Tolk mam, tok dam

Porabim ves denar, ki ga zaslužim

Tole je bila prva asociacija na grafit. Po mojih izkušnjah ljudje sploh ne spremljajo svojega denarnega toka. Pojma nimajo kam vse odteče (“tok dam”) njihov denar in za kaj. Na svojih predavanjih o projektu 1 € na dan vedno vprašam ljudi, če spremljajo svoj denarni tok (vodijo družinsko knjigovodstvo). Okoli 5-10 % ljudi dvigne roke. Nekateri pravijo preprosto: “Vse porabimo”. Z glasom, kot da je to nekaj najbolj normalnega na svetu. In pravijo, da sploh ne vedo, kam vse gre denar.

Večina ljudi torej ne vodi družinskega knjigovodstva. Opažam, da tudi ne vedo niti koliko kaj stane, kar je normalno, če ne zapisuješ in ne računaš. Tako je tudi težko kaj prihraniti, ker niti ne veš, čemu bi se lahko odrekel. So namreč stvari in storitve, ki bi se jim namreč človek lažje odrekel kot drugim. A če ne veš kam vse odteče denar, so vse stvari in storitve pač brezoblična masa. In o potrebnostih te brezoblične mase pač človek ne more razmišljati.

Dar uboge vdove

Grafit me je spomnil tudi na dar svetopisemske uboge vdove, ki je dala vse kar je imela, četudi sta bila to le dva, v tistem času najmanjša, novčiča. Takole je zapisano v Svetem pismu: “Sedèl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: “Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.” Lk 21, 1-4

V tej zgodbi me fascinira veliko zaupanje vdove v Boga. Da bo pač On poskrbel zanjo. Zanimivo mi je, da je uboga vdova, ki je imela le dva novčiča, darovala prav oba. Pravzaprav bi bilo nekako naravno, da bi vsaj enega – če ne kar oba, ker je bila tako uboga – obdržala zase. Ne, ona je vrgla vse. Pač “tolk mam, tok dam in zaupam vate Gospod”.

V času smrti

Grafit me je spomnil tudi na zadnjo uro, ko se bom poslavljal s tega sveta, ko bom “tolk kot bom takrat mel, tok tut dal”. Prav nič ne bom nesel s seboj. Po smrti, ko potujemo na eno od treh destinacij, potujemo na vsako od njih – brez žepov. In tja kamor bom prišel, me ne bodo vpraševali po tem koliko denarja sem zaslužil, še manj koliko sem ga ob smrti imel, pač pa tem koliko dobrega sem z denarjem (pa tudi s svojim časom, svojimi talenti) dobrega naredil.

Foto: Aleš Čerin

Članek so povzeli tudi na Drugem svetu in Iskreni.net.