V tem svetu je mnogo bitk, ki jih moramo moški bojevati

V ženski reviji Zarja, so objavili razmišljanje p. Vilija Lovšeta o “pravih dedcih”. Naslov članka je: “Pravi dedec se bori za dobro!”. Nekaj malega sva prispevala tudi midva s Tomažem Kušarjem.

Evo, tole so moji odgovori na vprašanja novinarke Marije Šelek, ki se ji zahvaljujem za dober članek in za lepo sodelovanje.

Zakaj ste se odločili udeležiti odmikov za moške in kakšna je bila vaša izkušnja?

Menim, da je dobro, da se moški za nekaj dni v celoti odmakne iz okolja v katerem živi in v odkritem pogovoru z drugimi moškimi razišče svoje pomembne odnose: odnos z Bogom, odnos z ženo, odnos z otroki. Dobri moški pogovori se po mojem mnenju lahko zgodijo le v moški družbi, ko se nam ni treba “peteliniti” pred lepoticami, ko smo zmožni priznati svojo ranljivost in ko smo si pripravljeni podeliti svoje izkušnje. S pomočjo duhovne spodbude poznavalca moške duše, p. Vilija Lovšeta, odrinemo v področja kamor je v vsakdanjosti življenja težko oditi.

Kaj, ste opazili, tare današnjega moškega, po kakšne odgovore je prišel v tako moško družbo?

Ne verjamem, da na odmike za moške prihajamo po odgovore, pač pa prihajamo po moško moč. V tem svetu je namreč mnogo bitk, ki jih moški moramo bojevati. Najpomembnejša se mi zdi bitka za odnos z domačo lepotico – ženo. Tako rado se reče, da “med nama ni več kemije”, moški pa kar prikimamo in preprosto odidemo. A pravi moški je mož-beseda. Sam si razlagam tako, da se pravi moški upa spustiti v dokončnost zveze z eno žensko, si upa dati poročno obljubo in to kar takrat izreče, tudi izpolni. Druga pomembna bitka je bitka za prostor v družini ali drugače rečeno – bitka za vzgojno moč. Velikokrat se moški iz družine sam “šlevasto” umakne k drugi ženski ali pa v pretirano delo, v hobije, popivanje, športno navijaštvo, … Lažje se je umakniti, kot pa se bojevati z najstniki, ki se izgubljajo v drogah, promiskuitetni spolnosti, v računalniških labirintih. Še ena pomembna bitka je – bitka proti zlu pornografije. Ponaredek odnosa z žensko je danes le ‘klik stran’. V tem sprevrženem odnosu moški nič ne da, ne prevzame nobene odgovornosti, daje mu le lažen občutek moškosti. Za to je potrebno veliko moči. Za vse troje.

Dejali ste, da pravi dedec potrebuje ne samo pogovor, ampak tudi fizični napor, zato ste pobudnik odmika za moške v divjini. Takšne odmike ste prirejali že v družini, ko ste takole po moško odšli s svojima sinovoma. Kaj so vam taki odmiki dali? 

Da, moški potrebuje odmik v divjino, v izkušnjo dolge, večdnevne poti, kjer te čaka “švicanje”, napori, bolečine, negotovost. Dolga pot se začne nekako pri 100 km ali po treh dneh na poti. Zdi se mi, da šele taka pustolovščina moškega popelje v duhovno iskanje odnosa z Bogom in daje možnost za dober razmislek o življenjskih vprašanjih. Sam imam izkušnjo iz svoje družine, ko smo s sinovi (ponavadi ena na ena) odšli na večdnevne poti po Sloveniji. Taka pot se mi zdi prispodoba življenja. Na taki poti je vse: lepo in hudo, prijetno in neprijetno, lakota in obilje, napor in počitek, … Dolga pot je “večpotje”, je pot po pokrajini, pot do ljudi, ki so tam doma, je pot do sopotnika in pot k iskanju Boga. Letos bo prvič tudi tak odmik za moške v divjini: 120 km poti v divjini naših gozdov, v petih dneh in vsak dan okoli 800 m vzpona. Se veselim.

Objavljeno v reviji Zarja (novinarka Marija Šelek). Povezava do celotnega članka.

Foto: Aleš Čerin