Nikodemovi večeri 2015: Leno in otrplo srce (VIDEO)

Organizatorji so me pred časom povabili, da bi na Nikodemovih večerih 2015 , ki letos nosijo naslov ‘Kakšno je tvoje srce?’, skupaj s Simonom Potnikom in Metko Zevnik, spregovoril o lenem in otrplem srcu. Takole so napisali organizatorji v vabilu na dogodek: “Da, naša srca so lahko navezana na resnične ali lažne zaklade, lahko najdejo pristen počitek ali pa se uspavajo, postanejo lena in otrpla.” (Papež Frančišek, Poslanica za XXX. svetovni dan mladih)

Jezus pravi: “Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce” (Mt 6, 21). Včasih pri iskanju pravih zakladov zaidemo. Srca se polasti otrplost in lenoba. Trije pričevalci nam bodo spregovorili, kje najdejo pristen počitek, kaj jih v življenju resnično poživlja in krepi ter kako se soočajo z lenobo in otrplostjo pri sebi in pri drugih.

Vez med telesom in duhom

Se bom navezal na gospo Alenko Rebula, ki je v ponedeljek že takoj v uvodu povedala, da obstaja tesna vez med telesom in duhom. Temu tudi sam pritrjujem in če danes govorimo o lenem in otrplem srcu, bom zato najprej na kratko in poenostavljeno analiziral ta dva pojma v zvezi s fiziologijo človeškega telesa.

Kakšno je leno srce? Srce je črpalka, ki poganja kri po telesu in s tem celicam prinaša hranila in kisik, ter odnese kar od presnove ostane. Vemo, da se srce nikoli ne ustavi, ne more se v popolnosti uleniti. Vedno torej bije, a lahko hitreje ali počasneje. Se prilagaja glede na potrebe telesa. Več kot rabimo, hitreje bije. Potreba po hranilih in kisiku se poveča z aktivnostjo. Torej, večja kot je naša aktivnost, bolj srce dela, manj je srce leno. Večkrat in bolj aktivno ko uporabljamo telo, bolj mora srce delati, manj je srce ulenjeno.

Kakšno pa je otrplo srce? Otrplost povezujemo z učinkom mraza. Ko nas zebe, recimo v roke, le-te otrpnejo. Prsti postanejo manj gibljivi, pravimo, da roke postanejo neobčutljive. Srce – fiziološko gledano – leži v notranjosti prsnega koša in se pravzaprav nikoli ne more zelo ohladiti. Kaj bi bilo tisto kar nam “ohladi” srce, da postane otrplo in s tem manj občutljivo?

Greh mogočnega kralja

Poglejmo si kralja Davida, ki je bil največji Izraelov kralj, a je tudi on imel slabosti. Nekoč je namesto, da bi se šel borit s svojimi možmi, ostal doma. Kot je povedal upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek: “Ni bil na mestu, kjer bi kralj moral biti”. Takole pa opisuje Sveto pismo: “David pa je ostal v Jeruzalemu. Proti večeru je David vstal s svojega ležišča in se sprehajal po strehi kraljeve hiše. Tedaj je s strehe videl ženo, ki se je kopala. Žena je bila zelo lepa na pogled.« 2 Sam 11, 1-2 (preberi celoten odlomek: 2 Sam 11-12). Danes bi rekli: “Proti večeru je vstal iz postelje, šel malo pogledat na internet in tam ugledal golo žensko telo.” (Marko Senica)

Kralj David si je lepotico poželel in jo seveda kot kralj dobil. Že pred tem pa je vedel, da je poročena. Vedel je, da je s tem, ko si jo je vzel, grešil, a strah ga je bilo, da bi se greh razvedel, zato je na zelo grd način poskrbel, da je njen mož umrl. Celo druge ljudi je pritegnil v prikrivanje svojega greha. Aha, strah nam otrpne srce! Strah je tisti “mraz”, ki naredi srce neobčutljivo.

Kralju Davidu je bilo seveda lažje poležavati v zavetju udobnih soban, kot pa iti v boj s svojimi možmi. Iti v boj bi bilo zanj fizično naporno in neudobno. Med poležavanjem pa mu je srce bilo lepo počasi – temu bi že lahko rekli “leno srce”, četudi se ni ustavilo. Srce ima namreč drugačne “standarde” lenobe. Nobenega napora tudi ni treba, da se sprehodiš po “strehi kraljeve hiše” in se malo razgleduješ naokoli. Ko ti v oko pade priložnost za greh, se ga leno srce težko ubrani, zna pa zato strah dobro skovati peklenski načrt, da se greh prikrije. Zdi se mi, da potem greh – še bolj pa strah, da bi se greh odkril – otrpne srce.

Če povzamem, lenoba telesa vodi v leno srce, leno srce vodi v greh, strah pred tem, da bi se greh odkril, vodi v še večji greh, kar vodi v še večji strah, … in v vedno večjo otrplost srca. Tako srce postane neobčutljivo za stiske sočloveka.

Soočenje in ukrepanje

Srce pravzaprav nikoli ni popolnoma leno in niti ni do konca otrplo. Zato je zanj vedno rešitev. Sveto pismo nam jo ponudi kar v isti zgodbi (2 Sam 11-12), če jo preberemo do konca. Kralju Davidu je namreč Gospod poslal preroka Natána, ki mu je neusmiljeno povedal kar mu gre. David je tu pokazal iz kakšnega testa je, pokazal je, zakaj je Bog na njem gradil odrešenjsko zgodbo. David namreč preroka ni dal ubiti, pač pa ga je poslušal, se pokesal, tudi plačal kazen. Potem je kralj David vendarle odšel v boj – četudi pravzaprav le simbolično, kar se mi zdi dobra prispodoba za ponoven začetek. Tudi za začetek novih telesnih aktivnosti.

Kako se sam soočam z lenim in otrplim srcem?

Pogosto tako kot kralj David, s pomočjo zakramenta sprave. Poskušam pa leno in otrplo srce – ne samo zdraviti, pač pa – tudi preprečevati. Kot skavt in športnik, se tega lotevam tako, da preprečujem lenobo telesa. Tako, da “dvignem rit”, kot je nekoč sočno povedal Robert Friškovec, v katehezi na skavtskem orientacijskem tekmovanju Jakec, in se vsaj enkrat letno odpravim na dolgo samotno pot. Vmes pa skrbim, da se mi srce sproti ne uleni – s krajšimi treningi. Na dolgo pot grem sam ali pa le v družbi s katerim od najbližjih – žene in otrok. Dolga pot zame pomeni vsaj tri dni dolgo peš romanje po kakšnem od kotičkov naše domovine, tako, da se – kot pravimo romarji – zamenja postelja, hrana in obleka.

Na dolgo pot vzamem le najnujnejše, da je vsaj tovor, ki ga fizično nosim, lahak. Prenočišč si ne organiziram vnaprej, pač pa zaupam, da bo Gospod poskrbel. Pripravljen sem sprejeti vse negotovosti in strahove, ki jih prinese taka pot.

Včasih se sprašujem, kaj potegne po naravi lenega človeka na pot, kjer vsak korak pomeni premagovanje gravitacije in po kakih 30 kilometrih dnevno – ko zabolijo mišice, pečejo podplati – tudi premagovanje bolečine. Kaj me vleče v to – prav fizično – plavanje proti toku? Kaj me spravlja v dolgotrajno gibanje, če je pa veliko lažje ležati, sedeti? Bom kot odgovor na ta vprašanja opisal dogajanje na eni od takih poti.

Eno takih romanj v praksi

Lani sem se prav od doma v Ljubljani odpravil po Jakobovi poti do Trsta. To pomeni 140 km precej samotnih poti skozi pokrajino. Slabe štiri dni sem hodil – s telesom po poteh, ki so jih nekoč ubirali romarji iz naših krajev, ko so romali na grob Svetega Jakoba v Španiji, z mislimi pa po prostranstvih praznine svoje glave (morda srca?) ali kot pravim – v “prostoru” med mano grešnikom in Njegovo milostjo.

Dolga samotna pot ima več vidikov: je pot po pokrajini, je premagovanje naporov, je pa tudi pot v “prostor”, kamor človek le stežka vstopi v vsakdanjosti časa. Zdi se, da dolga samotna pot to omogoči, a ne vedno in sploh ne avtomatsko. Meni vstop v te “prostore” omogoči kombinacija – napor in samota dolge poti ter prebiranje Božje besede, kar simbolno sporoča tudi vsebina žepa hlač, kjer sta vedno vodnik po poti in Sveto pismo.

Že takoj na začetku sem si v zavest “naložil” odlomek iz Svetega pisma, tako, da sem se ga naučil na pamet. Konkretno tegale: Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni. Gal 5,13 S pomočjo enakomernega “bitja” kakih 80.000 korakov na dan, sem Besed(il)o skoraj štiri dni “podil po prostoru”. Najprej sem besedilo – saj ne vem, če je to prav – razdrobil v besede in s skoraj farmacevtsko natančnostjo po človeško analiziral njihov pomen. Čez nekaj časa sem v Svetem pismu poiskal še dopolnitve (Gal 5, 19-21, 1 Kor 13, 2 Kor 3, 17) in tudi te analiziral. Kako človeško, analiziral sem, namesto, da bi se Njegovi besedi pustil nagovoriti … A Gospod tudi preko človeškega načina delovanja najde poti, da spregovori, nagovori, provocira, spodbudi, usmerja, …

Še ena pot je na takem romanju: pot v “prostor” do soljudi, ki jih srečuješ. Ne do vseh. A moja izkušnja je, da na dolgih poteh srečam ljudi, ki jih je treba srečati, ljudi, s katerimi si imamo kaj podeliti. Na tej konkretni poti se me je dotaknilo srečanje z možem, ki je želel – potem, ko me je gostil na svojem domu – z menoj prehoditi del poti. Na štiriurni poti sva se pogovarjala o čisto vsakdanjih rečeh, skupaj molila in, neverjetno, v teh nekaj urah sva zmogla “odriniti zelo na globoko”, prav do bolečine. Kot bi skupaj vstopila v prostor Njegove milosti.

Zaključek

Veliko načinov je za soočanje z lenim in otrplim srcem. Enega sem opisal pri kralju Davidu. So pa tudi načini za preprečevanje. Tudi teh je več. Sam sem danes poudaril le način, ki je meni blizu – DOLGO SAMOTNO POT, kar zame pomeni:
– FIZIČNO oditi v pokrajino (s tem pognati srce na višje obrate, zamenjati posteljo, obleko, hrano),
– premagati STRAH negotovosti na poti,
– s pomočjo Božje besede ISKATI NJEGOVO VOLJO in
– se ODPRETI LJUDEM.
Verjamem, da Gospod pri meni deluje na ta način.

Video (hvala Socialni akademiji za snemanje in obdelavo):

Drugi video posnetki Nikodemovih večerov 2015.

Prispevek na spletni strani tednika Družina.

Foto: Aleš Čerin