Saj načelno vemo, da vzgajamo z zgledom

Večkrat greva z vnučkom na sprehod po ulici. Ob naši ulici teče potoček, ki ni preglobok in ni nevaren. Na mestu kjer potoček ponikne v cevi, je do gladine potoka kaka dva metra. Gladina potoka je tam zavarovana z železno mrežo in z nizko škarpico, da ne bi vanj padel kakšen otrok, ki bi ga lahko potegnilo v cevi. Prav tu se vnuček rad ustavi, pobira kamenčke in jih meče v globino. Sam ga pri tem opazujem in vadim v potrpežljivosti.

Čisto avtomatsko sem zadnjič na škarpo postavil nogo, se naslonil nanjo in spodbujal vnučka k metanju. Pa je vnuček še sam začel postavljati nogo na škarpo. To sem mu seveda takoj preprečil, da ne bi padel v globino. Pa se je mali zagnal v mojo nogo in jo začel riniti s škarpe. Gotovo z mislimi: “Če jaz ne smem, ne smeš tudi ti.” Zdrznil sem se. Le kakšen zgled sem. Delam nekaj, česar njemu ne pustim. In mali dvajsetmesečni mulček je to bistro ugotovil.

Saj načelno vemo …

Saj vemo, da vzgajamo z zgledom, saj se tega načelno zavedamo, a v praksi zares šele takrat, ko nas kdo spomni na to. Tako kot je mene vnuček. A dober starš (in stari starš tudi!) je tisti, ki se stalno trudi zavedati se vpliva svojega zgleda. Prehod k zavedanju vloge očeta je odlično opisal Nejc Škoberne v članku Kako sem postal manj varuška in bolj oče.

Saj vemo načelno, da naše sedanje odločitve in ravnanja oblikujejo odločitve in ravnanja otrok v prihodnosti, ko bodo že odrasli. Morda pa ne vemo, da naše odločitve in ravnanja, direktno vplivajo “le” na naše otroke, indirektno pa tudi na vnuke, pravnuke … ali kot je dejal ustanovitelj skavtstva Robert Baden-Powell za skavtske voditelje in kar velja tudi za starše in stare starše: “Voditelj lahko zaigra na struno v mladem človeku, ki odzvanja v večnost.” Menim, da na strune resnično igramo le z zgledi. Besede same strun ne premaknejo. In na strune lahko igramo tako, da odzvanjajo harmonično melodijo ali pa neuglašeno.

Nekdo je rekel: “Vsak oče se mora zavedati, da bo nekega dne sin sledil njegovemu zgledu in ne njegovemu nasvetu.” V tem stavku mi izstopata besedi “nekega dne”. Ja, tudi če ne vidiš takoj učinkov svojih zgledov, jih nekega dne zagotovo boš. In takrat bo … ali bolelo ali pa navdajalo z zadovoljstvom. Odločitev je pa moja – vsakodnevna, tukaj pred tem malim bitjem, ki srka vse, kar vidi, sliši, občuti.

Otroci opazujejo, srkajo in si zapomnijo …

… naša ravnanja, odločitve, celotno naše življenje. Mali otroci nas preprosto posnemajo, starejši – najstniki, se mi zdi, to delajo že bolj ozaveščeno. Zdi se, da najstniki prav aktivno spremljajo, kaj delamo in vrednotijo. Še posebej jih boli, če se naša dejanja ne ujemajo z našimi besedami. Zdi se, da si tega – ujemanja namreč – pravzaprav želijo. Ja, prav želijo si, da bi imeli verodostojne starše. Zato tako ostre besede, če se dejanja ne ujemajo z izrečenim. In s tem nam dajejo priložnost, da se spremenimo.

Sem jih tudi sam že slišal od najstnikov v svoji starševski karieri: “Če si pa rekel …” (v smislu si obljubil, sedaj pa ne držiš obljube), pa tudi očitek, da sem dvoličen. Je bilo kar treba sprejeti, se ponižno zavedati slabosti in se potruditi. Tudi to otroci opazijo. Brez skrbi.

Članek je bil najprej objavljen na Iskreni.net

Foto: Aleš Čerin