Spodbujamo “možgane na off”?
Zaposleni od svojega šefa, otroci od očeta ali mame, verniki od župnika, … skratka, od voditelja pričakujemo rešitve problemov. Da jih on reši. Ko se pojavi pred nami problem, odidemo do voditelja – do šefa, do očeta ali mame ali do župnika in jim, še preden sploh sami kaj pomislimo, predstavimo problem in pričakujemo odgovor na vprašanje: Kaj naj naredim? ali Kako naj naredim?. Temu pravimo linija najmanjšega odpora.
Tako ljudje naravno delujemo in voditelje pogosto zanese v odgovor v smislu Tole naredi … ali Takole naredi … Avtomatsko. Tudi to je linija najmanjšega odpora – tokrat voditeljeva, kombinirana s pomanjkanjem časa (Prej bi naredil sam, kot pa da ti razlagam.) in pomanjkanjem discipline za razvoj ljudi.
Česa se ljudje naučijo?
Česa se kot sodelavci, otroci, verniki iz takega obnašanja naučimo? Da voditelje lahko preprosto zasujemo s svojimi problemi, jih na njih preložimo in … preprosto počakamo na rešitev.
Saj zato pa so šefi, zato pa so dobro plačani, si mislimo. Saj zato pa otroci imajo starše, da rešujejo otrokove probleme. Saj zato pa so župniki, da rešujejo težave vernikov. S takim ravnanjem voditelji svojim sodelavcem, starši otrokom, župniki vernikom, … pokažejo, da se nam ni treba potruditi z iskanjem rešitev in da je povsem v redu, če imamo “možgane na off”.
Možgane sodelavca, otroka ali vernika tako seveda “vključimo na on” in mu z dejanjem pokažemo, da je misleče bitje.
V podtonu voditelji pravzaprav sporočajo: “Ne znaš misliti in ti tudi ni treba.” Vendar, ali ni ena glavnih nalog voditeljev razvoj sodelavcev? Ali ni ena glavnih nalog staršev pripravljanje otrok na resničnost življenja, ki ni nikoli lahko in brez problemov? Ali ni ena od nalog župnikov omogočanje razvoja talentov v ljudeh (prim. Mt 25,14-30)? Z “možgani na off” pa se razvoja ne omogoča, kajne?
Vključi glavo!
Kaj, ko bi voditelj na vprašanja sodelavca, otroka, vernika v slogu Kaj naj naredim? ali Kako naj naredim? raje odgovoril kar z vprašanjem Kaj pa ti predlagaš, da je za narediti? ali pa Kaj/kako bi pa ti naredil?. Če od sodelavca, otroka, vernika ni odgovora na to vprašanje, jih pač pošlje ven, da razmislijo, da pridejo s predlogi rešitev. Da vključijo glavo! In ko se vrnejo, se predlogi rešitev predebatirajo, premislijo in najde se najboljšo rešitev. Možgane sodelavca, otroka ali vernika tako seveda “vključimo na on” in mu z dejanjem pokažemo, da je misleče bitje. Dragoceno!
In ko se že pogovarjamo, se voditelj lahko s sodelavcem ali otrokom ali vernikom še dogovori, do kod segajo njegova pooblastila za odločitve, do kod se sodelavec ali otrok ali vernik lahko sam odloča.
Foto: Quinten de Graaf, Unsplash
Pusti komentar
Se želite pridružiti pogovoru?Vabljeni ste, da prispevate!