Našo nedisciplino naj plačajo otroci in vnuki
Dve milijardi je veliko število
Za dve milijardi evrov na leto več zapravimo kot zaslužimo. Naj prevedem s pomočjo Wikipedije takole: “Dve milijardi je število, ki označuje dvakrat po tisoč milijonov. Zapis v obliki števila je 2000000000 ali zaradi preglednosti 2 000 000 000 ali tudi 2.000.000.000, matematično pa 2 x 10 na 9″.
Ljudje si navadno ne znamo predstavljati števila večja od milijon. Imamo namreč težave s predstavljivostjo velikih števil. Morda je to zato, ker pravzaprav nikoli v življenju resnično nimamo izkušenj s tako velikimi števili. Nikoli pravzaprav niti ne štejemo do milijona. Verjetno zato, ker je preprosto dolgočasno. Sam sem nekoč v mladosti hotel šteti do milijona, kar je dvatisočkrat manj kot dve milijardi, pa sem nekje pri malo več kot 100.000 obupal. Če bi pa vendarle nekdo hotel šteti do dveh milijard in bi vsako sekundo izrekel eno število, bi za to potreboval celo življenje – več kot 63 let.
Tale številčni uvod je morda potreben, da si sploh predstavljamo koliko denarja na leto več porabimo, kot ga zaslužimo. Zdi se, da sindikalni asi v retoriki, tipa Branimir Štrukelj in Dušan Semolič tudi ne vedo koliko denarja pravzaprav predstavljata dve milijardi, še manj jim je po moje jasno, kaj pomeni zaslužiti dve milijardi. Koliko produktov in storitev je treba proizvesti ali izvesti, še več – prodati in na koncu dobiti plačano. Koliko ljudi je v to vključenih! Koliko delavcev z “našponano” delovno normo, koliko podjetij se mora iz meseca v mesec ubadati s kazalniki uspešnosti.
Dve milijardi več porabimo kot zaslužimo
Trenutno je tako, da Slovenci več porabimo kot bi smeli. Za ti dve milijardi namreč. Prebivalci države, ki trenutno bivamo na področju Slovenije pač živimo za dve milijardi bolj razkošno kot bi smeli po zdravorazumski logiki, ki pravi da ne smeš več trošiti kot lahko zaslužiš. Te logike se držijo v glavnem vsa gospodinjstva, države pa ne.
Po domače: za dve milijardi več pojemo kot pridelamo. Morda bi lahko rekli, da smo za dve milijardi evrov premalo disciplinirani ali drugače, da smo za dve milijardi evrov “scrkljani”. Če malo podelimo ti dve milijardi s številom vseh prebivalcev Slovenije, to znese na okroglo ravno 1000 €. Prav vsak prebivalec naše države trenutno na leto porabi v poprečju za 1000 € več kot zasluži.
Kdo bo to plačal?
Zaradi tega neupravičenega razkošja (ne pravim, da vsi živijo razkošno) se seveda zadolžujemo. Pri tistih, ki več ustvarijo kot porabijo. In to zadolževanje seveda ni zastonj. Ves dolg bo treba vrniti in zraven še precej obresti.
To je pač cena nediscipline, nezmožnosti naše družbe, ki svojih potreb ni sposobna spraviti v okvire možnosti. To je naš problem, ki ga ignoriramo ali kot bi rekel avtor knjige “The Road Less Traveled” M. Scott Peck, ne moremo se sprijazniti z odlaganjem zadovoljitve, kar je boleče. Citiram: “Če se soočimo s problemi zgodaj in prostovoljno, preden nas okoliščine prisilijo, da se spopademo z njimi, pomeni, da se odpovemo nečemu prijetnemu in manj bolečemu na račun nečesa bolj bolečega. Pomeni, da si izberemo trpljenje, zdaj v upanju, da bomo zadovoljni kasneje, ne pa, da si izberemo nadaljevanje s sedanjo zadovoljitvijo v upanju, da kasneje trpljenje ne bo potrebno.”
A hec je v tem, da smo mi tisti, ki ne znamo odlagati zadovoljitve, ceno trpljenja o katerem govori Peck, pa bodo pač plačali oni. Mi bomo torej imeli prijetno življenje preko zmožnosti, oni pa trpljenje vračanja naših dolgov. A kdo so ti “oni”? Oni so seveda naši otroci, ki sedaj hodijo še v vrtce in osnovne šole, oni, ki se morda še rodili niso. Otroci in vnuki torej, ki jim bomo zapustili posledice naše nediscipliniranosti. Ha, si predstavljate kaj si otrok misli o očetu, ki mu namesto zapuščine zapusti le dolgove?
Ali je prav, da našo nedisciplino plačujejo otroci in vnuki?
Na kratko: ni prav. Tudi ni v skladu z zlatim pravilom, nekakšno univerzalno mejo, ki določa naš odnos do sočloveka in ki jo – morda le v malo drugače zapisano – poznajo vse svetovne religije in tudi humanizem. V Svetem pismu ga imamo zapisanega v proaktivni obliki:»Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« Mt,7,12.
Sprašujem se, ali se zlato pravilo nanaša samo na odnos do posameznika, ali se ga ne bi dalo razumeti tudi precej širše – recimo medgeneracijsko: „Tako torej vse, kar želi naša generacija, da bi ji predhodna zapustila, naj tudi naša generacija zapusti naslednji.“ Mi, če se ne bomo spremenili, bomo pač prihajajočim generacijam zapustili dolgove. Še to: te generacije bodo celo vse manjše – torej manj ljudi bo moralo plačevati za več ljudi, ki niso bili sposobni živeti v skladu s svojimi možnostmi.
Jutri bo dan, ko bomo – z izjemami seveda – demonstrirali veselje do prekomernega trošenja na račun naših otrok in vnukov, ki se mu nikakor nismo pripravljeni odpovedati. Žalosten in sramoten dan.
Članek je bil prvič objavljen na Časnik.si
Foto: Didier Weemaels, Unsplash
Aleš, jaz se z napisanim strinjam. Vendar je ob tem potrebno navesti še par dejstev, ker sicer ekonomisti tipa Mencinger ipd… te z lahkoto ovržejo.
1. Sploh ni nujno, da mora država ves dolg odplačati. Da ga bodo morali naši otroci kadarkoli odplačati. Dolg države se bolj kot v konkretnih številkah meri v deležu BDPja. Če le ta raste hitreje kot raste dolg, le ta torej relativno pada. Lep primer so ZDA po drugi svetovni vojni. Absolutno gledano je dolg naraščal, država se je vedno bolj zadolževala, ampak zaradi rasti BDPja je relativno padal, in v desetletju ali dveh se je tako nevtralizirala huda zadolženost zaradi vojne, zaradi časov, kjer je javna poraba v ZDA znašala praktično 70% BDPja.
2. Država kot so ZDA, imajo na voljo mehanizem inflacije. Če si za ciljno stopnjo postavijo 4% namesto 2%, to ne bo povzročilo večjih pretresov, vendar na ta način svoj dolg razvrednotijo hitreje. Inflacija v zmernih stopnjah ima pozitivne učinke, ne le zaradi razvrednotenja, ampak tudi druge in pripomore tudi k realni rasti (ne le revalorizacijski).
Oboje je zelo lepo opisal Krugman v svoji knjigi Zaustavimo krizo sedaj!, ki jo z veseljem povzema marsikateri slovenski (kvazi) ekonomist, ko je Mencinger, Tajnikar, Mramor,….
Čeprav je oboje res, oboje velja predvsem za ZDA, največjo svetovno ekonomijo. Z tem si pa v Sloveniji bolj težko pomagamo, tako kot si ne moremo pomagati z vesoljsko tehnologijo.
Tako so potrebni mehanizmi za prvo točko, se pravi višanje BDPja, v Sloveniji popolnoma drugačni kot v ZDA. V ZDA z javnim trošenjem lahko spodbudiš gospodarstvo, v Sloveniji je pa to predvsem odvisno od izvoza. le ta pa od konkurenčnosti. Tud, če pojačamo javno trošenje, bo velik del tega odšel v tujino. Ne proizvajamo bagrov, s katerimi se gradi ceste, večino strojev in materiala za optična vlakna uvozimo, če se gremo informacijsko avtocesto.
Drugega mehanizma, se pravi inflacije, pa sploh nimamo na voljo. Pa tudi, če bi že imeli svojo valuto, bi bil naš dolg v tuji valuti, in se ga z inflacijo ne bi znebili.
In tukaj nastane problem. Enostaven, laičen pogled, kot ga je napisal Aleš, povozijo ugledni ekonomisti, s pomočjo svetovno priznanih, nobelovo nagrajenih ekonomistov, ki se ne motijo, hudič je le v tem, da oni obravnavajo drugo področje, kot je to, v katerem živimo mi.
Sicer pa malce več o Krugmanu in Sloveniji: http://imedi.si/blog/jeanmark/2012/12/07/koncajmo-krizo/
in pa skoraj 15 let star članek o gneracijskem razkolu: http://imedi.si/blog/jeanmark/1998/07/30/generacijski-razkol/
Marko, hvala za tale obširen odgovor. Ampak tudi v inflaciji se pojavi past. A je tako, da inflacija polahko jemlje državljanom, samo da je ob majhni stopnji taka, da je ne občutiš kot udarec. Tako čisto laično 🙂
Jaz se spomnim inflacije iz jugoslovanskih časov, ki je brutalno jemala tistim, ki so šparali v dinarjih (uporabljali dinarje kot hranilec vrednosti), namesto v markah. Še v žlahti je bilo nekaj takih junakov, ki jim je inflacija pobrala kupnino od prodaje nepremičnine.
Še tole: pri nas BDP ne raste, pač pa pada. Inflacije ne moremo imeti drugačne kot EU, torej nam ostane le odplačilo dolga – nam in našim otrokom, ter vnukom. Prav razumem?
Marko, še enkrat hvala za strokovno razlago.
Inflacija jemlje vsem, ki imajo denar. To so državljani, podjetja, banke. In ja, seveda je ključna stopnja. In to kar predlaga Krugman, je 4%, kar je dovolj malo, da to ne občutiš kot “krajo” brez stranskih posledic hiperinflacije, ki smo jo imeli mi, in ki se jo še bolj kot mi bojijo Nemci, ki so jo tudi imeli priliko spoznati. Ampak 4% ni problem.
BDP bo tudi pri nas začel rasti (lahko le ugibamo, koliko bo pred tem padel). Ampak rast ne bo začel, zaradi intervencij vlade, ampak zaradi tega, ker bo okoli nas konec recesije.
Ker nimamo mehanizmov, kot jih imajo ZDA in pogojno Nemlija, bomo mi naše dolgove morali plačati. Če ne mi, pa naši otroci. Ideje naših uglednih ekonomistov pa spominjajo na Kardeljevo kravo. Crknila mu je, on je imel pa še veliko dobrih idej.
Lepo si rekel: inflacija jemlje tistim, ki imajo denar. 4 % na leto ni malo, je pa sicer dovolj malo, da večine ne boli. Zato ni razburjenja med ljudmi. Dolgove bomo morali plačati, meni se to zdi logično in pravično. Samo ni prav, da se mi zadolžujemo, dolgove pa bodo plačali zanamci. To je pa skrajno nefer.
4% se meni oprosti ampak zdi hudo veliko…
Meni se tudi 4 % inflacija zdi visoka, a kot sem zgoraj rekel, je to dovolj malo, da ljudje tega ne začutijo drastično in se ne razburjajo. Pač prevelika, da bi človek denar hranil v obliki denarja, še posebej ne “v štunfu”.
4% veliko? Kolk je pa potem 10%? In koliko 1%?
Jaz sem pred tedni vezal denar po 5%. A to je potem ogromno?
Govorimo pa tukaj seveda o občutkih.
Iz praktičnih namenov, je pa nekako popolnoma vseeno ali je 2% ali 4%, če je to nekako določeno, ker se pač temu posledično vse prilagodi.