredno težko izognemo vidiku praktičnosti, udobnosti. Pri tem pozabljamo, da gre za določena okolja, kjer se mora praktičnost umakniti pravilom oblačilnega bontona. (Tina Martinec Selan)
Nenapisano pravilo je, da naj bi se obiskov svetih prostorov udeleževali v oblačilih, v katerih smo pripravljeni na čaščenje boga. Zakaj je temu včasih tako težko slediti?
Tina Martinec Selan: Ker se bontona oblačenja težko držimo v vsakršnem okolju, bi se ga težko držali tudi v cerkvenem. Poglejmo obiskovanje večernih prireditev ali kulturnih dogodkov, tudi za v gledališče, za v opero, za na koncert klasične glasbe ali podobno se ljudje oblečejo v »kavbojke in majico«. Pri oblačenju namreč pogosto prevlada logika »nosim, kar mi je všeč«. Potrebno je povedati, da se Slovenci izredno težko izognemo vidiku praktičnosti, udobnosti. Pri tem pozabljamo, da gre za določena okolja, kjer se mora praktičnost umakniti pravilom oblačilnega bontona.
Menim, da je preteklo »korona« obdobje, ko so se razvadili in navadili na svete maše preko spleta iz udobja dnevne sobe, pretežno negativno vplivalo na način, kako se oblečemo za v cerkev. Zdaj je namreč še nekoliko težje narediti miselni preskok in se malce bolj urediti za k maši. Seveda pa so tudi tukaj, kot povsod, izjeme. Določeni ljudje so pač komaj čakali, da lahko zopet zlezejo iz trenirk in se uredijo.
Aleš Čerin: Ni se težko obleči tako in drugače. Da se spodobno oblečeš za k maši, pa so potrebne tri reči: zavedanje h Komu greš, ko greš k maši, zavedanje tega kar se pri maši dogaja, pri čemer tega sploh ne vemo ali pa vemo in ne verjamemo ter zavedanje, da ni treba pritegovati pogledov nase, pač pa na Boga. V družbi, v kakršni sedaj živimo, vse troje manjka. Z oltarja smo vrgli Boga in nanj splezali sami. Zato ni v središču pozornosti Bog, pač pa mi sami. In še prav se nam zdi, da je tako.
Cerkev ne more dati trdnih pravil, kar je prav. To bi bila farizejskost. Bilo pa bi prav, da smernice, da ob različnih priložnostih duhovniki odprejo te teme, takrat, ko je treba: pred poletjem, pred birmo, pred poroko, v pridigah, v nagovorih staršem, v nagovorih najstnikom, na zakonskih skupinah.
Vidim pa tudi veliko vlogo očetov in mater pri tem. Z najstniki se je treba o očitni neprimernosti oblačil pogovoriti, pa ne tik pred mašo. Razložite jim, kaj se pri maši dogaja, in tudi pomen spodobnosti oblačenja. Potem zahtevajte najvišje standarde. Nič hudega, če bo veliko očitkov o tem, kako staromodni ste, saj je prav, da ste. Bodite vztrajni. In težite.
O neprimernih oblačilih se pri nas najpogosteje govori v kontekstu poletnega vremena, ko ljudje kažejo več gole kože kot sicer. A je to po vašem res le težava poletnih mesecev ali nasploh kulture oblačenja?
Tina Martinec Selan: Poletni čas je seveda izziv, ker se je lažje »neprimerno« obleči, ker nam je vroče. Zato kar zlahka posežemo po preveč izrezanih oblekah, pa po kratkih hlačah in po plažnih natikačih. Vendar pa tudi zimski čas ni brez svojih izzivov. Takrat smo pač vsi v debelih puhastih bundah, ki bi nam lahko služile tudi za kepanje ali za zimski pohod, tako da …
Pri obisku maše gre za spodobnost in za to, da oblečeš najboljše kar v dani situaciji imaš. Vedno je bolje iti k maši, pa četudi ne zadostiš najvišjim standardom »zakmašnosti« obleke, kot pa ne iti. (Aleš Čerin)
Aleš Čerin: Jasno je, da s poletnimi meseci pokuka izpod obleke več gole kože kot sicer, četudi se kažejo trendi kazanja gole kože mladenk tudi v zimskih mesecih, kar je celo zdravstveno neprimerno in meji pravzaprav že na norost. Kdo bi si pri zdravi pameti želel riskirati hudo vnetje ledvic, da lahko pri minus 10 stopinjah kaže popek? Zmedena dekleta, ki jih nihče ne poduči. Slovenski duhovnik mi je v pogovoru zaupal, da vzgajamo dekleta za na tržnico. »Mlado meso« pa se seveda »prodaja« tako poleti kot pozimi. Spet naloga očetov, ki je ne opravljajo.
Zakaj se v temi neprimernega oblačenja bolj omenja ženske? Je moški težje nespodoben?
Tina Martinec Selan: Menim, da imata oba spola svoje izzive, ko pride do oblačenja. Pri obeh je izziv pretirano neformalno oblačenje, kar lahko opazimo kot jeans, jeans, jeans na vsakem koraku, po možnosti v kombinaciji s supergami. Žensko telo pa je pač bolj seksualizirano, zato je prekratka obleka ali taka, ki preveč razkriva, hitro opažena s strani kritičnih očes. Na tem mestu naj poudarim, da so določena podeželska okolja nemalokrat kar pretirano kritična. Ženska je tam namreč hitro označena kot »preveč urejena«, zaradi česar se slabo počuti, čeprav je morda v sebi čutila željo po tem, da se uredi.
Aleš Čerin: Tole je delno vprašanje biologije. Bog je na žensko »namontiral« mnogo več privlačnostnih atributov, kot na moškega, in delno psihologije. Moški smo v spolnosti mnogo bolj vizualna bitja kot ženske. To ve vsak moški, ki je kdaj videl ženo, ko je gola stopila izpod tuša. Verjamem, da se mu je iz prsi izvil, ali pa le globoko v notranjosti, vzklik navdušenja. A ko mi moški stopimo goli izpod tuša, nas žena le opozori, da naj pazimo, da ne bomo zmočili cele kopalnice.
Kakšen naj bi bil po vašem mnenju čisto zdravorazumski nasvet za primerno oblačenje v cerkvi?
Tina Martinec Selan: Poglejmo takole. Cerkev je Božja hiša in kadar gremo k maši, gremo na obisk k Bogu, kot da bi šli k njemu domov. Tudi ko gremo k sorodnikom ali prijateljem, se po vsej verjetnosti uredimo, ni nam čisto vseeno. Oblačenje je vedno podaljšek naše notranjosti, gre za neverbalno držo, s katero nekaj sporočamo. Naj bo v tem smislu tudi naš obisk cerkve v znamenju spoštovanja, ki ga izkažemo (tudi) s tem, kako se uredimo.
Aleš Čerin: Sam se pogovori s seboj in si zastavi nekaj vprašanj. Kako bi Bog rad videl, da sem oblečen, ko pristopam k maši? Kaj izražam s svojo obleko: kažem na svetost Boga ali pritegujem pozornost nase? Sem spodoben tudi za Njegove otroke, za moje sožupljane? Bi se lahko kdo čutil seksualno nagovorjenega zaradi moje obleke? Bodi tudi praktičen, ker če se ti nekaj »zdi,« to zagotovo drži – pa naj bo to prekratko krilo, ki ga bo potrebno podaljšati, ponošene natikače zamenjaj za čevlje, če so hlače preozke in poudarijo preveč, jih zamenjaj s krilom. Ti sam si odgovoren, sam boš polagal račune pred nebeškim Očetom. Tudi za greh pritegovanja nespodobnih pogledov.
Katera oblačila naj res ne bi sodila v cerkev?
Aleš Čerin: Kopalke. Ultrakratko krilo in še tangice pod njim. Vroče hlačke. Zelo kratke moške hlače. Majice brez rokavov z globokimi izrezi in take, da ženska kaže popek. Prenizke hlače, ki razgaljajo »zadnjični dekolte.« Natikači za na vrt. In še mnogo tega.
Tina Martinec Selan: Z izjemo svetih maš v gorskih ali športnih okoliščinah, naj doma ostanejo vsa oblačila, ki jih nosimo za športne in povsem sproščene priložnosti. Če imam torej neko oblačilo za »valjanje« doma, za brkljanje okrog hiše ter za sprehod s psom, po vsej verjetnosti to oblačilo ne sodi tudi v cerkev. Pametno bi bilo, da imamo v svojih omarah ločena kupa oblačil: ena so službena in nedeljska, torej boljše kvalitete, formalnejša, čista in negovana, druga pa tista, ki nam jih ni tako škoda in ki jih imamo za prosti čas.
Vir: Spletna stran tednika Družina (Helena Adamič)
Komentar mlade krščanske žene in matere
Nisem brala vseh komentarjev o primernem oblačenju v cerkvi. Če rečeš, da ne smeš “na pol nag” v cerkev, je enim že narobe. Škoda za tak pogled. Ampak je prav, da si na to opozoril.
Ob tem sem se spomnila Ksenije Benedetti, ki je bila šefica državnega protokola. Tam ni bilo pa nič narobe, če so poudarili, kaj je primerna obleka in kaj ne ?. Če pa za obisk cerkve poveš, kaj je prav in narobe, pa nastane cel halo.
Našla sem celo knjigo o ravneh oblačenja (dress code). Tukaj je predogled knjige.
Nekaj spletnih strani, ki govorijo o spodobnosti oblačenja pri maši
Potem ko sem napisal članek, sem še malo pogledal naokoli … Če koga zanima bolj podrobno in bi rad še dobra konkretna navodila.
- Catholic Answers (Tom Nash): Modesty Norms for Mass Clothing (Norme spodobnosti oblačenja za mašo)
- Catholic Answers (Michelle Arnold): The Blessed Virgin’s Guide to Modesty (Vodila Device Marije za spodobnost)
- Catholic Answers (Michelle Arnold): Casual Sundays (Vsakdanje obleke za nedeljsko mašo) – kako se NE obleči za k maši
- WikiHow: How to Visit a Catholic Mass (Kako priti k maši) – dobra navodila za to kako priti k maši
- WikiHow: How to Dress For Church Services (Kako se obleči za v cerkev) – nazorna navodila za primernost obleke za moške in ženske
- Catholic Link (Genevieve Perkins): The Importance of Dressing for the Occasion: What to Wear to Mass (Pomen oblačenja za razne priložnosti: Kaj obleči za k maši)
- Traditional Catholic Femininity: Proper Dress Code Attire For Mass (Primeren način oblačenja za mašo) – zelo tradicionalen in konzeraviten pogled
Bolje je iti po pastirsko oblečen k maši s srcem, kot zakmašno po črki in daleč od srca. Jezus je jedel s cestninarji in z obredno nečistimi. Lepo je biti urejen, a kdo ima meter za lepoto? So zakmašno oblečeni starši prepričali mlade, da so tudi po birmi ostali v Cerkvi? So imeli tudi srce oblečeno zakmašno? …
Spoštovani Pavel Efez! Prav z vsem, kar ste napisali, se strinjam. A zdi se mi, da niste dobro prebrali članka, kar ni nič čudnega, ker je precej dolg. Se oproščam, ker ne znam na kratko povedati ali pa biti bolj jasen. Obenem pa nisem mogel v teh nekaj minutah, ki sem jih imel na Radiu Ognjišče pokriti vsega: recimo postavljanja prioritet najprej “čisto srce, potem zakmašna obleka”. Bom poskusil pojasniti.
Seveda je bolje iti po pastirsko oblečen k maši s čistim srcem, kot zakmašno in daleč od (čistega) srca. A to dvoje se ne izključuje – nasprotno dopolnjuje se in – po moje – povezuje. To obdelam v članku.
Nihče nima metra za urejenost in lepoto (predvidevam oblačenja) in niti ni prav, da ga ima. A v članku niti ne govorim o lepoti oblačenja, pač pa o spodobnosti oblačenja za v cerkev. Oba se gotovo strinjava, da (napol) gola rit, drugi načini nespodobnosti in – največkrat moške – šlampavosti, ne sodijo v cerkev. Niti kam drugam ne. O tem govorim v članku. Takole pišem o “metru”: “Če se vam zdi, da je krilo prekratko, je zagotovo prekratko. Podaljšajte ga. Če se vam zdi, da so “šlape” za k maši nespodobne, so zagotovo nespodobne. Obujte čevlje. Če se vam zdi, da vam hlače preveč, kako naj rečem, lezejo v … ali lepše rečeno “preveč poudarijo postavo”, so gotovo nespodobne. Zamenjajte jih s krilom. Vi sami ste odgovorni.”
Zakmašno oblečeni straši ne bodo prepričali mladih, da bi po birmo ostali v Cerkvi. Še najmanj z zakmašno obleko kombinirano s hinavščino glede vere in življenja po njej (in tega je veliko). To je pravzaprav najkrajša pot za ven iz Cerkve. Starši lahko vzgajamo le sebe in z zgledom iskrene vere in življenjem po njej “prepričujemo” otroke.
Tudi to dvoje – namreč življenje po veri/zakmašna obleka – se ne izključuje, pač pa se dopolnjuje. Takole pravim za primer priprave na mašo: “Za k maši se danes ne pripravimo – niti ne z oblačenjem – kar je pravzaprav lahko, niti ne z odpovedovanjem hrani uro pred mašo – kar je težje, gotovo še najmanj duhovno – da nismo navezani na greh, kar je najtežje. Zdi se, da je to troje povezano. Če ni spodobnosti v oblačenju, ni niti odpovedovanja, niti ni čistega srca.”
Skratka: V vsem se strinjava.
Hvala za komentar. Blagoslova želim.
Hvala za vaš odziv, je veliko na tem da zunanja urejenost odraža nekak tudi našo notranjost, Boglonaj za to razmišljanje. Tako elegantna, kot tudi “pastirska” obleka, naj imata še prej tudi “zakmašno srce” in naj prejemata Jezusa ne na roko in ne na jezik – ampak na srce. Blagoslov.
Spoštovani Pavel Efez. Dober izraz – “zakmašno srce”. To je najbolj pomembno. Evo včeraj sem končal romanje po Jakobovi poti – prišel sem od Ljubljane do Brezij. Prešvican in utrujen, v romarsko-popotni obleki, v gojzarjih, sem stopil pred Brezjansko Marijo. Obleka je jasno odsevala romarsko pot, na kateri se pa – po navadi – veliko moli. In tako srce postane “zakmašno” in seveda, da se na Brezjah pričakuje, da kdo vstopi v romarski obleki. Ne bi bilo smiselno, da ne vstopiš v svetišče po romanju – ker nimaš “zakmašne obleke”. To bi bilo po moje farizejsko.
Blagoslova tudi vam.