,

Kanjon Iške: Štirikrat z vnuki. Z vsakim posebej. Hoja po vodi. (FOTO)

S štirimi vnuki (13, 11, 8, 5) smo hodili po vodi. Po brzicah Iške. Več ur. Zakaj pa bi hodili po vodi, če se da po poti?

V dveh tednih sem šel štirikrat hodit po kanjonu Iške in s ta velikim vnukom tudi po kanjonu Zale. Neverjetno se mi zdi, da imamo tako blizu glavnega mesta tak biser kot je divjina kanjonov Iške in Zale. Bog nas je res postavil v raj na Zemlji. Enkrat sem že hodil s svojim sinom in skavtom Danijelom po kanjonih Iške in Zale, ko smo iskali atraktivne geozaklade (več tule).

OPOZORILO: Ta način – hoja po vodi, plezanje – je lahko nevaren. Ne priporočam nevajenim dedkom in/ali vnukom.

Tehnično

Primeren letni čas: Primeren je najbolj vroč del leta, na primer julij, avgust, morda tudi september. Ko smo mi hodili, je bila recimo temperatura v Ljubljani preko 30 °C, pa je v kanjonu moje suhe vnuke kar zeblo. V velik del kanjona sonce ne posije.

Ena-na-ena: Vzel sem si čas, ki ga kot upokojenec imam veliko in peljal enega-po-enega štiri vnuke na (skoraj) celodnevno pot po kanjonu. To, da greš ena-na-ena je izjemno pomembno: podariš mu znaten kos časa in to v celoti. Omejiš dinamiko komunikacije le na dedek-vnuk, začutiš ga, se z njim povežeš na čisto nov, globlji način.

Prihod/odhod: Iz Ljubljane smo se do Iške vasi pripeljali z avtobusom mestnega prometa (LPP 19I), šli po cesti do Doma v Iškem Vintgarju, kmalu za domom pa smo že zabredli v vodo. Od Vrbice (sotočja Iške in Zale) sem s srednjima izplezal po strmi markirani poti na Rakitno (s starejšim iz kanjona Zale na vasico Osredek). Nazaj do Ljubljane smo štopali. Tudi štopanje je bila res dobra izkušnja za vse: za vnuke, za mene in tudi za voznike, s katerimi smo vstopili v kar globoke pogovore.

Hoja po vodi: Mi smo hodili v sandalih za v vodo (TEVA) (lahko bi tudi v supergah, ki jih ni škoda), v kratkih hlačah in v majici. Pohodne palice so obvezne! Ko smo nehali hoditi po vodi, smo se preobuli v pohodne čevlje in se preoblekli. Včasih smo morali zabresti v vodo tudi do pasu – jaz, manjšim vnukom je voda segala še višje. Vse kar se ne sme zmočiti (telefon, dodatna baterija, fotoaparat, hrana, obleka za preobleči, …) spakiraj v plastične vrečke in zapri z elastiko. Če imaš očala, jih priveži z vrvico.

Kopanje: Seveda! Po celem kanjonu so na razpolago rajske plaže s kristalno čisto vodo. Vzemite kopalke.

Plezanje: Na nekaterih mestih je treba tudi plezati, tako, da če imaš nespretne fante, ta podvig za njih ni primeren. Moji vnuki so navajeni vsega hudega; vsi imajo odlično kondicijo, so spretni pri plezanju in imajo dobro koordinacijo gibov (vse je zasluga staršev).

OPOZORILO: Vstopa v kanjon Zale ne priporočam, ker je kar nekaj nevarnih mest, ki zahtevajo že precej bolj zahtevno plezanje po slapovih.

Telefon: V kanjonu signala ni, tako, da ne moreš nikogar poklicati.

Štirje

  • Najstarejši star 13 let. 20 km/9:40

  • Drugi star 11 let. 14 km/5:34

Tretji star 8 let. 14 km/6:34

Četrti star 5 let. 4,2 km/1:50

Zakaj po brzicah, če greš lahko po poti?

Ko vstopiš v vodo, se ti najprej zdi mrzla. Čez čas se navadiš in kar hodiš po vodi – tudi več ur. Se mi zdi zanimivo, da ko sva z enim od vnukov malicala, sem opazil, da sem noge pustil kar v vodi, četudi ni bilo potrebno.

V začetku – od Doma pri Iškem Vintgarju brzice še niso hude, potem, ko se kanjon zoži, voda dobi večjo hitrost ter moč in tudi brzice so hujše.

Borili smo se torej s kar hudimi brzicami, ki bi se jim (mnogim) lahko tudi izognili. Zakaj smo pravzaprav hodili po brzicah, če se jim lahko izogneš? Zato! Zato, ker smo fantje. Zato, ker je treba v brzicah pokazati precej poguma – že da sploh vstopiš vanje, precej moči in napora, da premaguješ moč toka vode, da zdržiš hladno vodo do riti in čez …, da občutiš, da kot fant zmoreš – fizično in psihično. Da to – da zmoreš – občutiš prav na svojem telesu. S tem se pripravljaš na realnost trdega življenja. Namreč, prišle bodo situacije, ko bo treba pokazati, da zmoreš, da se takrat, ko bo hudo, ne boš vdal, da boš trdno stal tam, kjer je treba, naredil to kar je treba, četudi bo težko – recimo v odnosu z ženo, z otroki.

Med potjo smo tudi molili.

Foto: Aleš Čerin

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja