Fantje s kamni v rokah. Razbitih glav ni bilo.
Prejšnji teden je po celi Sloveniji potekal Socialni teden z naslovom “Kdo daje, kdo prejema?”. Socialni teden vsako leto skupaj pripravlja preko 40 skupin, nevladnih organizacij, izobraževalnih ustanov, župnij, podjetij in medijev. Na letošnjem se je v tem tednu zvrstilo 37 dogodkov: okroglih miz, predavanj, diskusij, delavnic, pa tudi radijska oddaja, ogled filma, razstavi in gledališka predstava. Nekatere dogodke so sodelavci Socialne akademije posneli in si jih lahko ogledate na YouTube kanalu Socialne akademije. Pa še 21 blogerjev je obogatilo Socialni teden s svojimi odličnimi prispevki.
Mene je tudi tokrat Socialni eden potegnil vase. Odgovoren sem bil za blogerje, jih spodbujal k pisanju, sam pa nekako nisem uspel napisati svojega prispevka. Tako sedaj popravljam zamujeno.
S kamnom nad sošolca
Prav v času Socialnega tedna se mi je zgodilo, da sem šel na sestanek po drugače mirni ulici skoraj v središču Ljubljane. Naenkrat sem slišal glas padlega kolesa in dva fanta, na pogled osnovnošolca višjih razredov, kar velika mladca, sta mimo mene podila tretjega, ga ujela in pritisnila ob ograjo. Oba opremljena z velikimi, kakimi dvokilskimi kamni v rokah, sta na ves glas kričala nanj in ga stiskala v bližnjo ograjo. Bežečega, je eden od mladcev prijel za srajco, mu grozil z odpiranjem glave, s tem, da ga bo “razf…”, s tem, da ga bo ubil. Drugi napadalec je samo stal zraven.
Hitro sem skočil med bežečega in napadalca ter ločil mladca z rokami. Z zelo močnim in odločnim glasom sem zahteval od napadalca, da mi da kamen. Ubogal je in kamen sem vrgel preko bližnje ograje. Opazil sem, da tudi napadeni drži v roki kamen. Tudi od njega sem ga zahteval, ga dobil in vrgel preko ograje. Napadalec je izustil še nekaj krepkih kletvic, groženj, hudih besed. Potem se je obrnil in odšel. Nisem mogel za njim, sem pa opazil možaka, ki je stopil iz bližnjega avtomobila in oba napadalca nekaj spraševal in njune odgovore zapisoval v blok. Morda je bil policist v civilu.
Z napadenim, ki je bil vidno šokiran, sem se pogovoril, izvedel, da vsi trije hodijo v isto šolo, da sicer niso sošolci, a se poznajo, da jima ni nič hotel, da se ju boji. Fantu sem naročil, da vso zgodbo pove doma očetu, ki da naj gre v šolo in se pogovori z vodstvom šole.
Nihče ni dal in nihče dobil
Socialni teden se je končal v Celju z zaključnim seminarjem z naslovom “Vsi dajemo, vsi prejemamo!”. Res, na zaključnem seminarju in pravzaprav v celotnem tednu smo vsi, ki smo dajali v kakršnikoli obliki – kot organizatorji dogodkov, kot predavatelji, kot govorci, kot moderatorji in tudi kot udeleženci – dajali, tudi ogromno prejeli. Še vedno se mi vrti film Socialnega tedna v glavi, še vedno premlevam modrosti, ki sem jih slišal in vsrkal na dogodkih, ki sem jih obiskal. Hvala vsem za deljenje.
Glede mladih fantov sem pa vesel, da sem uspel skočiti vmes, da sem s svojo hitro in odločno reakcijo preprečil dajanje in dobivanje – udarcev s kamnom po glavi. Morda je prav zaradi te reakcije ostala kakšna glava nepoškodovana. Morda. Upam tudi, da sta se mladca pomirila, da je napadeni doma res povedal, da so v šoli rešili konflikt in da sedaj med mladci ni več sovraštva.
Torej si le bil pravi čas na pravem mestu!
Ko bi se to dogajalo večkrat, da bi ljudje, ki so na pravem mestu, upali zbrati pogum in poseči v kakšne take dogodke – res je pa, da so lahko nevarni in da bi se tebi lahko zgodilo, da bi dobil kamen v svoje telo.
Vse dobro!
Ana, ja sem bil še ravno pravi trenutek vmes. Ma nisem preveč premišljeval o pogumu -sem samo skočil in nastopil precej odločno. Tako, da so se kamni takoj znašli v moji roki.
Aleš, pohvalno, take stvari zares cenim. Mislim, da je v Sloveniji takih ljudi malo. Na kratko bi še jaz eno stvar delil. Ko sem to jaz nazadnje naredil, se jih je na enkrat našlo 6 in bilo mi je jasno, da se ne bo dobro končalo. Vendar nisem mogel kar naprej, saj je bila moja punca. Imel sem zlomljen nos in nalomljeno rebro. Kako se sedaj obnašam? Naprej preverim situacijo in nato ukrepam. Prepreči poškodbe in se čim prej umakni. Če to ne bi bili osnovnošolci, ne vem, kako bi se končalo.
Uroš, hvala. Ja, ti “moji” fantje so bili osnovnošolci in so se “posrali” ko sem jasno in odločno nastopil. Če se ne bi, bi “nasrkal”.