5 idej za dedke in babice

Ko se hči ali sin poročita – starši smo navdušeni če se – čez nekaj časa, če Bog da,  postanemo stari starši. Obenem se pa morda spomnimo na dan naše poroke, ko se je med prošnjami izreklo ” … da bosta videla otroke svojih otrok  (prim. Ps 128, 5-6).

Dobimo torej novo vlogo, ki jo papež Frančišek v apostolski spodbudi Radost Ljubezni takole zariše: “Pogosto so stari starši tisti, ki zagotavljajo predajanje velikih vrednot na vnuke in veliko ljudi lahko ugotavlja, da se morajo prav starim staršem zahvaliti za svojo odločitev za krščansko življenje. Njihove besede, njihova nežnost ali že sama njihova prisotnost pomagajo otrokom spoznati, da se zgodovina ne začenja z njimi, da so dediči dolge poti in da morajo nujno spoštovati preteklo.” (Amoris Laetitia 192)

Predajanje vrednot, vere in povezanosti s koreninami. Za vse to moramo ‘biti tu’ in se vključiti, sedaj kot pomočniki ‘ta mladim’ in ne kot ‘ta glavni’.

1. Umaknita se, a ne preveč

‘Ta mlada’ naj imata takoj na začetku skupne poti dovolj miru za ustvarjanje edinosti (prim. Ef 5,31) na čustvenem in duhovnem področju, na področju spolnosti, glede pravil skupnega življenja, vzgoje otrok, odnosa do staršev, odnosa do denarja, …, da lahko takoj začneta ustvarjati kulturo ‘midva’. Zlahka se jima zgodi, da kar nadaljujeta s kulturo ‘jaz’ ali celo ‘jaz in moja mama’ ali ‘jaz in moj ata’. Zato se morata ‘ta stara’ umakniti. Prav prostorsko.

Če to ne gre, se morata ‘ta stara’ obvladovati, da se ne vtikata, da sta zadržana in ne preveč proaktivna pri nudenju pomoči. Še posebej babica, če pride h hiši ‘ta mlada’.

Nekateri dedki in babice pa se umaknejo preveč in se ‘ta mladim’ ne dajo na razpolago. Modrost – le-to se od dedkov in babic pričakuje – je izbrati pravo mero nevsiljive bližine.

2. Dajta se na razpolago, a ne pametujta in tudi ne razvajajta

Preprosto ponudita svoje usluge, ko bosta ‘ta mlada’ želela na kakšen krajši odmik – recimo na srečanje zakonske skupine, na kakšno kulturno prireditev ali pa preprosto na zmenek v dvoje.

Ko pa se starša vrneta, ne pametujta o nevzgojenosti vnukov, o njihovi neubogljivosti. Tudi vajini otroci so bili taki, samo da sta to pozabila.

Pri vama naj veljajo vajina pravila, ki naj ne bodo v nasprotju s pravili ‘ta mladih’. Lahko so malo strožja ali malo bolj popustljiva, a v isti smeri.

3. Bodita zakladnica zgodb

Stari starši smo pač stari, kar je v družbeni klimi, kjer se nadvse ceni mladost ter fizično moč in zanemarja zrelost ter modrost, težko priznati.

A če si star pomeni, da si že dolgo na svetu, da imaš veliko doživetij in s tem veliko zgodb. Mnoge so primerne za otroke, a povejta jih na zanimiv in atraktiven način. Še posebej so zanimive zgodbe o naših dogodivščinah iz mladosti. Pomagajta si s starimi albumi slik. Morda bodo vnuki prvič videli fotografije na papirju.

Prebirajta jima tudi svetopisemske zgodbe iz “ta rdečega” Svetega pisma s slikami za otroke. Pravočasno prebrane svetopisemske zgodbe se v otroke naselijo in tam ostanejo.

4. Podarita čas, ne plastiko ali sladkarije

Dedki in babice bi morali imeti veliko časa, še posebej, če smo upokojeni, ko imamo nenadoma 8 ur več prostega časa na dan. Nekateri dedki in babice se sicer hvalijo z ‘nimam časa’, a to kaže na – kot pravi dr. Jože Ramovš – bolezenski znak nesmiselnega pospeševanja življenjskega ritma zaradi bivanjske praznote, nesmiselnega aktivizma in nezmožnosti za lepe odnose.

Ko otroci zrastejo, jih vzemita tudi za cel dan in se potrudita, da bo ta čas atraktiven in zanimiv za otroke. Tako bodo vnučki navdušeni in ‘ta mlada’ jih bosta rada pustila pri vas. Peljita jih recimo z vlakom na morje, na Bled ali pa na kakšen hrib, da se znorijo in občutijo lepoto Božjega stvarstva.

5. Bodita molivca in priprošnjika

Nekdo je rekel, da Slovenija ni več premoljena dežela, da se rožni venec “ne vrti” več po rokah naših dedkov in babic, da raje gledajo lahkotne, neskončne nadaljevanke.

Molita vsak dan za ‘ta mlada’, za njune otroke, za vse ‘ta mlade’ in za vse otroke. Molitev je najmočnejše orodje, ki ga imamo. Včasih – proti koncu življenja – tudi edino.

Ni časa? Je čas. Samo namenita ga drugim ljudem in dejavnostim.

Članek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi katoliškega tednika Družina.

Foto: Filip Mroz, Unsplash