Po volitvah: “Upanje je …”
Že kakšen teden mi roji po glavi napev ‘dolce, o dolce far niente’. Saj se gotovo spomnite filma „Do konca in naprej“ iz začetka devetdesetih, filma, ki govori o legendarnem roparju, nekakšnem slovenskem Robinu Hoodu, Tonetu Hacetu.
Film, glasba Zorana Predina in sporočilo stare italijanske fraze iz refrena ‘dolce far niente’, ki pomeni ‘sladko delanje nič’ ali preneseno ‘slastno brezdelje’ mi hodijo na misel, ko pomislim na izbiro nekaj manj kot 30 odstotkov volivcev, ki so prejšnjo nedeljo šli na volitve.
Dve naravnanosti, dve taktiki
Poglejmo taktiko za „mišjo dlako“ poraženega junaka, ki se je “slastnemu brezdelju” vdal že nekaj dni pred volilno nedeljo in namesto, da bi „švical“ v težkih soočenjih z edinim pravim tekmecem (v studiu Kanala A in zvečer na nacionalni televiziji), je skoraj prijateljsko kramljal z že takorekoč bivšim premierom na privatni televiziji. Saj ne rečem, v duelu z „bivšim“ je lahko veliko več povedal, razlagal in utemeljeval. Lahko je predstavil program stranke, katerega je skupaj z ekipo s trdim delom pripravljal nekaj let. Program, ki temelji na realni oceni težke gospodarske situacije, kar priznavajo tudi njegovi neljubitelji, program, ki prinaša odrekanje, trdo delo in obrača pogled volivca na noter – na samega sebe (‘kaj boš pa ti prispeval, da nam bo prihodnje bolje’). Zelo racionalno, logično. Tako tudi predstavljeno. Skoraj brez čustev in strasti. Na kratko: realna analiza stanja – podrobno izdelan program – obljuba akcije v smeri “skupaj bomo švicali”.
A občinstvo, ki ima raje „show must go on“ naravnanost je seveda gledalo Kanal A. Tu se poraženi junak ni pojavil na soočenju z edinim pravim tekmecem in tako je lahko novinar s težkimi besedami o junakovi strahopetnosti razlagal občinstvu razloge za njegovo odsotnost. Njegov tekmec pa je prišel in s širokim nasmehom obljubljal – pomeni „sejal rožice“ o štiriodstotni gospodarski rasti, najboljši ekipi in vračanju nasmeha na obraze ljudi. Vse na “zelo preprosto”, brez trdega dela, brez prispevka volivcev. Ljudje so si lahko kar oddahnili, svoje upe obrnili na ven iz njih samih, se torej naslonili na junaka, ki bo namesto njih rešil Slovenijo. Vse to pa je junak začinil z nasmehom in strastjo. Podobno tudi zvečer na nacionalni televiziji. Na kratko: brez realne ocene stanja – na-hitro-vkup-spravljen program – obljuba akcije v smeri “namesto vas bo švicala moja najboljša ekipa”.
Ljudje so dali prednost “dolce far niente”
Saj se vsi znajdemo kdaj v občutku sladkega brezdelja, občutku, ki te potegne, pa četudi racionalno veš, da ni pravi. Saj globoko v sebi vemo, da se “brez muje, še čevelj ne obuje”, a ko smo pred izbiro, med “dolce far niente” in “znoj in odrekanje” velikokrat prevlada prvo. Tokrat pri skoraj tretjini volivcev. In to skrbi.
Ko celotna Evropa išče izhod iz “dolce far niente” življenja (zanimivo, da je izraz italijanski, kajne?), ko smo vsi skupaj živeli na predpostavki, da sladkega ne more zmanjkati, ko dvojica Merkozy uvaja avtomatske kazni za nesposobne živeti v okviru lastnih zmožnosti, mi državljani Slovenije pogumno zaplavamo proti toku in iščemo rešitev prav v “sladkem”, v nerealnem, v naravnanosti, za katero racionalno vemo, da ne prinaša rešitve. In to skrbi.
Do dna?
Morda pa moramo res kot kakšni odvisniki (tudi sladkarije povzročajo odvisnost) počakati, da dosežemo dno tako kot Grki in (skoraj) Italijani in se bomo lahko šele takrat odgnali proti površju. Ampak to predpostavlja, da nismo sposobni videti (in se učiti iz) zgodb naših evropskih sodržavljanov, da moramo kot kakšen pubertetnik, vse preizkusiti na svoji koži. In to ne samo enkrat, večkrat. Izgleda, da se je puberteta naše države res potegnila v začetek dvajsetih. In to skrbi.
Upanje je …
… tako kot vedno na periferiji. Na primer v svetu strmih bregov gorskih kmetij, tako drugačnem od mestne “dolce far niente” naravnanosti, “scrkljanosti” in finančno-virtualnega udobja. Upanje je v svetu, ki je zaresen, kjer se ljudje borijo za svoj obstoj, svetu, kjer so ljudje še pokončni in ponosni, kjer se kruh še pridela s trdim delom in ne s finančnimi mahinacijami. In ta svet me kljub vsemu še navdaja z optimizmom.
Prispevek je bil objavljen na Časnik.si, spletnem portalu z mero (kjer objavljam vsak drugi torek)
Zelo dober opis, nažalost…
Aleš pozdravljen.
Najprej čestitke za tvoje objave v Časnik.si; si eden redkih avtorjev, ki se trudi biti nepristranski in spoštljiv.
Tudi jaz prav z zanimanjem spremljam povolilne diagnostike. “Volivci niso imeli prav, bili so zavedeni, podkupljeni, izsiljevani …” so najpogostejše ugotovitve komentatorjev. In taki komentarji se mi zdijo rahlo žaljivi in nespoštljivi do demokratičnih volivcev. Ali ni demokracija to, da ima lahko vsak svoje mnenje in ga lahko pove na glas, brez skrbi da bo preganjan ali šikeniran? Drugače to ni demokracija ampak enoumje (in temu smo se pred 20. leti odrekli, mar ne). In pa volitve, ali se tam ocenjuje delo strank v preteklem obdobju ali volivce? Normalno bi bilo, da se stranka, ki je dobila manj glasov, vpraša, kaj je počela narobe in to popravi v naslednjem mandatu, ne pa da za svoj neuspeh krivi volivce.
Sto ljudi, sto čudi in verjetno prav toliko različnih načinov odločanja za enega ali drugega kandidata. Tako da enotne recepture, zakaj je eden dobil več glasov kot drugi, verjetno ne bomo nikoli našli. Mene osebno najbolj prepriča (ali odvrne – kakor se vzame) dosedanje delovanje kandidatov, šele potem grem preverjati različne volilne programe (v grobem samo), soočenj na televiziji pa nisem spremljal (še nisem preklopil na digitalni signal). Me je pa tvoj zapis spodbodel, da sem malo podrobneje preletel program SDS-a in težko rečem, da me je prepričal. Recepture, kako izkoreniniti bolezen nisem našel, zgolj nekaj receptov za lajšanje bolezenskih znakov, pa še te bodo morali zaužiti tisti, ki so najmanj krivi. Ampak nekako se mi dozdeva, da tudi druge stranke, ki so se uvrstile v parlament nimajo bistveno boljše ponudbe. Vendar pa o tem kdaj drugič.
@Jože, hvala za pohvalo in obširen komentar. Se strinjam z duhom odziva, samo pri nas je kar velika anomalija, ker mediji, kot četrta veja oblasti nikakor niso uravnoteženi. To pa je težava naše demokracije. In verjemi, da mediji imajo velik vpliv in da je medij težko spraviti pokonci.
Vse dobro ti želim.
Se strinjam s tabo okoli medijev. Poleg tega, da so neuravnoteženi, vedno bolj iščejo senzacije, ki jih vedno manj preverjajo – postajajo vedno bolj rumeni (pri tem ne mislim strankarsko, da ne bo pomote). Kakšno moč imajo, pa se lahko spomnimo iz zgodovine, ko so takšni mediji pomagali zakuhati tudi kakšno vojno (npr. špansko-ameriško vojno za Kubo). In potem se človek vpraša, kateremu mediju sploh še lahko verjame (poznaš ti kakšnega)?
Jože, ja, res vedno bolj rumeni. Poznam Časnik.si, ki je po moje verodostojen. Poznam pisce.
Absolutno ima prav g. Čerin. Slovence žal “vzgajajo” mediji in to zelo vprašljivi mediji,(Slovenske novice, Nedelo, Mladina itd………..), žal.
V zadnjih časih sem nekoliko spremljala in analizirala resničnostni šov Kmetija 2011. Presenetili so me komentarji o dogajanju na kmetiji, šli so v tisoče. Pa sem mislila, če bi ljudje toliko truda in časa vložili v svojo izobrazbo ali vsaj v branje dobrih knjig, kot v tako neumnost, bi bila naša demokracija drugačne kvalitete. Zato se mi zgoraj navedene ocene volivcev ne zdijo žaljive.
Naša DEMOKRACIJA je slika naših “vzgojiteljev”, rezultat volitev pa slika naše “vzgoje”!