Vse življenje se že trudim ugajati staršem
Dobil sem e-pošto od mlade žene. Z možem bi gradila s svojim denarjem (+kreditom), a starša bi rada ostala večinska lastnika parcele in posledično hiše. A pravi problem je drugje.
OPOMBA: Objavljam z dovoljenjem in z nekaterimi spremenjenimi podatki.
Vprašanje
Pozdravljeni!
Nisem prepričana, da je to sploh vaše področje, ali če sploh dajete takšne nasvete, ampak sem se odločila, da vam v vsakem primeru pišem. Če ne drugega, vzemite to sporočilo kot pohvalo za številne vaše prispevke in podkaste, ki sem jih najprej zasledila pri DIŽ-u :).
Da grem kar k bistvu. Sva mlad zakonski par, z dvema otrokoma, ki trenutno živi v najemu, si pa zelo želi nekaj svojega.
Bivanje pri starših žal ne pride v poštev, saj je moj mož doma s krajev, kjer žal noben od naju ne bi dobil službe, pri mojih starših pa je hiša že polna. Trenutno glede na trg, je najina (skoraj edina) možnost gradnja na parceli mojih staršev. Žal pa želijo moji starši ostati večinski lastniki te parcele in posledično bi bili večinski lastniki hiše, ki bi jo midva zgradila in financirala. Niti malo ne želiva izsiljevati, vendar imava že tako večkrat konflikte z mojo družino, sploh z mamo. Večkrat se vmešavata (četudi le z “dobronamernimi” nasveti in komentarji).
Zato sva se odločila, da v taki “kompaniji” ne greva v gradnjo hiše, kamor bova vložila vse kar imava (+kredit), saj nas imajo lahko potem do konca pod kontrolo, hiša pa bi stala nekaj km od njih. Da ne omenjam pravnih težav, ki lahko nastanejo, če bi kdaj brat ali sestra ali kdorkoli hotel izplačilo. Razlog za lastništvo staršev pa je, ker bratu in sestri istočasno še ne moreta predati enakomernega deleža, kar po eni strani razumem.
Vse življenje se že trudim ugajati staršem, stalno čutim to dolžnost. Želim le najboljše za mojo novo družinico, hkrati pa se stalno počutim, kot da delam nekaj narobe in bi morala sprejeti pogoje, ki nama jih postavljajo moji starši, saj so oni sedaj prizadeti in užaljeni. Moža stvar tudi zelo muči, saj si želi dobrih odnosov in ga skrbi, da bi bližina staršev povečala možnost za vmešavanje, vendar zaenkrat nimava veliko drugih možnosti (v tem delu Slovenije).
Verjamem, da sem navedla celo goro težav in izzivov, vendar so mi bili vaši podkasti na temo skupnega življenja več generacij zelo v navdih in sem pomislila, mogoče bi pa vi imeli kakšen nasvet, idejo, kako bi situacijo lahko rešili – da bi bili v tem primeru srečni moji starši in midva. Hvala za vaš čas, kakor pravim, če sem čisto zgrešila – se vam že vnaprej opravičujem in se zahvaljujem za vse nasvete, za življenje, ki ga delite z nami.
Najlepša hvala in lep pozdrav!
Sonja
Moj odgovor
Hvala za pohvalo glede delovanja v Družini in Življenju. Veselje je delati v taki ekipi.
Fino je, da sta z možem zaživela na svoje takoj na začetku, po poroki in sta šla v najem. Stane, a je vredno – da se zgradi kultura “midva/najino” in ne ostajata pri “jaz/moje” in “ti/tvoje” ali še huje “jaz in moja mama”. Kot je pisano v Ef 5, 31: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. To velja za oba, četudi je pisano v moški obliki – zapustiti starše, se pridružiti, postati eno. Najprej torej zapustiti. Ne samo fizično, pač pa tudi čustveno, odnosno. Torej odnos med staršema in otrokom, ki je bil prej (pred poroko) primaren, “pade” sedaj na drugo mesto in ko se rodi otrok, se pomakne na tretje mesto. To seveda ne pomeni, da staršev kar naenkrat nimate več radi, da jih ne spoštujete, pač pa pomeni prilagoditev katerekoli dejavnosti, ki bi ovirala vašo zavezo možu.
Zdi se, da vi še niste naredili koraka zapustiti, ker pišete: “Vse življenje se že trudim ugajati staršem, stalno čutim še to dolžnost.” Se mi pa zdi, da gre morda tudi pri vaših starših za zlorabo četrte Božje zapovedi – seveda ne tako hudo kot sem opisal v dveh primerih v tem članku.
Morda si glede četrte Božje zapovedi preberita še odgovor mladi mamici: Starša od moža hočeta le najino hčerko.
Zdi se, kot da še niste v resnici odšli – od staršev, da se še niste čisto pridružila – možu. Z vsem srcem. Da morda še gledate skozi “očala” mame ali očeta (se mi zdi, da bolj mame). Tu imate še nekaj “domače naloge”, ki ni lahka, je pa nujna, da v zakonu ne bo težav. Staršem ste seveda dolžni spoštovanje in ljubezen, a tudi onadva vam – da se ne vtikata, da se raje umikata, da pustita mladim, da gredo naprej in urejajo svoje življenje po svoje. Tudi oni morajo poznati Ef 5,31 – namreč, da ju vi morate zapustiti/se pridružiti možu/postati eno z njim – in ga upoštevati. Zdi se kot da bi vas starša rada še malo privezala nase. Če je to res, ni prav.
Pravite: “Želim le najboljše za mojo novo primarno družinico, hkrati pa se spet počutim, kot da delam nekaj narobe in bi morala sprejeti pod pogoji, ki nama jih postavljajo, saj so oni sedaj prizadeti in užaljeni.” Prav je, da želite vse najboljše vaši novi družini – to je vaša prioriteta. Nikakor niste dolžni sprejeti pogojev, ki vama jih postavljata. Pa če sta oče in mama še tako prizadeta in užaljena – to je njuna drža in njun problem. Še posebej, ker omenjate konflikte (sploh z mamo) in kontrolo, ki jo želita uveljaviti nad vama. Temu sta se pravzaprav že modro ognila z najemom.
Samo manjši delež nepremičnine bi bil vajin, a vanjo bi vložila vse svoje premoženje (+kredit). Za starša bi bil to lahko odličen vzvod za vpliv, kateremu sta se vidva že izognila in v katerega pravzaprav ne želita vstopiti.
Nikoli ne vlagajta denarja v nekaj, kar ni vajino.
Kar naenkrat se lahko pojavita “v igri” še vaš brat in sestra, ki bi lahko vplivala na delitev vajinega premoženja. Lahko bi postala solastnika vajine hiše. Še tole, brez soglasja staršev (ki bi ostala solastnika) ali še huje brez soglasja vašega brata in sestre (ki bi potencialno lahko postala solastnika) vidva ne moreta pri hiši storiti nič.
Slutim, da v vaši primarni družini “komandira” mama. Če je tako, potem takoj stran! S “komandirajočimi” mamami (in posledično s “scopatoniziranimi” očeti) se ne da nič zmeniti.
Če mož ne želi biti blizu vaših staršev, ima verjetno (in to se vidi iz vašega zapisa) zelo dober razlog za to. Podprite ga!
Takole pišete: “… da bi bili srečni moji starši in mi.” Niste vi odgovorni za srečo svojih staršev. Onadva sama sta. Sploh pa, ko gre za tako – kar rečem odkrito – “komandirasto” in “kontrolirajoče” obnašanje staršev.
Nimata drugih možnosti: Imata. Vedno so druge možnosti. Morda ne v tem delu Slovenije. Morda ne bosta mogla ostati v teh službah. Recimo, poznam par, ki je šel iz primestnega okolja blizu Ljubljane in je za okoli 70.000 € kupil posestvo na Štajerskem – blizu avstrijske meje – in tam lepo živita za ceno “ene luknje” v Ljubljani.
Morda kupita manjše stanovanje s kreditom in se preselita na svoje. Odplačujta raje kredit, kot pa najem. Če sta kreditno sposobna. Ne poznam točno vajine finančne situacije.
Veliko takih in še precej hujših zgodb sva z ženo slišala, ko k nama po predavanju Na obisk k ta mladim v copatih pristopajo pari in nama opisujejo medgeneracijske situacije. Fino je, da se vidva – ko že dobro razumeta naravnanost vaših staršev – težavam raje izogneta.
Morda preberita še članek Vse-dopuščajoče-škodo-delajoče “krščansko usmiljenje”.
Tudi kaj takega se vama lahko zgodi, še posebej zato, ker bosta starša imela dober finančni vzvod. Tudi za izsiljevanje.
Božjega blagoslova želim pri vseh vajinih odločitvah.
Foto: Schluesseldienst, Pixabay
Pusti komentar
Se želite pridružiti pogovoru?Vabljeni ste, da prispevate!