Dve punci s kolesi po potoku, dva fanta pa prilepljena na ekran

Nekaj dni nazaj sem šel na trening orientacijskega teka na Golovec pri Ljubljani. Na robu gozdu sem srečal najprej dva fanta, nato – že v gozdi – še dve punci.

Fanta

Dva fanta stara kakih 12 let sta sedela na kamniti zapornici, ki zapira naš potok. Dobesedno prilepljena na ekran. Ko sem šel mimo, se nista niti ozrla, nista pozdravila, tudi med seboj ni bilo slišati, da bi kakšno rekla.

Sključena. Prilepljena. Neaktivna. Pravzaprav virtualno aktivna.

Punci

Nekaj sto metrov naprej, ko sem že začel teči, sta se na gorskih kolesih pripeljali dve punci, prav tako na začetku najstništva. Mokri in blatni. Veseli. Med seboj sta se živahno pogovarjali in me, ko sem šel mimo, vljudno pozdravili.

Pokončni. Živahni. V gibanju. Aktivni.

Punci, brez fantov

Ko sem se čez kako uro vračal s treninga, sem opazil da fantov ni več, dekleti sta se pa še vedno vozili s kolesi. Po strugi potoka.

Še bolj mokri in blatni. Še vedno aktivni, še vedno v gibanju. Še vedno veseli.

Kaj naj rečem?

Saj vem, da iz posameznega primera ni mogoče posploševati, pa vendar: tole je simbolna govorica današnjega otroštva fantov in deklet. Isti trend opazujem med mladimi, tudi med skavti.

Zasvojeni fantje in aktivna dekleta. Analogija na tole: upognjen oče in pokončna mama.

Puncam ne bo lahko. Že sedaj jim ni.

Foto (fotografija je simbolična): Thorsten Frenzel, Pixabay