Starša od moža hočeta le najino hčerko
Z Marinko imava pričevanje z naslovom Na obisk k “ta mladim” v copatih, pa se včasih zgodi, da naju kdo vpraša za nasvet. Tokrat se je obrnila na naju mlada mamica. Objavljam z njenim privoljenjem in s privoljenjem njenega moža.
Vprašanje mlade mamice
Z možem sva v veliki preizkušnji. Poročena sva 5 let in imava 2 otroka – hčerko staro štiri leta in sina, ki bo kmalu dve. Prvih nekaj let sva živela v svojem gospodinjstvu pri mojih starših, sedaj pa dve leti v svoji hiši. Oboji najini starši stanujejo v istem kraju.
Imava težave z moževimi straši. So zelo vsiljivi. Ko pridemo k njim na obisk ali smo kje skupaj, kar oni prevzamejo hčerko. Meni sploh ne pustijo blizu. Tašča je dolgo hodila nenapovedano na obisk vsak drugi dan. Ni mi bilo všeč in ker nisva hotela biti nesramna, sva to dopuščala.
Nedolgo nazaj sta naju začela napadati, češ, da sva neodgovorna do otrok, da jih kar bolne pošiljava v vrtec, da sva nezrela. Jaz sem pa najslabša. Z možem sva se raje umaknila in nisva zaostrovala.
Po nekaj mesecih sva šla na obisk, da bi se pogovorili, da bi ohranili dobre odnose, da imata otroka dedka in babico, … pa naju skoraj nista želela sprejeti brez hčerke in sina. Karkoli sva rekla, sta naju zavrnila in naju v bistvu kar nagnala. Še prej pa sta možu očitala, da se jima je odrekel, oče mu je celo zabrusil, da mu je žal, da ga je spočel. Mene sploh nista poslušala, nekajkrat sta rekla naj kar grem. Možu sta rekla, da ne spoštuje četrte božje zapovedi in nama držala pridigo, češ, zakaj sploh hodiva v cerkev, če sva taka hinavca. Mož se je dvignil in sva odšla. Pred odhodom sta starša še povedala, da ne bosta več prestopila najinega praga.
Sva verna in nameravava odpustiti, čeprav nama je zelo težko. Veliko moliva in zaupava Bogu. Veva, da so to moževi starši, da jih je treba spoštovati. A kaj ko bi onadva imela samo vnukinjo, mož ju sploh ne zanima. Zanima naju, kako naj se obnašava, ali je najina dolžnosti, da otroka vodiva k njima. Hvala za vsak nasvet, ga bova zelo vesela.
Sonja iz doline Krke
Odgovor dedka
V slabi situaciji sta, a ne grozni, če bosta le vidva ostala v edinosti – da se bosta še naprej podpirala. Toliko zelo na kratko.
Četudi sta “na svojem” – razumem, da živita v svoji hiši – sta blizu obema vajinima staršema. Tole je pravzaprav idealna situacija: lokacijsko sta ločena od staršev, pa vendar so – celo oboji – starši dovolj blizu za obiske, za to, da vama kdaj popazijo na otroka in tudi vidva bosta lahko poskrbela za starše, ko bodo ostareli in potrebovali pomoč.
Imam občutek, da so starši od moža še mladi, še polni moči. A gnezdo se jima prazni. To so znaki, da se staramo, kajne? Mnogi staranja v svetu stalnega poveličevanja mladosti preprosto ne prenesejo. Zdi se, da sta tudi oče in mama od moža med njimi. Temu rečemo “sindrom praznega gnezda” – občutek žalosti, osamljenosti, nepotrebnosti, ko otroci zapuščajo osnovno družino.
Običajno se starši razveselimo, če gredo otroci od hiše na način kot sta to storila vidva – se poročila in ustvarila družino. Starša od moža pa žal tega ne sprejemata v pravem duhu. Nasprotno, pričakujeta, da bosta vidva, oziroma še huje, da bosta vajina otroka, predvsem hčerka, poskrbela za njuno zabavo in kratkočasenje. Sklepam iz tega, da vaju brez otrok niti ne sprejmejo na obisk.
To ne gre! Vidva sta glavna za vajine otroke. Vidva sta vzgojitelja vajinih otrok in to kar vidva rečeta, mora obveljati. To morata jasno in odločno povedati. Če tega ne moreta sprejeti, je to njuna težava in ne vajina.
Onadva morata poskrbeti zase, za njun dober odnos, za iskanje smisla v starosti. Ne vidva ali celo vajina otroka. Trdno stojta na tem stališču in ne pustita se komandirati. Br. Miha Sekolovnik je nekoč takole povedal (tule: od 48:20): “Zavarovati se je treba pred zagrenjenim ostarelim človekom, ki ti stalno nalaga krivdo, da ne poskrbiš dovolj dobro zanj.”
Prav to, zavarovati se morata in si ne dopustiti nalaganja krivde za njuno nepripravljenost predelovanja “sindroma praznega gnezda” in nepripravljenosti za izboljšanje njunih odnosov.
Tudi če sta vama moževa starša pomagala pri gradnji hiše, to še ne pomeni, da se lahko na tak način vtikata v vaju in vajina otroka. Starša sta tudi izrekla kar precej težkih besed, takih, ki se jih nikoli ne izreče. Predvsem tiste očetove, o odrekanju in še hujše, da mu je žal, da je spočel sina. To presega vsako mejo spodobnosti. To je “100 km stran” od krščanske drže na katero se očitno rada sklicujeta. Gotovo je moža to zelo prizadelo. Upravičeno pričakuje opravičilo.
Tudi ignoriranje vas je zelo težka zadeva. Dolžnost staršev je, da “ta mlado” sprejmejo z vso ljubeznijo in spoštovanjem. Tudi vaš tast in tašča bi se morala obnašata kot bi tudi vi bila njuna hčerka, četudi jima niso všeč vse vaše lastnosti. Komu je pa vse všeč na “ta mladi”! Vas je Bog namenil vašemu možu, njunemu sinu. Vi ste mu Božji dar in on vam. Vas morajo moževi starši ljubiti in spoštovati. Pika.
Iz pisma nekako sklepam, da je mož na vaši strani. Zdi se mi, da “potegne z vami”. V Svetem pismu je 4-x zapisano tole: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso (1 Mz 2,24). V resnici je treba zapustiti starše, se pridružiti ženi in postati eno. In vaš mož je zapustil svoje starše, se vam pridružil in verjamem, da gradita edinost. Za to držo mu čestitam!
Edinost med zakoncema se ne kaže samo na spolnem področju, pač pa tudi na čustvenem, duhovnem, glede vzgoje otrok, odnosa do staršev, pravil skupnega življenja, odnosa do denarja, … in na vseh drugih področjih. Včasih pa se nam starši tako “usedejo v misli”, da človek svoja dejanja presoja z njihovimi mislimi. Tako, da je zapuščanje včasih dolg proces. Še posebej težko je, če se starša takole obnašata. Še enkrat, vašega moža občudujem in mu želim, da vztraja v tem, da vas podpira, da gradi edinost z vami.
Glede 4. božje zapovedi; v imenu te zapovedi se dela veliko škode, ker se z njo rado manipulira in mladim “nabija” krivdo. Katekizem katoliške Cerkve, ko razlaga to zapoved, pravi: “Otroci dolgujejo staršem spoštovanje (otroško vdanost), hvaležnost, učljivost in pokorščino. … Če bi se starši znašli v položaju pomanjkanja, bolezni, osamljenosti ali starosti, so jim odrasli otroci dolžni moralno in gmotno pomagati.” Pravilno! Samo nimam občutka, da sta moževa starša v taki situaciji. V Katekizmu je v okviru razlage četrte božje zapovedi zapisano tudi, da imajo ‘starši dolžnost ljubiti in spoštovati otroke kot osebe in kot božje otroke, da morajo storiti vse, da se otroci lahko telesno in duševno razvijajo’. Tega moževim staršem žal manjka. Tule sem že pisal o zlorabi četrte Božje zapovedi.
Kaj naj storita vidva? Res se umaknita, ne drezajta v njiju in molita za njiju, za njun dober odnos, za uvid in spreobrnjenje. Ko se srečate, vidva prva pozdravita, se nasmehnita, voščita jima za praznike. Nikakor pa ne dopustita tako ravnanje kot se kaže iz vašega pisma.
Če bo treba, bosta morda morala tudi zapustiti kraj in se odseliti. To je seveda zadnja možnost. A če bi bila ogrožena vajina zakonska zveza, ki je preveč dragocena, naj bo tudi to realna možnost. Zakonsko zvezo, ljubezen med vama morata zaščititi – tudi zaradi vajinih otrok. Če bi namreč vidva šla narazen, kar se prav rado zgodi zaradi takšnega obnašanja moževih staršev, bosta otroka “nasrkala”.
Vse dobro vama želim.
Prvič objavljeno na spletni strani Družine in Življenja.
Foto: Gabby Orcutt, Unsplash
Razmišljam… Kadar ima nekdo veliko za opravit z načinom življenja drugega, se pogosto izkaže, da ima v svoji hiši sam veliko neurejeno, kar se tiče odnosov. Večpomensko bi se lahko razumela modrost, da zna biti, da kjer so lepe rožce na oknih, ne pomeni le pridne gospodinje, ampak tudi veliko pometanja pod preprogo, nepogovora, morda celo precej napete odnose. Pač, žena zbeži v svojo dejavnost, ki jo zaposli in ji odvrne misli stran od resničnih problemov, ki jih ima za rešit. Ali pa gre, namesto, da bi urejala svoje rožce, raje reševat “probleme” drugih. Seveda tudi možje bežijo, a ti pač v svoje “loge”, tudi v delo. Le kot eno od razmišljanj. Da. Moliti za odnose, za zdravljenje najprej svojih notranjih ran iz preteklosti in sedanjosti za telesno, duševno in duhovno zdravje lastne prihodnosti predvsem pa prihodnosti otrok, da jim ne bomo preveč nabasali nahrtnika…
Draga Natti!
Ja, točno to kar praviš, se je najbrž zgodilo staršem od moža v tem primeru: “Kadar ima nekdo veliko za opravit z načinom življenja drugega, se pogosto izkaže, da ima v svoji hiši sam veliko neurejeno, kar se tiče odnosov.”
In pa ta lastniški odnos do tudi odraslih otrok otrok. Najbrž si kar predstavljata, da četudi že poročena še vedno otroka, ki ne znata, za katere morata skrbeti in ju komandirati. Se zdi, da gre tu še za hujšo situacijo – fokusirata se še v vnukinjo, ki naj ju “zamoti”, ker se jima gnezdo prazni. Namesto “rož”.
Mi je dobra ta prispodoba z rožami. Vse dobro.