Od Maribora do Kozjega vrha: Hoja ob meji, po tej in oni strani (FOTO)
Izgleda, da postanem tečen, če dolgo nisem na dolgi poti. Peš seveda, sam ali z bližnjimi. Tokrat me je spodbudil Branko Cestnik, ki je dopustoval na Remšniku nad dolino Drave. Tudi sam sem imel že dolgo v mislih, da bi prehodil pot čez pogorje Kozjak od Maribora do Dravograda.
Pot
Najprej sem načrtoval, da bom hodil po Poti čez Kozjak (tule si jo naložite) a sem se na Svetem Duhu na Ostrem Vrhu premislil in se pridružil Panoramski poti ob meji. Pa še sproti sem si malo izmišljeval pot. Pred potjo – preden sem pogledal karto – sem si mislil, da bo pot lepo grebenska, brez kakšnih spustov in vzponov, nekje na višini okoli 1000 m. Pa sem se kar zmotil. Kar nekajkrat se je treba spustiti v globoke doline potokov, ki sekajo hribovje. Pa nič hudega …
Ker se je obetalo izjemno lepo in toplo vreme, sem opremo zmanjšal popolnoma na minimum (takole), tako, da nisem nosil pretirane krame. Kot vedno sem imel s seboj svojo “posteljo”, da sem fleksibilen in da se lahko prepuščam dobrim ljudem pri spanju. Saj veste, na samotnih poteh se rad družim z domačini. In se učim.
Razmišljanje o krajih in ljudeh
Pot me je vodila iz centra Maribora, natančneje od Frančiškanske cerkve, kamor sem prispel že ob 6.30 zjutraj (hvala Bogu za Prevoz.org). S seboj sem imel karto Pohorje 1:50.000 in to je bilo dovolj. Nekajkrat sem malo zašel, a nič strašnega. Na to je treba na takih poteh računati …
Tole so neverjetno lepi kraji. Majhni urejeni kraji kot so Gaj nad Mariborom (kot je po vojni komunistična oblast neduhovito preimenovala vasico Sveti Križ nad Mariborom), pa še bolj urejen Sveti Duh na Ostrem Vrhu, pa Sveti Lovrenc (Sankt Lorenzen) in Mlake (Laaken) na avstrijski strani, so zgledi urejenih majhnih krajev na podeželju. Na slemenih in pobočjih se srečuje lepo urejene gorske kmetije. Tu ni razpadanja, ni zapuščenih kmetij (no vsaj na tej poti jih nisem videl) in tudi revščine ni bilo opaziti. Opaziti je bilo kar nekaj izrazito mladih kmečkih gospodarjev.
Sem se prav spraševal kako, da na teh višinah (od 700 – 1100 m), kjer ni lahko in tudi ni poceni kmetovati, lahko življenje teče naprej, v Halozah in Kozjanskem (kjer sva s sinom hodila leta 2013), se je pa vse ustavilo in pokrajina se je skoraj v celoti izpraznila. Kot trenutno vidim, je to verjetno zaradi vinske trte. Tu jo je videti le na začetku poti – nekako do Svetega Urbana in na avstrijski strani pod Svetim Duhom. Ali je res mogoče, da “žlahtna kapljica” in njena zloraba, lahko naredi tako razliko? So ljudje tu gor morda bolj trmasti, ne obupajo? Je še kaj drugega? Me zanima vaše mnenje.
Kar nekaj poti sem opravil na oni strani meje. Precej dosledno sem uporabljal slovenščino in nisem vedno “prišel skozi”, posebej ne pri mladih. Kdaj se je tudi kakšna “mamca”, ki živi 5 m od meje in ima zelo očitno slovenski priimek, delala, da me ne razume.
Tole pohajanje ob meji – malo po naši, malo po avstrijski strani, mi je dalo tudi nekakšno primerjavo življenja, tudi odnosa oblasti do podeželja. Lahko rečem, da kmetije “na oni strani” lepše uspevajo, da se več investira, še posebej je veliko več turizma. Po besedah sogovornikov, naše oblasti stalno težijo z nekakšnimi inšpekcijami, recimo glede hrane, tako, da si na naši strani niti ne upajo registrirati priprave tople hrane, pač pa samo režejo narezke. Na oni strani pa s tem ni nobenih težav. Sam sem, ker sem želel podpirati slovenske kmete, imel kar težave dobiti toplo hrano. Enkrat sem celo “nafehtal” gospodinjo, da sem se pridružil kar njihovemu družinskemu kosilu. Hvala, draga Karolina! Pravijo, da avstrijske oblasti pustijo kmete na miru. Ali je res tako smrtno nevarno za popotnika, če bi mi kakšna kmečka gospodinja skuhala kaj toplega, če bi ocvrla kakšen dunajski zrezek ali je to pač še vedno le socialistični refleks zatiranja kmeta?
Na kratko
- Dolžina: 3 krat po 12 ur kar hitre hoje (vključno z malicami in z 2-3 urnimi opoldanskimi počitki), GPS sem imel izklopljen.
- Pot:
1. dan: Maribor (center) – Rošpoh – Sveti Urban – Gaj nad Mariborom – Tojzlov vrh – Žavcarjev vrh – kmetija Ročič – kmetija Zgornji Kovač – kmetija Kurbus – kmetija Krenčnik – kmetija Sršen – Sveti Duh na Ostrem Vrhu - 2. dan: Sveti Duh na Ostrem Vrhu – kmetija Kranjc – kmetija Zgornji Muri – kmetija Čeklovo – kmetija Oblak – Tolsti vrh (756 m) – kmetija Bentič – kmetija Mukonig – kmetija Landfrid – cerkev Svetega Pankracija (900 m) – Kapunar (1051 m) – mejni prehod Radelj – kmetija Zgornji Mlinar
- 3. dan: kmetija Zgornji Mlinar – Sveti Lovrenc (Sankt Lorenzen) – kmetija Pušnik – kmetija Prepretnik – kmetija Ribič – Sotočje dveh potokov (Zweibach) – Mlake (Laaken) – cerkev Svetega Urbana nad Kozjim Vrhom – Košenjak (1521 m) – kmetija Junčko.
- Primernost: Tale pot je primerna za vse, ki zmorejo počasi, a vztrajno hoditi po gozdnih poteh, kolovozih in vaških cestah. Vseeno priporočam lahke gojzarje s trdim podplatom.
- Zemljevid: Pohorje, 1:50.000
Galerija
Foto: Aleš Čerin
Takole pravi Polonca: “Mislim da veliko teh ljudi dela v Avstriji, kar popolnoma spremeni stvari. Pa tudi kmetije preko meje so urejene “v nulo”, kar tudi najbrž dobro vpliva na ljudi.”
Se strinjam, četudi se mi zdi, da to dvoje še ne pojasni vseh kvantitativnih in kvalitativnih razsežnosti razlike.
Sam ne bi prevec krivil zlahtne kapljice, ker bi to lahko bila zgolj posledica, nikakor vzrok. Veliko krajev je perspektivnih prav zaradi vina (Brda, Vipava, Jeruzalem, okolica Maribora …), ampak so v veliki meri uspesnejsi zaradi drugih dejavnikov, ne od kvalitete produktov ali zagnanosti. Kozjansko in Haloze lezijo ob hrvaski meji, dalec od centrov in denarja, povezave so bile v preteklosti in so se vedno relativno slabe oz. se ljudem iz centra bolj splaca iti v bolj znane konce, ce se ze peljejo malo dlje. Manjko vecjih mest se mocno pozna. Zlahtna kapljica je problem, ko se je ne more prodati in se jo zaradi tega spije kar doma.
Sicer pa je bila Hrvaska meja vedno zelo neperspektivna, kar je logicno, saj gre za drzavo z nizjim standardom od nasega, hkrati pa so kraji na drugi strani meje zelo podobni nasim, a cenejsi (in zelo revni, veliko jih dela na nasi strani). Nasprotno severno in zahodno mejimo na precej bogatejse drzave, kar avtomatsko ustvari pritok kapitala, ce ne zaradi drugega zaradi cenejsih storitev.
Kapital ustvari pogoje za razvoj, kar ni nobena skrivnost. Pri tem je dobro vedeti, da v dolocenih predelih Haloz in Kozjanskega, ceprav so na relativno nizki visini, kmetovanje se zdalec ni lahko. Nakloni so lahko vecji kot pri visokogorskih kmetijah, hkrati pa je zemlja veliko bolj razdrobljena, drzavne pomoci so nizje, drugih moznosti zaposlovanja pa skoraj ni.
Seveda bi se dalo te predele razviti, ampak dvomim, da se bo odnos v kratkem spremenil. Mi je pa prisel na misel Italjan, ki sem ga enkrat zastopal na poti na Ptuj. Pojasnil mi je, da ze dolgo hodi veckrat letno v vzhodno slovenijo (vecinoma Pomurje, Prlekijo in Haloze). Ni razumel, kako da ti konci niso turisticno razviti, ces da ponujajo ogromno. Zanj je bilo tako seveda bolje, ampak se je za vprasati, zakaj npr. skoraj ni Ljubljancana, ki bi vedel, kje so Haloze 😉
Filip, hvala za tehtno razmišljanje. Mnogo pomembnega si dodal. Hrvaška, meja je bila vedno neperspektivna, praviš. Ja, res ne vem kaj nas stalno vleče dol na Balkan. Denar in razvoj pa že od nekdaj prihajata od severa in zahoda.
Tudi to imaš prav, da so nakloni v Halozah res enaki kot kje v visokogorju. Kako to, da se je zemlja tako razdrobila?
Ljubljančani v Halozah? Saj smo, a resnici na ljubo, bolj redko.
Takole pravi p. Damjan Tikvič s Svete Trojice v Halozah: “Glede Haloz morda kakšna beseda… Pred 2. svetovno vojno so imeli posesti po večini tujci ali domačini iz Ptuja. Na njih so delali viničarji. Po vojni so bili posestniki izgnani ali pa so kako drugače končali… Njihova zemlja je bila podržavljena… ali pa se je razdrobila v manjše posesti. Državna politika ni imela namena razvijati tega področja. Mlajše generacije so se selile na Ptuj, v Maribor … ter se zaposlilo v avtomobilski industriji (katere zgodbo poznamo), Perutnini Ptuj… Infrastruktura se komaj v teh letih ureja. Relijef pokrajine ni niti malo podoben Pohorju, kjer je možno večji del področja strojno obdelati. Res je, da domačini znajo pridelati dobro kapljico, ne znajo pa je prodati. Večino grozdja v teh dneh že odkupujejo Avstrijci (ki plačajo po minimalni ceni in takoj) ali Ptujska klet (katere minimalno plačilo je potrebno čakati več mesecev). Tukaj je nekaj drobcev – vsega le ne bi pripisoval “žlahtni kapljici”, saj je tukaj veliko dobrih in poštenih ljudi, ki se skozi življenje prebijajo z minimalno plačo. Lahko pa se nam kdo pridruži na košnji, da na svoji koži občuti življenje pri nas. Tukaj je en utrinek letošnje na samostanskem travniku… V četrtek, 11. junija se je na našem hribu zbrala skupina koscev, ki se je lotila naših teras na klasičen način košnje. Vsak je s seboj prinesel skrbno skovano koso. Zapeli so brusni kamni, ko so kosci brusili ročne kose; začela je padati trava pod ostrimi rezili… Ko so se fantje ustavili, so se okrepčali ob »špricarju«, girpi in gibanici. Iz njihovih ust se je zaslišala domača pesem in delo je postalo lažje, prijetnejši ter nas povezalo med seboj. Blagoslova in vse dobro! p. Damjan”
In še dodatek od Damjana: “Če strnem v nekaj točkah, vidim naslednje razloge za ne-razvoj: 1. komplek manj vrednosti (oz. nizka samopodoba), 2. beg možganov (izobraženi se odselijo oz. se ne vračajo), 3. neznajo prodati svojih izdelkov (raje delajo za tujca, kot da bi sami gospodarili), 4. težko je dobiti gradbeno dovoljenje, saj ni strnjenih naselij, 5. razdrobljena (zelo majhna) posestva, 6. mlajše generacije žal nimajo več delovnih navad, 7. težki pogoji za delo…”