Nov krog LGBT propagande – tokrat za najstnike in preko kulturnih ustanov
Kako je Beethoven povezan s spremembo spola?
V oktobru je ena od ljubljanskih osnovnih šol peljala učence zadnje triade v Cankarjev dom na koncert z naslovom ‘Simfonična glasba na filmskem platnu’, kar je organizirala Glasbena mladina Slovenije. Pohvalno, da se že učence višjih razredov osnovne šole pelje na koncert klasične glasbe. Morda je to za ene prvič in žal zadnjič.
Pred izvedbo Beethovnove Simfonije št. 9 v d molu, kjer simfonični orkester odigra znamenito Odo radosti iz biografskega filma Nesmrtno ljubljena, je povezovalec programa, prižgal predvajalno napravo, iz katere se je slišal nekakšen re-miks Beethovnove glasbe. Nič čudnega, če ne bi mladi mož navrgel, da je re-miks napisala ameriška skladateljica Wendy Carlos, ki je – kako pomembno za glasbeno izobraževanje učencev – spremenila spol, kar je povezovalec poudaril in opisal zgodbo spreminjanja spola zaradi staršev, ki so fanta nekako “zafurali”.
Učiteljice so obsedele in se spraševale, kaj ima to zveze z glasbo, čemu služi taka podrobnost iz življenja precej nepomembne skladateljice. Ena od učiteljic, ki so spremljale otroke: “Prvič sem bila v stiku z vsiljevanjem ideologije teorije spola. Nisem verjela, da se to res dogaja.”
Moški so “prasci” in prikriti lezbični prizori za srednješolke
V oktobru je ena od srednjih šol v Ljubljani svoje dijake peljala v Kinoteko na ogled filma iz leta 1991 ‘Ocvrti zeleni paradižniki’. Nič nenavadnega, bi rekli na prvi pogled, ker v Kinoteki tako in tako pričakujemo starejše filme. Pri tem bi tudi ostalo, če ne bi pred začetkom filma na oder stopila gospa, ki je nekaj povedala o filmu, predvsem pa usmerila pozornost najstnic in najstnikov na odnos med ženskami.
V filmu sta prikazana dva zakona, kjer sta moška prikazana na ekstremno negativen način, ter dve izjemno lepi – zakrito lezbični – zgodbi med ženskama. Tudi klasično feministično sporočilo ‘moški so prasci’ se v filmu izkaže za prav naturalistično resnično. Moškega, ki je zlorabljal eno glavnih igralk, ubijejo in ga – ne boste verjeli – spečejo na žaru in postrežejo. Tako kot “prasca”.
Film Ocvrti zeleni paradižniki je bil posnet po romanu Fannie Flagg ‘Fried Green Tomatoes at the Whistle Stop Cafe’, ki je izrazito lezbičen. Pisateljica je sicer tudi napisala scenarij, ki pa je na željo režiserja postal manj lezbičen kot roman. Film v resnici ne prikazuje eksplicitnih lezbičnih seksualnih prizorov, je pa lezbično romanco režiser precej jasno nakazal v prizoru obmetavanja dveh mladih žensk s hrano.
Film je dobil tudi nagrado zveze GLAAD (Gay & Lesbian Alliance Against Defamation) za najboljši film z lezbično vsebino. Tudi na gejevsko-lezbičnem portalu Autostraddle priporočajo “ocvrte zelene paradižnike” kot film z močno lezbično vsebino. Pravijo, da je to “najboljši lezbično/queer” film, a se jezijo zakaj ni več eksplicitnih seksualnih prizorov.
“Tenstanje” mladine pred novim referendumom?
Vsaj dvakrat napolnjena Gallusova dvorana Cankarjevega doma pomeni približno 3000 učencev, to je polovica populacije učencev zadnje triade v Ljubljani. Zakaj je bilo treba populaciji najstnikov iz osnovnih šol povedati, da so starši grozni in da je fino spremeniti spol?
Zakaj je treba mladini ob množici filmov v Kinoteki prikazati ravno film, ki, sicer na zelo prikrit način, popularizira lezbični odnos in tako brutalno očrni odnos med moškim in žensko?
V kontekstu slovenske družbe, kjer se stalno soočamo z napadi LGBT lobija na družino, kjer prihaja do stalnih pritiskov na možnost homoseksualnih parov pri posvojitvah otrok, kjer se že v osnovne šole uvaja možnost izbire spola in spolne usmerjenosti, je film kratko malo neprimeren. Spomnimo se na knjigo “Ljubezen je ljubezen”, kjer so avtorji v učbeniški obliki zapisali navodila kako naj mladi v osnovni šoli sami definirajo svojo spolno identiteto in spolno usmerjenost. Kot da morajo otroci že v najstniških letih iz več virov izvedeti, da ni nič trdnega, niti spolna identiteta, niti spolna usmerjenost.
Lanski referendumski rezultat glede novega Družinskega zakonika je pokazal, da dve tretjini volivcev, ki so prišli glasovat, verjame, da je zveza moškega in ženske najboljše okolje za vzgojo otrok. Iz zgornjih dveh primerov – morda jih je še več – sklepamo, da so kulturne ustanove postale medij za lansiranje podtalnih sporočil mladim o lepoti istospolnih odnosov, o spremembi spola, za poudarjanje grdobij v zvezah med moškimi in ženskami. Kulturne ustanove so tako postale medij za mešanje glav mladim, ki pa bodo čez nekaj let – volivci.
Članek je bil najprej objavljen v Družini.
Foto: Matthew Henry, Unsplash
Pusti komentar
Se želite pridružiti pogovoru?Vabljeni ste, da prispevate!