Dedek na poti z vnukom – trije dnevi, ki pustijo sled (FOTO)

Sem mislil, da bi šli letos s tremi vnuki po Camino di Assisi za kakih sedem dni, pa je padlo v vodo. Sva pa zato s starejšim vnukom opravila pot od Bohinjske Bistrice do Ljubljane. Neprecenljivo tridnevno druženje z mladeničem, starim skoraj 15 let. Blagoslovljeno!

Pomembno se mi zdi, da sem “dedek z namenom”. Da namenoma ustvarjam priložnosti za povezovanje z vnuki, da lahko zgradimo odnos. Kar ima gotovo dolgoročne posledice – Bog daj dobre.

Pot

Na kratko: Bohinjska Bistrica – Vrh Bače – Petrovo Brdo – pod Poreznom – smučišče Črni vrh – Blegoš – Poljane – Črni vrh – Tošč – Sveta Katarina – Ljubljana-Podutik (72 km/3070 m vzpona/hoje 2,5 dneva)

Pot naju je vodila po gozdovih, po senožetih, skozi vasi, mimo samotnih kmetij, … vrhove sva večinoma spustila. Hodila sva v najbolj vročih dneh tega leta, tako da je bila pot tudi zaradi tega zelo naporna. A tudi ta izkušnja naju je povezala.

Zdi se mi pomembno, da je pot dolga vsaj tri dni, da se vsaj dvakrat prespi. Če se da, zunaj.

Mladi mož je hodil odlično. Že prvi dan sva prehodila 31 km in naredila 1900 m vzpona. In to je za fanta zelo pomembno – da na lastni koži, z izkušnjo občuti, da zmore. Vidovi starši sicer prav lepo skrbijo, da mladenič (in njegovi bratje) ohranjajo dobro fizično kondicijo.

Mladeniču sem zadnji dan predal vodenje pohoda. Ko sva pod hribom Pasja ravan (1020 m) “prišla na zemljevid”, je prevzel vodenje in me varno ter brez izgubljanja pripeljal do konca. Tudi sicer sem se mu podredil, če mi je kaj naročil. Pomembno je, da mladi fantje začnejo voditi, da se privadijo vodenju. Ko se bo poročil, bo namreč voditelj družine (Ef 5,21-33). Vid je to preizkušnjo odlično prestal.

V ozadju Blegoš na vrhu katerega sva spala, Koprivnik, Mladi vrh (od leve)

Kje je duša tvojega vnuka?

Nekoč me je pretreslo vprašanje: “Ali veš, kje je duša tvoje žene?” Kje so njene misli, njene sanje, njeni strahovi, njena čustva, njena hrepenenja …? Včasih živiš z eno osebo celo življenje, pa ne veš. Ker se o globinah ne pogovarjata. Tudi midva se v mladosti najinega zakona nisva veliko. Bolj logistika. Z ženo imava zadnje leto vsak teden 90-minutni sestanek zakoncev in vedno bolj lahko vstopava v notranji svet drug drugega. Kar naju dobro povezuje. O tem govoriva tudi na seminarju Najin zakon v zrelih letih.

Prav to isto sem se vprašal glede mojih sedmih vnukov*. S štirimi živim pod isto streho, trije so malo stran. Začel sem s starejšim, nadaljeval bom z mlajšimi. Z vsemi bom šel za tri dni na pot. Z vsakim posebej. Ena na ena. Tako je dinamika pogovorov na poti čisto drugačna. In še kaj se bom domislil.

Ko so vnuki stari štiri leta jim posvetim en dan, ko jih peljem z vlakom na Bled. Štirje so že šli, en bo šel letos, druga dva čez dve leti.

Davški slapovi

S starejšim vnukom sva se torej z vlakom odpeljala do Bohinjske Bistrice in se odpravila proti Ljubljani. S spalno vrečo in podlogo, da sva lahko spala zunaj, pod milim nebom. In tudi sva – na vrhu Blegoša in pri cerkvi svete Jedrt pod Toščem. Gledala sva nočno zvezdnato nebo in z vrha Blegoša čudovit sončni vzhod.

Prav pretreslo me je, ko sem računal, da če vsakega od vnukov peljem – ko bodo stari 15 let – za tri dni na pot, bom pri ta malih dveh star 76 let. Glede na to, kako sem se sedaj pobiral iz spalne vreče, si ne morem predstavljati, kako se bom pri 76-ih. Morda se sploh ne bom več pobral, ko se bom enkrat ulegel 🙂

Po poti sva se z vnukom menila vsemogoče, bila sva tudi velik del poti kar tiho – z ramo ob rami. Brala sva Božjo besedo (Nehemija 1–3, Psalm 1, …), molila rožni venec, se pogovarjala o moških stvareh – glede deklet, žene, vodenja družine, vloge moža v družini, prioriteti odnosov, duhovnega vodenja … Mladenič je neverjetno duhovno zrel, še posebej, če se spomnim svoje zrelosti pri 15-ih. Čestitke atu in mami za odlično vzgojo. Sem jima v resnici tudi izrekel pohvale.

Na poti sva srečala zanimive ljudi. Recimo na vrhu Blegoša sva srečala prijatelja Anžeta Čelika iz Družine in Življenja, tudi voditelja moških pohodov, ki je z mladima sinovoma prav tako prespal na vrhu.

Z Anžetom o jutranji zarji na vrhu Blegoša

Na kmetiji Majdlc pod Poreznom smo imeli zanimiv pogovor z gospodarjem: o življenju, o veri, o odnosih med možem in ženo, o politiki, o blagoslovu kmetije, o teh lepih krajih okoli Davče, ki pa se rahlo kvarijo. Nisem mogel verjeti. Hvala, Božo, za iskrivost in zgled dobrega gospodarja, ki vidi tudi potrebe drugih!

Z gospodarjem kmetije Majdlc pri križu na njihovem posestvu

Zgodbe iz družinskega drevesa

Delam družinsko drevo in poznam kar nekaj zanimivih zgodb, usod iz mojega in Marinkinega družinskega drevesa. Nekaj sem jih predal tudi vnuku med potjo.

Dediščina, ki naj se prenaša preko več generacij, je vidna skozi zgodbe iz družinskega drevesa – kar je dragocen zaklad, ki presega materialno dediščino. Gre za »živo nit«, ki povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost ter oblikuje identiteto družine in njenih članov.

Zgodbe iz družinskega drevesa omogočajo razumevanje korenin, preizkušenj in uspehov prednikov. Tako lahko vnuki vidijo, kako so se njihovi predniki spoprijemali z izzivi, kje in kako so živeli, kaj so počeli in kako so te izkušnje vplivale na družino.

Pogovarjala sva se tudi o tem, kateri ljudje so blagoslov za našo rodbino in tudi, od kod prihajajo prekletstva. Z obojim se tudi sam soočam – se zahvaljujem za blagoslove in da se trudim – v molitvi in v praksi – da zla ne prenašam naprej na naslednje rodove.

Vročina na poti

Skratka

Če si upaš, če zmoreš, če uvidiš, kako pomembno je, da daš samega sebe – svoj čas – na razpolago vnukom, da se bolj povežeš z njimi, če se ti zdi pomembno, da predaš dediščino, ki bo vplivala na življenja naslednjih generacij (v mislih imam vnuke svojih vnukov) … potem se namenoma odloči, da boš nekaj dni preživel z vsakim od svojih vnukov. Ena na ena.

Če pa morda nočejo iti s teboj, se vprašaj, kakšen dedek naj boš, da bodo hoteli.

Najin prostor za prenočevanje na vrhu Blegoša

Galerija

*Pišem le v moški obliki in za fante, ker imam pač same vnuke. Ko se rodi kakšna vnukinja, bom takrat razmišljal o tem. Vsekakor pa bo dekliški način povezovanja z dedkom drugačen.

Foto: Aleš Čerin, naslovna fotografija Anže Čelik