Iška in Zala: Čista divjina … 20 km iz Ljubljane (FOTO in VIDEO)
Slovenija je neverjetna
20 km iz Ljubljane se že lahko znajdeš v čisti divjini. V objemu divjih sotesk, razpenjenih voda, v območju medveda in volka, v neokrnjeni naravi, kamor ne zaide noga običajnega hodca. Morda kakšnega avanturista ali … geolovca.
Tu ni steza, tu ni nadelanih poti, tu se hodi po reki, včasih do pasu v vodi. Tu je treba premagovati skalne pregrade, naplavljena drevesa, preplezati kakšen slap. Če ti spodrsne, si v hipu potopljen v čisti, a tudi poleti kar hladni vodi. Gibanje je počasno: zaradi previdnosti pri hoji in tudi zaradi občudovanja neverjetne lepote divjih voda. Še to: sem signal mobilnega telefona ne seže.
Davne sanje
Že več kot 20 let sem si želel, da bi prehodil divjino porečja rečice Iške, ki se tako lepo konča s turistično znamenitim Iškim Vintgarjem. Šele sedaj, ko sem spoznal zanimivo igro Geocaching, sem se pa resnično odpravil. Pol leta sva imela s sinom v mislih dva geozaklada skrita v tem okolju. Čakala sva namreč da zima in pomlad mineta, da se voda vsaj malo ogreje 🙂
Trije skavti, trije zakladi
Trije skavti (sin Boštjan, Danijel in jaz) smo se že ob šestih zjutraj odpravili od Doma pri Iškem Vintgarju po dolini Iške navzgor. Nekaj časa (do “plaže” v Vintgarju) je šlo po poti, potem smo pa sezuli gojzarje in obuli “tevke” (sandale za hojo po vodi).
Do sotočja Iške in Zale ni bilo večjih težav, previdnost je potrebna le pri premagovanju velikih skal, podrtih dreves, prečenju brzic. Do tu je pot za vsakogar, ki si upa v mrzlo vodo. Do sem vodi tudi markirana pot, ki se tu iz doline dvigne na Krvavo peč, do vasi Osredek ali na Rakitno in naprej na Krim.
Od sotočja pa je svet reke Iške svet brezpotij. Na nekaterih mestih se kanjon zoži in potrebnega je nekaj lažjega plezanja. Do kolen v vodi se je treba prebiti naprej.
Če padeš, si v trenutku v vodi. Druge pot ni, ker se nad teboj pnejo prepadne stene. Tu sem tudi sam končal v vodi. K sreči mi je Danijel pridržal nahrbtnik, da sem se imel v kaj preobleči. Boštjan, se je na drugi strani – s spretnostjo plezalca – prebijal in ne vem kako mu je uspelo ob tako slabih oprimkih, da ni padel v kake štiri metre globoko vodo.
Zaklad v Iški smo po lažjem plezanju iz kanjona kar hitro našli in se po po reki navzdol vrnili do sotočja. Odpravili smo se po reki Zali navzgor. Že kmalu po sotočju se pojavijo manjše težave v obliki krajšega slapa, ki ga je treba preplezati. Previdnost!
Na poti do zaklada je bilo treba preplezati še dva malo višja slapa, ki sta še bolj zahtevna. Ne priporočam neizurjenim! Poti nazaj ni, oziroma bi bila brez varovanja precej nevarna.
Poiskali smo zaklad pri manjšem stranskem slapu in po strmem pobočju izplezali na planoto Rakitno.
Rakitna … in spet v kanjon
Rakitna je pravo nasprotje divjine rečic Iške in Zale. Tu so doma vikendaši, sem pridejo motoristi in kolesarji iz Ljubljane. Dolgčas. Vseeno smo tudi tu poiskali dva zaklada in se preko Ustja in skalnega roba Trenka, vrnili do sotočja Iške in Zale.
Po reki, že kar utrujeni, smo se vrnili do Doma v Iškem Vintgarju. Spotoma smo pobrali še dva zaklada (Iški Vintgar in Plezališče). Noro lepa dogodivščina se je končala ob 20.20 po štirinajstih urah hoje.
Na kratko
- Dolžina in višina: 14 ur zmerne hoje (26 km – merjeno z GPS-om); okoli 630 m višinske razlike
- Pot: Dom v Iškem Vintgarju – sotočje Iške in Zale – 1. zaklad nad dolino Iške (Grill Bears) – sotočje Iške in Zale – 2. zaklad nad dolino Zale (Bear Gills) – Rakitna – Jezero na Rakitni – Ustje – Trenk – sotočje Iške in Zale – Dom v Iškem Vintgarju
- Primernost: Tura je primerna le za hodce z vrhunsko kondicijo, ki so zmožni hoje po zahtevnih brezpotjih (voda, plezanje, strma pobočja).
Poti ne priporočam ljudem z vrtoglavico, ki se bojijo strmih pobočij. V dolini Zale je treba preplezati vsaj tri slapove. Pot nazaj po dolini Zale je izredno nevarna in je potrebno varovanje z vrvjo. Na tako pot se odpravite dovolj zgodaj, še posebej ko dan ni tako dolg kot v času enakonočja. - Zemljevid: Kopija iz Geopedije
Vtisi
Divjina na kvadrat, lepota, milina zelene vode, neokrnjena narava, čista voda, skavtska dogodivščina, dobra družba.
Fotogalerija
Foto: Aleš Čerin
Pred 33 leti sem pot od Rakitne do sotočja Zale in Iške prehodil in preplezal čisto sam. Tistega davnega leta 1979 sem pregledoval gozdnogospodarsko enoto Rakitna, ker sem imel službeno nalogo – obnovo destletnega gozdnogospodarskega načrta za enoto Rakitna. Od aprila do oktobra sem čisto sam hodil po samotah okrog Rakitne, v veliki bližini madvedov, velikokrat sem naletel na sveže sledove in iztrebke. Vendar začuda nisem naletel nanj tako, da bi ga zagledal. Nenadno iz bližine naleteti nanj je lahko tudi nevarno. Lovci kar niso mogli verjeti, da vseskozi hodim sam. Mobitelov še dolgo ni bilo.
Lep podvig ste opravili.
Pozdrav!
Tone
Tone, ma kje pa ti nisi bil … So tile kosi Slovenije izjemno lepi, kajne? Tako blizu vrvežu Ljubljane, pa tako divji. Upam, da bo še dolgo tako ostalo. In zato hvala bogu za medvede 🙂
Aleš!
Hvala za dobro idejo, kam na izlet v bližini prestolnice.
Kot vedno dober opis in veliko fotk.
Zanima me, kakšen fotoaparat imaš oz. uporabljaš?
Lep pozdrav,
Sašo
@Sašo: Hvala. za vašo družinico bo dovolj do prve “plaže”. Pazite malo na klope.
Fotoaparat: Canon PowerShot S5 IS. Nič posebnega.
Luštne počitnice vsem.
Aleš, lep in doživet zapis! Več srednješolskih počitnic sem preživel na Vrbici in poznam to divjino, čeprav me zdaj že dolgo ni bilo tam. So zasrbele pete. Pri strogo odmerjenem času pač človek večkrat pretehta, kam naj jo mahne. In za tako dogodivščino si je res treba vzeti ves dan.
Bi pa pripomnil, da so tvoji opisi neprehodnosti, slapov in posledično plezanja povezani tudi z vodostajema Iške oz. Zale. Ujeli ste visoko vodo. Že danes so razmere drugačne. Iške je sicer še precej (smo se danes z otroki kopali v njej), a večkrat sem naletel že na tako nizko vodo, da se je dalo pri Grabljicah (“plaži”) prečiti brez sezuvanja.
Blaž, hvala. So te zasrbele pete, kaj? Ne priporočam, da greš sam.
V dolino Zale so tile trije slapovi nevarni tudi če je voda nizka. V tej dolini so skale spolzke in krušljive tudi če ni veliko vode. Nazaj po Zali nikomur ne priporočam brez varovanja. Drugače pa imaš prav – koliko boš brodil po vodi je precej odvisno od vodostaja.
Vsekakor je tole divjina, ki jo je vredno obiskati. Me že srbijo pete, da bi prehodil kar celo pot po Iški in tudi po Zali (vsako posebej) vse do izvira.
Pozdravljeni, odličen podvig, ali se lahko dobi GPS sled?
Sem vam poslal GPS sled (gpx) na vaš e-naslov. Še enkrat si preberite o nevarnostih okoli slapov. Srečno in previdno posebej v porečju Zale.