Peš je zakon ali romanje iz Ljubljane na Kurešček
Oni dan sva se z ženo odpravila na romanje do Kureščka kar od doma. Tako kot včasih, ko so se ljudje na romanja ali kot jim tudi pravimo na božje poti skoraj obvezno odpravili peš. No, veliko drugih možnosti tudi niso imeli.
Štiri poti: po pokrajini, do sopotnika, vase, do Boga
Sam menim, da je na romanju pot prav toliko pomembna kot cilj ali kot pravi legendarni Nejc Zaplotnik v knjigi Pot: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi”. Četudi mi je kot kristjanu pa končni cilj – nebesa veliko, veliko bolj pomemben kot pot do tja. A tudi pot do tja mora biti taka, da spotoma pot v nebesa omogočimo še kakšnemu človeku.
Na poti po pokrajini ima človek dovolj časa in priložnosti, da opravi tudi druge poti: pot do sopotnika, pot v svojo notranjost in pot do Boga. Midva sva opravila vse štiri. Res lepa izkušnja. Priporočam vsakomur v teh poletnih dneh.
Na kratko
- Dolžina in višina: 10.40 ure počasne hoje (vključno z dvema urama in pol počitka) ali okoli 28 km; 853 m višinske razlike
- Pot: Štepanja vas (Ljubljana) – Golovec (0.30*) – Orle (1.30) – Pleše nad Škofljico (3.00) – Škofljica (3.50 ) – Gumnišče (5.30 – vključen enourni počitek v Škofljici) – Pijava Gorica (5.50) – Rogovila – kmetija Perhaj – Sarsko (8.20 – vključen eno in pol urni počitek v Pijavi Gorici) – Klada – Golo (9.40) – Kurešček (826 m) (10.40)
- Primernost: Tale božja pot je primerna za vse, ki zmorejo počasi, a vztrajno hoditi po gozdnih poteh, kolovozih in vaških cestah. Vseeno priporočam lahke gojzarje s trdim podplatom.
- Zemljevid: Ljubljana in okolica; 1: 50.000.
*Vsi časi se štejejo od izhodišča.
O božjih poteh (Wikipedija)
Glavni cilji romarjev so bili od tedaj trije: Jeruzalem, Rim in Santiago. Ker pa niso vsi verniki imeli možnosti za tako dolga romanja, so se začele graditi »domače« božje poti. Kot pove beseda, so to bile v začetku zares poti, to je zaporedje cest in krajev, ki jih je bilo treba prehoditi do končnega cilja – cerkve ali drugega nabožnega objekta.
Prve take božje poti so si omislili okoli leta 1500 frančiškanski menihi ob povratku iz Palestine na Apeninski polotok in so bile baje tudi po naravni legi podobne krajem v Palestini. Pozneje se je ta navada zelo razširila, a potovanje je bilo vedno krajše, zato pa bolj gosto posejano s postajami, ki so služile bodisi za oddih kot za molitev.
Prve take poti, imenovane Sacro Monte (= sveta gora), so bile zgrajene v Piemontu in večina jih še stoji. Za vse je značilna več ali manj dolga pot, ob kateri je več različnih kapel, ki so zgrajene na razglednih točkah, kar daje še posebno prijeten vtis. Po navadi skupno s cerkvijo na koncu poti predstavljajo skrivnosti rožnega venca. Med eno kapelo in drugo so postavljene manjše zgradbe, ki so nekdaj služile za oddih romarjev in včasih tudi za prenočišče.
Za povečanje klikni na zemljevide
Foto: Aleš Čerin
Super sta! :-))
Take poti imam tudi jaz izredno rada. Le klanec je morda malo hud … :-)))
@Ana, klanec sploh ni hud, ker se lepo razporedi po dolgi razdalji.
Like it 🙂
Pred par leti smo imeli stegovo romanje (LJ 4) po precej podobni trasi kot vidva, naslednjič pa smo poromali do Svete Magdalene (nad Šmarjem-Sap) – prav tako od domačega praga.
Vsi klanci so zelo zmerni, pot zelo prijetna, najboljše od vsega pa je, da se ni treba peljat na izhodišče (velja samo za lokalce ;)).
@Mici: Ja, vem, da ste šli na Kurešček. Sta tamaledva rekla. Med potjo kar nisva mogla verjeti, da ste šli skavti tako daleč.
Pot je res lepa, četudi višinska razlika kar znatna (850 m), se je med tako dolgo potjo ne občuti.
Izhodišče je bilo res luštno, kar z domačega praga.
Bog vas blagoslovi!