Z vlakom!
Opazil sem, da imajo današnji otroci veliko – po mojem preveč – razne krame v obliki igrač, knjižic, igric. Pa sem štiriletnemu vnučku dal za god potovanje z vlakom in kepico sladoleda. Kar bon sem mu pripravil, kjer sta bila natisnjena vlak in sladoled. Vnuček se je darila razveselil, četudi se mi zdi, da ni prav dobro vedel, kaj to darilo v resnici pomeni.
Vlak, predori, … in tisočkrat ‘zakaj’
Sin mi je svetoval, naj se peljeva samo eno ali dve postaji in nazaj – češ, kaj pa otrok ve, kako dolgo je potovanje z vlakom. Midva sva se kljub temu »dobronamernemu« nasvetu odpravila na Bled. Lahko bi sicer izstopila že v Lescah, pa sva se raje peljala preko Jesenic, kjer je bilo treba presesti na drug vlak in tudi vožnja z vlakom je bila daljša.
Mali je užival že, ko sva vstopila v zgradbo železniške postaje v Ljubljani, še bolj pa na peronu, kjer je stalo ali se premikalo veliko vlakov. Z zanimanjem je opazoval velike »pošasti«. Kmalu sva se udobno namestila na vlak in kar ni mogel dočakati odhoda.
Ko je vlak končno le odpeljal, sem mu dal vozovnico, mu razložil njen pomen in sprevodniku jo je sam ponosno vsakič pomolil. Ob tej priliki se zahvaljujem vsem sprevodnikom na poti, ki so se do mladega potnika obnašali zelo prijazno in spoštljivo. Ta dan ga je zanimalo vse v zvezi z vlaki, postajami, zarjavelimi vagoni, parkiranimi okoli postaj, pa tudi rekami, gorami, stavbami, ki sva jih srečevala na poti. Doživel sem kakih tisoč ‘zakaj’ vprašanj in lahko rečem, da je bila moja že prislovična nepotrpežljivost v veliki nevarnosti, da se zmanjša. Morda pa se je za malo …
Mali je bil navdušen nad tem, da je najin vlak kar po vrsti prehiteval avtomobile, ko smo vozili vštric. Še bolj so ga navduševali predori, najbolj oni pri Blejskem vintgarju, ki je dolg več kot kilometer. Prav nič se ni bal, ko smo zapeljali v temo, in bil na to ponosen.
Na Bledu sva se s postaje spustila do jezera, malo počoftala z rokami po precej hladni vodi, podila račke in opazovala skupino mladcev, ki so eno deklico kar oblečeno vrgli v vodo. Ona se nekako ni mogla odločiti, ali ji je bilo kopanje na tak način všeč ali ne. Pozornost fantov ji je očitno godila, kopanje v hladnem jezeru pa ne preveč. Vnuku pa tak način obnašanja mladcev ni bil všeč in je glasno protestiral.
Pojedla sva obljubljeni sladoled, se povzpela tudi na grad, kjer sem moral odgovoriti na še precej »zakajev« o tem, zakaj so gradili grad na tako visoki skali. Plezala sva po ogromni podrti bukvi v parku in v trgovini nakupila malico. Bilo nama je sicer zanimivo, a vnuk je večkrat vprašal, kdaj bo že čas, da greva spet na vlak … Prvič že kmalu po tem, ko sva stopila dol z vlaka. Ja, vlak in tuneli so bili glavna atrakcija tisti dan.
Podarimo otroku svoj čas in skupno doživetje
Še sedaj, dva tedna po vožnji, me vnuk kdaj spomni na vlak in kaj se je dogajalo na njem. Če bi mu dal za god nekaj plastične krame, sem prepričan, da bi že ležala pozabljena kje v kakšnem kotu. S takšnim preprostim doživljajskim darilom pa otroku pravzaprav podarimo svoj čas, ki je danes velika vrednota. Tudi dedki in babice ga nimamo prav veliko. 🙂 V najinem primeru sem mu podaril en dan svojega časa, en dan je bil vnuk glavni, en dan možnosti, da podelim z njim nekaj svojih izkušenj, en dan veselega druženja. Z vnukom sva se tudi nekako notranje povezala in – opazim – sedaj se drugače pogovarjava. Imava namreč skupno doživetje in skupno izkušnjo.
Pa vseeno še par besed o materialnem, o cenovnem vidiku: ta dan sva skupaj zapravila 19,35 €, od tega je bila povratna vozovnica zame 13,18 € (za vnučka nič – dobil je le vozovnico), ostalo sva zapravila za hrano v trgovini in za dve kepici sladoleda. V odnosih očitno vendarle lahko velja, da je možno tudi »veliko muzike za malo denarja«.
Članek je bil prvič objavljen na Iskreni.net.
Foto: Aleš Čerin
Zanimivo branje! Pri nas so darila tudi izlet z vlakom in kaj podobnega. Ce pa lahko se dodam 🙂 glede stroska. Recimo sem jaz sama spekla kruh s katerega smo naredili sendvice. Ker smo vajeni piti vodo, smo v navadno plastenko nalili vodo in naredili tudi caj za s seboj v termovski, ker je pac bil december. Zelo lep izlet je pozimi ogled luck z vlakom.
Nekoliko se v mojem komentarju navezujem na projekt 1€, ker zivim z 100€ mesecno. To vsoto razdelim med hrano, cistila, higieno in neboste verjeli tudi za kaksen tovrsten izlet ostane.
🙂 lp
Ales. Kaj bi dala za taksnega oceta, dedka. Nic od tega ni bilo. Kot ste zapisali so najlepsa da rila skupno preziveti cas ter dozivetja. Taksne dogodke si zapomnimo za celo zivljenje. Hvala za tako lepo deljenje dozivetja z vnuckom.
Pozdravljen !
Tudi jaz sem se s svojimi vnučki sama odpravila na potepanje do Bleda in nazaj z vlakom. Bilo je nepozabno, pa še zelo poceni. Vzela sem družinsko kartico ugodnosti
http://www.slo-zeleznice.si/sl/potniki/slovenija/popusti-in-ugodnosti/druzine
in ker so vnučki stari komaj 2 po 8 let in eden 6 so imeli vsi trije vožnjo zastonj v obe smeri, jaz pa 40 % popusta. Tja smo se peljali do Jesenic s potniškim vlakom 2.razred, naprej do Bleda z motorko, prav tako z motorko nazaj do Jesenic, od Jesenic do Ljubljane pa z eurocyti ali intercyti, ki je prišel iz Beljaka in to v 1. razredu. Tako, da smo preizkusili kar tri vrste vlakov. Vožnja me je stala nekaj malega čez 12 € In nepozabno je bilo potepanje po stopnicah gor in dol, pa sladoled in sprehod ob jezeru. Pa nepozabna je bila tudi malica in pijača, ki smo jo imeli vsak v svojem nahrbtniku, ta mali manjše, babi pa malce večjega, da smo stlačili vanj še odvečne jopice. In zelo zanimivo je bilo tudi čakanje na vlak, opazovanje dogajanja okoli sebe na peronu, prav tako vožnja, ustavljanje na postajah, pa spet vožnja, vstopanje in izstopanje. Vse je bilo nadvse imenitno. In tudi zame, ki se nisem vozila vsaj že 20 let z vlakom je bilo skoraj vse novo. No ja spomini so oživeli.
Morda malce primerjave z Ljubljanskim vlakcem, ki vozi poleti na ljubljanski grad, me je stala povratna vožnja(vsakič po 15 minut) še malce več, kot povratna vožnja do Bleda in nazaj:
http://www.visitljubljana.com/si/ogledi-izleti/5852/detail.html
Priporočam ogled železniškega muzeja, moji vnukci so se popeli na lokomitive in zelo uživali, dlje časa smo se pa zadržali tudi v leseni kabini potniškega vlaka iz šestdesetih let, posedeli na klopeh, se sprehodili mimo železniških uniform in pripomočkov…….
http://www.slo-zeleznice.si/podjetje/onas/zelezniskimuzej