Je razdajanje za bližnjega lahko skušnjava?

Kar nekaj ljudi, me je preko Facebooka in v živo vprašalo, kako sta lahko dobrodelnost in solidarnost sploh lahko povezani s skušnjavami. Bom poskusil razložiti – z osebnega vidika.

Skavti smo prav v srce skavtske metode zapisali: »Skavt pomaga bližnjemu in naredi vsak dan vsaj eno dobro delo.« Velikokrat se pogovarjamo o dobrodelnosti in postavlja se nam vprašanje: »Kako pomagati bližnjemu, kako biti dobrodelen?«. Pri tem se nam pojavljajo skušnjave, o katerih sam osebno veliko razmišljam. Tudi to predavanje je bolj iskanje in postavljanje vprašanj brez dokončnih odgovorov.

Mnogo ljudi potrebuje pomoč, pa ne samo v Sloveniji, kjer živimo v precejšnjem blagostanju, pač pa po svetu, kjer več kot milijarda ljudi živi v veliki revščini. Prav vsi, brez izjeme, moramo pomagati po svojih močeh, v obliki denarja ali časa (svetopisemska desetina je dobra orientacija). Vendar, vsakdo ima omejena sredstva in zagotovo ne more vsem pomagati. Kako naj se torej odločamo komu in kako pomagati? Ali ni pravzaprav naša odgovornost, da gredo tako omejena sredstva (denar, čas) v prave roke?

Predstavljajmo si človeka, ki izgleda kot da je v stiski. Gotovo smo vsi že opazili človeka, klečečega na ulici, ki prosi za hrano ali denar. Pa analizirajmo skušnjave, ki se nam lahko pojavijo v odnosu do klečečega.

Skušnjava sodbe

Prva skušnjava je sodba klečečega v smislu »Dela naj, ne pa prosjači«. Za to sodbo bi lahko celo našel »opravičilo« v Svetem pismu, kjer Sveti Pavel v drugem pismu Tesaloničanom pravi: »Kajti ko smo bili pri vas, smo vam dali tole navodilo: kdor noče delati, naj tudi ne jé. Slišimo namreč, da nekateri med vami živijo neredno, da nič ne delajo, ampak begajo sem ter tja.« (2 Tes 3,10-11).

V Sloveniji imamo celo pregovor »Kdor ne dela, naj ne je.«, ki pa izpusti pomembno besedico noče, kar bistveno spremeni Pavlovo misel. Kako naj vem, ali človek noče ali ne more delati? Prijatelj pravi, da človeka, ki prosi in za katerega na pogled oceni, da bi lahko delal, kar povabi domov in mu zagotovi priložnostno, pošteno plačano delo. Do sedaj se mu še nihče ni pojavil na delu.

Hkrati ko se zavedam dejstva da ne smem soditi (»Ne sodite, da ne boste sojeni!« Mt 7,1), sem prepričan, da je moja odgovornost iskati poti, kjer bom brez sodbe bil sposoben razločevati med resnično (ne zmorem, hočem) in navidezno (zmorem, nočem) stisko. Se mi zdi, da je to vprašanje povezano s pravičnostjo. Po moje je pravično, da pomagamo tistim, ki ne morejo, a hočejo.

Podpiranje revščine kot poslovnega modela

Bog nam je dal darove. Morda ni bil posebej pravičen pri tem (če gledamo s človeškimi očmi), kajti: »Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, …«, vendar kot pravi Sveto pismo naprej » … vsakemu po njegovi zmožnosti …« Mt 25,15. V nadaljevanju tega odlomka pa »Gospodar« zahteva odgovornost za razvoj darov. Da jih razvijemo – vsak 100 %. Tu je bil pa Bog pravičen ter pravzaprav zelo trd, celo neusmiljen do tistega, ki je talent zakopal: »Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.« Mt 25, 30

Sam se nagibam k drzni misli, da je Bog večini ljudi (še enkrat poudarjam večini in ne vsem!) dal dovolj darov, da živi človeka vredno življenje. Seveda dopuščam izjeme: telesno in duševno hendikepirane osebe, izredno težke življenjske okoliščine. Bog nam namreč na življenjsko pot pošilja tudi dovolj preizkušenj, kjer imamo možnost razvijati svoje darove, mnogo križišč, kjer se lahko odločamo med prav in narobe. Priložnosti lahko izkoristimo ali pa tudi ne in na križiščih se odločimo lahko prav in narobe. Vse to je povezano z našo odgovornostjo za razvoj svojih darov.

Vrnimo se k človeka, ki stalno kleči na ulici in prosi. Priznam, da se ob srečanju z njim sam velikokrat vprašam: »Ali je človek resnično v stiski, ali pa je le zbral dovolj poguma, da se je ponižal in si dovolil poteptati človeško dostojanstvo v zameno za nedelo

Odkrito povem, da imam velikokrat občutek, da je veliko klečečih na naših ulicah pač odkrilo drugačen način pridobivanja denarja, da je prosjačenje in obračanje na socialne službe in dobrodelne organizacije pač eden od številnih poslovnih modelov. Sam sem se odločil, da takega poslovnega modela ne bom vzdrževal, pa ne zato, ker ga ne morem, pač pa ker ga nočem. Nočem ga pa zato, ker moj dar ne vodi v razvoj darov tega človeka. Z darom človeka ne »počlovečujem«, pač pa mu odvzemam dostojanstvo, ki ga kot človek ima in mu celo odvzemam možnost za razvoj njegovih talentov. Ali nisem s tem tudi delno odgovoren, da jih ne bo mogel 100 % povečati?

Kupovanje razdalje do človeka

Recimo, da ocenim, da je klečeči resnično v stiski. In takrat seveda ni prav, da grem mimo in ga ignoriram. Oglasi se mi vest, občutek krivde, celo sram me je zaradi mojega relativnega bogastva, zato mu stisnem evro v dlan in odhitim naprej. Kar tako avtomatično dam denar.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Ali nisem, če se izrazim poslovno, izvedel finančno transakcijo, opravil prenos denarja in v tistem hipu »pretočil« nekaj svoje življenjske energije na »račun« drugega človeka? To dejanje je pravzaprav podobno trgovini. Sprašujem se ali si z avtomatskim prenosom denarja nisem kupil le razdalje do človeka? Ali si nisem le kupil pravico, da klečeči ne bi terjal več moje pozornosti, kot le teh nekaj kratkih sekund? Ali si nisem le kupil pravico, da grem lahko hitro naprej po svojih opravkih s pomirjeno vestjo? Dal sem – paradoksalno – pravzaprav niti ne sočloveku, pač pa sebi. Kupil sem si namreč odstranitev lastnega trpljenja.

Sprašujem se: »Ali je zaradi te transakcije svet kaj boljši kot malo poprej ali pa sem si kupil samo razdaljo?« Ali sem človeku res pomagal? Ali je človek razvil kaj svojih darov? V glavi si sicer prav lahko narišem, da bo mož kupil hrano, plačal kakšno nujno položnico, obleko in šolske potrebščine otrokom. Pa je to dovolj? Naslednjo nedeljo namreč istega človeka spet opazim klečečega. In tako leta in leta …

Še en vidik: ali nisem človeku v stiski s samim aktom finančne transakcije pravzaprav jasno povedal, da »jaz znam, zmorem, zato imam«, kar se prevede v jaz sem, ti pa, ki »ne znaš, ne zmoreš zato nimaš«, kar se prevede v nisi, ne obstajaš? To je vprašanje človekovega dostojanstva in klečečemu sem ga, z na videz dobrim dejanjem, pravzaprav odvzel.

V klečečemu nisem zares videl človeka (kljub materialni pomoči), pač pa problem, nisem se potrudil videti njegovih (morda še nerazvitih) darov. Niti povprašal ga nisem po njih. Denar sem pač mehanično prenesel in ker ni bilo v ta odnos z moje strani vloženega nič drugega, sem človeka na neki način celo »scrkljal« ali pa v primeru da je klečeči izbral revščino kot poslovni model, le-tega podprl.

Sprašujem se tudi, ali nisem z dajanjem samo materialnega pravzaprav zase le izbral lažjo pot? Kako je s takimi potmi pa vemo: »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« Mt 7,13-14

Paradigma lažje poti se prenaša tudi v družbo, celo v naše dobrodelne organizacije, kar ustvarja ljudi, ki jim Francozi pravijo »asistiranci«. Vodi v to, da mnogo ljudi (ne vsi!) ne zna in v nekaterih primerih tudi ne želi več sodelovati pri tem, da bi sami po svojih najboljših močeh poskrbeli zase in za svojo družino.

Kaj pravi Sveto pismo?

V priliki (Mr 2,1-12) je Jezus hromega, ki so ga spustili k njemu skozi streho, najprej ozdravil (=pomoč), a že v isti sapi mu je naročil (=zahteva) naj »vstane«. Ni mu rekel, naj počiva, češ dolgo si bil bolan. Prav nič ga ni »crkljal«, pač pa naročil naj »vzame svojo posteljo«, (=naredi kar more – tu, takoj in kar je pri roki) in da »naj hodi« (=naj se razvija). Dobesedno: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov.« Mr 2,11

S tem je Jezus človeku povedal da zmore (že sedaj, takoj in to po dolgoletni hromosti) in v njem videl potencial za razvoj darov. Menim, da nam je Jezus v tej priliki dal zgled za delovanje, za nove oblike solidarnosti, ki naj gredo v smeri izmenjave in soodvisnosti: jaz imam nekatere zmožnosti, ti imaš druge zmožnosti, vsi smo torej prejeli darove – dajmo izmenjajmo. S tem človeku z dejanji povemo: znaš, zmoreš, lahko prispevaš. Človekovo dostojanstvo se pri tem ohrani.

OPOMBA: Članek je povzetek predavanja na Nikodemovih večerih 2010, ki ga lahko najdete v arhivu Radia Ognjišče (poiščite Aleš Čerin in Matej Cepin predavanje). Članek bo objavljen v zborniku Nikodemovih večerov 2010.

Foto: PhotoXpress

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja