Osebno poznati prašiča
Na odličnem TEDx Triglav dogodku na Kredarici (hvala ekipa!) je imel Dario Cortese, gotovo največji poznavalec divje hrane pri nas, odlično predavanje o prednostih divje hrane v primerjavi s kulturnimi rastlinami in živalmi. Mimogrede, s Dariem in njegovim prijateljem Marjanom smo se srečali že v Kotu in skupaj prehodili dober del poti do Staničeve koče. Že med potjo nas je Dario vpeljeval v svet užitnih divjih rastlin. Skoraj vse planinske rožice ob poti so bile namreč užitne. Seveda se jih nismo dotaknili, saj je v Triglavskem narodnem parku prepovedano trgati. Tudi sicer niso zgledale preveč “apetitlih”.
Dario Cortese, je lepo primerjal divjo in kultivirano hrano: “Kulturne rastline so v primerjavi z divjimi razvajene, živali pa depresivne.” In kakšni smo ljudje , ki tako hrano uživamo? Saj ne, da je možna čisto direktna vzporednica … Najbolj pa mi je ostal v spominu stavek, da je treba prašiča, ki ga zaužiješ, osebno poznati (po spominu – morda je malo drugače povedal). Malo smo se nasmejali v občinstvu ob teh besedah … Kasneje, v neformalnem druženju, pa je rekel, da bi morali osebno poznati ne le prašiča, pač pa tudi krompir.
“Osebno poznati” kot vir spoštovanja
Osebno poznati po moje pomeni imeti oseben odnos – v tem primeru do prašiča, ki ga boš kasneje zaužil. Malo nenavadno se sliši, kajne? Ponavadi bi se najraje skrili pred živaljo, še bolj pa pred procesom zakola in priprave živali za našo hrano. Mi najraje dobimo hrano lepo sprocesirano na krožnik in jo lepo sproščeno zaužijemo. Proces nas ne zanima, tudi oseben odnos ne.
Ko človek zgradi oseben odnos do virov hrane, potem ne more biti več nespoštljiv pri zaužitju, ne more se več obnašati do živali in do rastlin kot do proizvoda industrijskega procesa, denimo kot do peska, plastike, papirja, … Skrbno, v pravih količinah, brez norčevanja in stranmetanja bo zaužil, kar mu je Stvarnik daroval na krožnik. In se na koncu obroka tudi zahvalil za dar.
Sam menim, da pri prehranjevanju ni potrebno ločevati med rastlinami in živalmi, pač pa med spoštovanjem in nespoštovanjem – med spoštljivim in nespoštljivim odnosom do živali in rastlin. In ravno osebno poznavanje omogoča spoštovanje.
Kako vzpostaviti oseben odnos?
Morda za začetek tako, da žival kdaj obiščete. Po možnosti na pašniku, v hlevu, morda vsaj tako, da spoznate kmeta, ki žival vzredi. Kaj pa tisti, ki kupujejo meso v supermarketih? Nimam ideje. Morda nekako virtualno?
Po moje bi se z zavedanjem pomena osebnega poznavanja živali, rastline, tudi zmanjšala količina nepotrebno zaužite hrane (veliko nas je predebelih!), manj bi bilo stranmetanja hrane (malo poglejte po gostilnah, šolah, bolnišnicah, … koliko hrane se zavrže). In ne bi bilo prizorov nespoštovanja, ki smo jih doživeli nekaj dni nazaj v Ljubljani (predvidevam, da tudi v drugih krajih), ko so se dijaki izživljali nad svojimi sovrstniki “fazani”, ki so prišli prvič v srednjo šolo. Tako, da so vanje metali jajca in moko.
Foto: Aleš Čerin
Zanimivo je tole.
Na kmetih to je. Vsaj lahko je.
Tudi to, kako so Indijanci in gotovo tudi drugi narodi v spoštovanju in hvaležnosti za hrano ubili in zaužili …, mi ostaja v spominu.
Velikokrat je pa vse le na tekočem traku – brezčutno in brezsrčno. Spominjam se iz otroštva, kako so odpeljali kakšno kravo ali bika … Meni je bilo strašno hudo. Živali so se upirale, toda s tepežem so jih spravili na tovornjak in odpeljali. Bilo je strašno. Je žival res samo nekaj, nad čimer vlada človek, ki je “krona stvarstva”?
Točno to Anica: “Na kmetih to je. Vsaj lahko je.” in res je kot praviš: ” …vse le na tekočem traku – brezčutno in brezsrčno.” To je težava.
Človeštvo je zabredlo v hude težave tudi zaradi načina prehranjevanja. Slaba hrana, slabo zdravje, farmacija. Tega bi se izognili z uživanjem neoporečne, brezmesne hrane. Seveda bi tudi tukaj prišlo do zlorab (no, to je že). Dario je to gotovo omenil. Če bi res osebno poznali pujsa, bi ga težko pojedli. Zato je ta način prehranjevanja dober začetek poti v veganstvo. Le to pa je iz mojih izkušenj zelo blagodejno za telo. Seveda pa bo potrebno par generacij, da se bo spremenilo mišljenje, da čez čevape jih pa ni.
Se strinjam, da je človeštvo zabredlo v hude težave. Tudi zaradi prehranjevanja in navad. Sam se ne strinjam, da je rešitev v veganski prehrani, pač v spoštljivosti – spoštljivem odnosu do hrane – živalske in rastlinske. Kot sem razumel Daria, on ni navdušen nad vegansko prehrano.
Po mojem laičnem mnenju, je za pravilno vegansko prehranjevanje potrebnega veliko znanja, truda, energije, časa, … kar pa večina ljudi nima. Vsaj kakšnega od teh parametrov. In taka prehrana lahko (ni nujno) vodi v ortoreksijo.
Tudi s tem se ne strinjam, da bi ne jedel živali, ki bi jo osebno poznal. Kmetje vedno jedo živali, ki jih osebno poznajo. S spoštovanjem.
Stvar za debato. Če je po vaše za vegansko prehranjevanje potrebno veliko (naštevate)… kaj pa za mesno tega ni treba?
Menim, da je veganska prehrana veliko enostavnejša . Če se malo pošalim, je to prvinski FAST FOOD. Vzameš jabolko in ga poješ.
Res je stvar za debato … Mogoče sem se narobe izrazil: za veganstvo je treba veliko VEČ znanja, da dobiš vse kar telo potrebuje. In menim, da se je treba – če želiš zdravo veganstvo – veliko VEČ časa, energije truda, … Sam sicer nimam izkušenj, sem pa slišal, prav na TEDx Triglav od zgoraj omenjenega človeka, ki je to precej sprobal in se vrnil “nazaj”. Morda pa se oglasi in bolje utemelji kot jaz zmorem in znam.
Odnos do hrane, do narave vzpostavimo le na tak na čin, da imamo stik z njo. Imamo njivo na Ljubljanskem barju, kjer pridelujemo hrano. Uspeva vse kar posadimo in posejemo. Vse bujno raste od kultur do plevela in ravno s plevelom je zelo veliko opravka. Na njivi moram biti spomladi in poleti prisotna skoraj dnevno, saj ko končam na koncu njive, začnem zopet na začetku. Ja, zelo veliko truda je potrebno, če hočemo naravno pridelano hrano. Jaz zadnje čase delo na polju vzamem kot del rekreacije in se tako zelo dobro počutim. Ob polju sva z možem vzgojila tudi najine otroke, ki se sedaj že po svoje trudijo za lastne pridelke.Vsi znamo cenit hrano, ki ko pridelamo in nato tudi na najboljši način spravimo za zimo. Ja, s tem je kar veliko dela, toda vemo kaj pojemo in taka hrana je kot zdravilo. Žalosti pa me, da je čedalje manj ljudi na podeželju, tudi kmetov, ki sploh več ne prideljujejo zelenjave, ker se jim ne da. Ljudje smo postali razvajeni in leni. kot sem omenila je polje tudi dobra vzgoja za otroke. Tam so se naučili marsičesa. O tem bi lahko veliko napisala. Na kratko, veliko zamujajo starši, ki imajo možnost, da imajo otroci stik z zemljo, pa jim tega ne posredujejo, kajti to je velika dota za življenje.
To je tema o kateri se bi dalo razpravljati.