Pričakovanje dveh vélikih

Ko sem bil majhen, še otrok, sem v tem času vedno pričakoval dva vélika … Miklavža in Jezusa. Moram priznati, da sem kot otrok težje pričakoval Miklavža. In tudi veliko pričakoval od njega. Veliko želja in velike želje sem imel. Nekaj tednov prej sem jih zapisal na listek, ga pustil na okenski polici ter se veselil, ko je listek izginil.

Poleg smuči sem dobil tudi hrepenenje

Večer pred godom priljubljenega svetnika smo šli zvečer otroci zgodaj spat. Tudi vstali smo zgodaj. Spomnim se, da sem si kot desetletnik želel smuči, one Elanove, “metalke” smo jim rekli, ker so imele zgornjo oblogo iz aluminija. Nekaj let sem si jih želel, pa sem dobival le ono kar sem rabil – kaj za obleči, kakšno knjigo, sadje. Za smuči je bilo morda še prezgodaj, morda “miklavž” preprosto ni imel denarja za take reči ali pa me je le preizkušal …

… a mi s tem omogočil, da sem hrepenel in hrepenel. Smuči sem si močno želel, “miklavž” je nekaj let odlašal, a na koncu sem jih res dobil. Še danes vem kaj je to hrepenenje. Danes sem hvaležen za to izkušnjo, za to, da sem ohranil občutek hrepenenja v odrasla leta.

V tistih časih in še desetletja nazaj, se je – čakanje in stopnjevanje hrepenenja – zgodilo skoraj avtomatsko, ker preprosto ni bilo toliko denarja. Sedaj moramo za to izkušnjo aktivno poskrbeti.

Dobro, pa tudi če na prvi pogled ne izgleda tako

V Psalmu 85, ki ga letos beremo pred Miklavžem, je brati tudi tole: “Gospod bo tudi dal, kar je dobro.” (Ps 85,13a). Ja, Gospod daje ‘kar je dobro’, Gospod – celo bolje od nas – ‘ve kaj je za nas dobro’, Gospod tudi ‘vedno daje kar je dobro’.

Gospod nam daje dobro tudi tako, da nam pusti stiske in omogoči preizkušnje. Včasih tudi zahtevne, pogosto v (pre)obilju. In kako težko je v obdobju preizkušenj razumeti, da so dobre. Kako naj bo nekaj, zaradi česar trpimo, dobro! Ne vemo, takrat sploh ne, včasih preizkušnje nikoli ne prepoznamo kot dobre.

Morda šele v zrelih letih, ko se ponižno ozremo nazaj, vidimo, da so bile stiske in preizkušnje dobre ker so:
1) nam omogočile nove vpoglede, zaradi katerih smo na kakšnem križišču zavili prav in ne narobe (Človekovo srce načrtuje svojo pot, a GOSPOD vodi njegove korake. Prg 16,9),
2) nas vodile po takih poteh, da smo prišli bližje k Njemu (Pomislil sem na svoja pota, svoje noge hočem obrniti k tvojim pričevanjem. Hitim in se ne obotavljam, ko se je treba držati tvojih zapovedi. Ps 119, 59-60),
3) nas prav preizkušnje obvarovale česa še veliko hujšega (Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro. 1 Mz 50,20a)
4) nam omogočile razvoj tistih “mišic”, ki so nam kasneje omogočile pobiranje ob hudem padcu. (Bog vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo, vas bo po kratkem trpljenju sam izpopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj. 1 Pet 5,10).

Ko se oziram v otroška leta, vidim, da je to, da mi moja “miklavža” nista omogočila smuči že prvo leto, dobro zame. Da sem ohranil izkušnjo hrepenenja, da sem postal vsaj malo bolj potrpežljiv. In najbrž še kaj, kar do sedaj sploh nisem spoznal.

Tako kot nam Bog daje to kar je v resnici dobro za nas, smo starši in stari starši odgovorni za to, da premislimo, kaj je v resnici dobro za otroke, za vnuke. In jim damo to kar je dobro, takrat ko je dobro in ne le to kar si želijo in takoj ko si zaželijo.

Čas pričakovanja Jezusa je čas tihote

Advent je seveda predvsem pričakovanje učlovečenja Boga, ko Božji sin v podobi majhnega otroka, pride med nas. Otrok pa – tudi človeški otrok – pride med nas brez bleščave milijona luči, brez glasnega razbijanja, brez popivanja in prenajedanja.

Otroka s tem le prestrašimo. Tudi Božjega otroka. In ne pride. Ker on prihaja tiho, le nežno trka in čaka pri vratih. Da slišimo in da odpremo (Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj. Raz 3,20).

Najprej je treba torej utihniti, da slišimo, potem pa odpreti, da lahko vstopi. Če ne slišimo in če ne odpremo, ostanemo v “hlevu” polnem hrupa, a sami. Brez Otroka. In “večerjamo” sami.

Oče naj prvi sklene roke v molitev …

Svet nas rine v bleščavost milijona luči, mi pa lahko rečemo ne – in pustimo goreti le svečam, najprej eni, nato dvema, trem, štirim. Svet nas rine v glasno razbijanje, mi pa lahko rečemo ne – se umaknemo v tihoto družinske molitve in prisluhnemo. Svet nas rine v popivanje in prenajedanje, mi pa lahko rečemo ne – se odrečemo in damo onim, ki nimajo.

Kdo pa naj v družini omogoči izkušnjo hrepenenja, tako, da otroci dobijo tisto kar potrebujejo in ne le tisto kar si želijo? Kdo je tisti, ki mora pogledati naprej, kdo lahko vidi otroke kot odrasle in že sedaj ve kaj je zanje dobro? Oče in mama. A oče naj da pobudo in vztraja. Tudi dedek in babica …

Kdo pa naj ugasne milijon luči in prižge svečo? Kdo naj utiša hrupno razbijanje in v tihoti sklene roke v molitvi? Kdo naj ukine popivanje in prenajedanje in poskrbi, da dobijo oni, ki nimajo? Vsakdo.

A kdo naj dá pobudo v svoji družini, v svojem okolju? Kdo naj začne in vztraja pri manj bleščave, manj razbijanja, pri manj popivanja in prenajedanja?

Vsakdo jo lahko da, a v družini naj bo to oče. Oče naj da pobudo in naj vztraja. On naj postavi pravila, se jih sam drži in naj vztraja. On naj tudi prosi pri tem za Božjo pomoč. Žena naj se mu v prošnji pridruži in moža podpre.

Foto: Aleš Čerin


Besedilo je bilo najprej objavljeno na spletni strani ‘Duhovna priprava na božič – Spletni misijon v Vincencijanskem letu‘. Povabljeni k brezplačni prijavi in sodelovanju.

4 odgovorov
  1. Zlatozrna
    Zlatozrna says:

    Kako čudovito razmišljanje!
    Se spomnim svojega otroštva in Miklavža – neskončno sem si želela barbiko, ki so jih imele vse sošolke veliko. Pa mi jo je Miklavž prinesel šele po nekaj letih. Kakšno veselje! In danes Gospod naju z možem uči potrpežljivosti pri nečem mnogo večjem kot je barbika. Le on ve, kdaj nama bo prinesel to darilo. Mogoče pa že trka na najina srca in potrpežljivo čaka, da se zares obrneva iz najinega “hočem!” k njemu.
    Ta prispevek bo pa danes osnova za molitev ob venčku. Hvala!

    Odgovori
    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      Draga Zlatorna! Hvala za pohvalo. Sem vesel, da vaju je prispevek nagovoril za razmišljanje ob molitvi ob adventnem venčku.

      Naj vama dobri Bog blagoslovi in varuje. Vse dobro v pričakovanju Odrešenika.

      Aleš

      Odgovori
  2. mirodel
    mirodel says:

    Kako podoživeto, kako zaželeno in kako dobro dene to pisanje. Tudi sam v otroštvu nisem imel nič kaj materialnega za pokazati drugim otrokom, tudi drugi otroci tisti čas po koncu druge svetovne vojne niso imeli nič več kot jaz, bili smo revna vaško rudarska skupnost, a imeli smo doživete praznike, imeli smo sproščeno in razigrano otroštvo, imeli smo upanje, kako malo je bilo potrebno, da smo zasijali od sreče in zadovoljstva. Danes v poznih letih mi denarja ne manjka, a manjka mi tiste otroške željnosti, iskrenosti, upanja v bodočnost in zaupanja v ljudi, ki odločajo o našem vsakdanjiku, naši usodi in bodočnosti naših potomcev. Kljub vsemu se vseh teh praznikov zelo veselim. Postajam pa vedno bolj skeptičen ob vsem kar se nam dogaja tukaj in zdaj. Pa kljub vsemu, še vedno verjamem v lepše in bolj pošteno ter pravično življenje vseh nas jutri in pojutrišnjem, kaj ne bi, upanje itak umre zadnje.

    Odgovori
    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      Hvala dragi mirodel za vaš optimizem, ki veje iz zadnjega stavka. Prepričan sem, da nas v teh krajih čaka lepa prihodnost. Samo še kar nekaj let bomo tavali “po puščavi”. Tako kot Izraelci. Vse dobro želim.

      Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja