Star sem nekaj-in-trideset let, izobražen, poklicno uspešen … in nimam žene

Še eno pismo sem dobil od mladega moža, ki išče ženo. Moj odgovor in njegov odgovor. Moliva drug za drugega.

Vprašanje

Spoštovani gospod Čerin,

čeprav se ne strinjam s čisto vsemi stališči, ki jih javno zagovarjate na svojih nastopih in v spletnih objavah, globoko cenim vašo modrost in osebno zavzetost, v kateri deluje “zdrava pamet”, nadgrajena z vero v Boga. Obenem izrekam pohvalo tudi glede vašega sodelovanja pri plemenitem gibanju “Družina in življenje”.

Star sem nekaj-in-trideset let let, sem visoko izobražen, poklicno uspešen, živim sam v svojem stanovanju v sklopu hiše. Nikoli v življenju nisem postaval brez dela in vedno sem imel pred seboj jasne cilje (študijske, poklicne in druge). Toda se že več kot deset let spopadam s težavo neprostovoljne samskosti. To ne pomeni, da z dekleti oz. ženskami nimam izkušenj. V omenjenem obdobju sem se družil in resno poskušal izgraditi zvezo z vsaj desetimi gospodičnami, a je stvar vselej spodletela. Izjemo predstavlja zgolj enoletno obdobje v mojih poznih dvajsetih letih, ko sem bil v prvi in doslej edini “pravi” zvezi, ki pa se je prekinila oz. ni vodila do zakona, k čemur sem stremel.

Namensko sem se ukvarjal z ženskami iz katoliških krogov, ki so (vsaj navzven) dajale vtis zglednega razmišljanja in obnašanja. “Kandidatke za zakon” sem iskal znotraj preteklih poznanstev iz gimnazijskega in študentskega obdobja, raznih povezav s prijatelji ipd. Poskusil sem tudi ciljne spletne portale, npr. Katstik, OnaOn, Tinder. S spletnimi portali imam zelo slabe izkušnje – ženske enostavno ne odgovarjajo na sporočila; ko pa v izjemnih primerih pride do srečevanj v živo, se iz tega prej ali slej umaknejo z domnevo (ali iluzijo), da jim splet nudi “neskončne” možnosti in da lahko vedno najdejo koga “še boljšega”. Verjetno mi ni treba razlagati, kako je tu celotna stvar brezosebna, popredmetena in preračunljiva.

Razlogov za mojo samskost je lahko več. Glavni razlog prepoznavam v splošnem razpoloženju sodobne zahodne družbe, v kateri živimo, ki podobi zakona, kakršno zagovarja Cerkev, ni naklonjeno – vemo, da so danes v ospredju povsem drugačne “vrednote”. Tudi prakticirajočih katolikov med mlajšo in mlajšo srednjo generacijo je zelo malo in vse manj. To pomeni, da je “bazen”, v katerem bi bilo vredno “loviti”, v resnici zelo majhen.

Drug pomemben razlog za samskost prepoznavam v svojih osebnih lastnostih, ki niso več priljubljene niti v katoliških krogih. Sem namreč razmišljujoč, intelektualno dovzeten, po obnašanju resen in vljuden, moja formacija je “meščanska” v starem pomenu te besede (najbrž sem eden zadnjih predstavnikov te vrste v Sloveniji). Nisem podeželski “veseljak”, ki bi žensko očaral z glasnim nastopom, velikim traktorjem in donosnim obrtniškim delom, kot je npr. servisiranje toplotnih črpalk. Po zunanjem videzu sem sicer povprečen, po premoženjskih razmerah pa nekje med srednjim in višjim srednjim razredom. Menim, da bi še pred kakimi tremi desetletji ali v času vaše mladosti brez večjih težav dobil prijetno in odgovorno katoliško dekle, s katero bi si ustvaril družino.

Najbolj boleče pa je, ko gledam svoje prijatelje, nekdanje sošolce in znance mojih let (moške in ženske), kako se poročajo in dobivajo otroke. Do 30. leta starosti so bolj ali manj vsi rešili problem samskosti in se “premaknili naprej”. Če smo realistični, moramo priznati, da so v katoliških krogih – kolikor jih še je – pripadniki obeh spolov po 30. letu že zdavnaj “zasedeni”. To je tudi pravilno in pričakovano. Izjeme seveda obstajajo, a so prav to – izjeme. V tem pogledu se mi zdi, da se je moje življenje “zagozdilo”: nazaj v preteklost se ni mogoče vrniti, naprej pa ne gre. To pomeni, da samskost (z žalostjo, a vendarle) priznavam kot stanje, ki ga v mojem osebnem primeru morda nikoli ne bo mogoče rešiti.

Na podlagi vsega omenjenega imam za vas dve vprašanji:

1. Ali se je za najdenje življenjske družice in ustvaritev lastne družine še vedno smiselno truditi tudi po 30. letu starosti in spričo vseh preteklih neuspehov? Ali pa je v tem primeru bolje sprejeti stanje, kakršno je, in vzeti nase samskost kot “križ”, ki traja do konca življenja?
2. Kakšne naloge naj trajno neprostovoljno samski opravljajo znotraj Cerkve, kje naj najdejo svoje mesto? Jasno je, da v skladu z izročilom Cerkve obstajajo tri poklicanosti: poročenost, duhovništvo, redovništvo (prostovoljna samskost zaradi “božjega kraljestva”). Samskost sama po sebi je namreč anomalija, nekaj, kar čaka na svojo izpolnitev.

Lepo vas pozdravljam in se vnaprej zahvaljujem za vaše odgovore.

Zoran

P. S.: Pišem vam pod psevdonimom.

Moj odgovor

Dragi Zoran!

Fino, da se ne strinjate z vsemi mojimi stališči. Kdo pa se strinja v prav vsem s katerimkoli človekom! Vesel sem, da cenite naše delo v Družini in Življenju, kjer si prizadevamo, da ‘gradimo odnose za katere je vredno živeti in jih dajati naprej’.

Ko takole berem tole vaše razmišljanje, bi zlahka ocenil, da ste “poročabilen”, da pa nekaj v vas odganja dekleta. Mi moški morda tega sploh ne opazimo (imamo morda preveč racionalnega). Ne želim podtikati, ker vas sploh ne poznam, a iz izkušenj, ki jih imam z raznih pričevanj, je razlog za to, da odganjate dekleta, prav pogosto nezdrava navezanost mladega moškega na mamo (redkeje, pa tudi možno, na očeta).

Iz vašega pisanja sklepam, da ste tudi precej zahtevni do deklet, sebe pa postavljate precej visoko. Videti je, da razloge za vašo neprostovoljno samskost iščete pretežno ven iz sebe – v smislu, jaz sem v redu, v drugih okoliščinah bi šlo, družba se je spremenila, “bazen” je majhen, … Ne verjamem v to, četudi je delno res. Polno mladih žensk je, ki iščejo zanesljivega, katoliškega dedca. In taki dedci so danes prav redka roba. In pa tole: “rabite” samo eno ženo.

Če odgovorim na vprašanji:

1. Seveda! se je vredno truditi in še kako. A ne na silo. Pač pa najprej v zahvaljevanju za vse kar vam je Bog naklonil (uspehe na študijskem, delovnem področju, za materialne dobrine, …), potem pa v molitvi; najprej zase, da boste tak, ki si ga mlada ženska želi imeti ob sebi (glejte članka, ki ju linkam na koncu), za dobro ženo in za to, da se boste lahko predali Božji volji. Bog vam ne bo dal take žene, ki jo vi želite, kot ste si jo vi naslikali, pač pa tako, ki je po Njegovem mnenju primerna za vas.
   Pri iskanju se je pa treba tudi malo prepustiti, stopiti v zvezo z vso resnostjo, kakšno slabost pri dekletu spregledati, že na začetku dati vedeti, da s spolnostjo “počakava do poroke” in se tudi odločiti za naslednje korake (zaroka, poroka). Obenem pa v molitvi in disciplini ostati čist – stran od pornografije, ki danes močno zastruplja odnose (tudi med poročenimi, duhovniki). Punce/žene čutijo takšno našo nezvestobo.
   Jaz samskosti ne priporočam. Veliko godrnjajočih, depresivnih, zagrenjenih, zanemarjenih dedcev pri 50-60 poznam. Ki bi sedaj za nazaj vse spremenili. Največkrat bi pretrgali nezdravo navezanost na mamo, ki jo takrat niso mogli. Ali pa so bili “komot” v maminem naročju. Ženske to takoj zavohajo in gredo.
2. Karkoli, kar vas obrne navzven – v služenje drugim in ne v svoj ego (četudi lahko celo s služenjem drugim krepimo ego). Samo tole bo tako in tako brezvezno vprašanje, ker boste kmalu dobili dekle in potem ženo.
   Je pa nekaj, tole vprašanje ne gre dobro skupaj z naravnanostjo “rad bi se poročil”, pač pa vas tole vprašanje prikazuje kot obupanega mladega moškega, ki se ni čisto trdno odločil, da bi se rad poročil. Kar ni dobro, če bi radi stopili v zvezo.

Praktično: Pred dobrima dvema letoma mi je pisal mladenič v podobni situaciji in odgovoril sem mu s tem člankom: Rad bi bil oče, pa sem še samski. Preberite ga v celoti. Opazili boste, da je mladenič kmalu stopil v zvezo z – kot pravi – “mlado katoličanko”. Pred kratkim sta se poročila in povabljen sem bil na poroko. Isto – namreč vabilo na poroko – pričakujem tudi od vas čez kakšno leto ali dve.

OPOMBA: Mladenič sedaj pričakuje prvega otroka. Tule sem – z njegovim dovoljenjem – povzel njegovo pot: Mladenič, ki bi rad bil oče, pa je bil še samski … je poročen in pričakujeta

Molim za vas in želim, da molite tudi vi – zase, da boste tak, ki bo primeren za poroko, da molite za vašo bodočo ženo, za to, da vam jo Bog pripelje na pot in tudi zame da se – recimo – levkemija ne ponovi.

Obilo Božjega blagoslova.

Aleš Čerin

P.S.: Sprašujem, če lahko tole vaše pismo in odgovor uporabim kot zapis na blogu. Nič hudega, če se boste odločili za ne.

Zoranov odgovor

Pozdravljeni, gospod Aleš,

najlepše se vam zahvaljujem za čas, ki ste ga namenili zame, da ste lahko napisali tako izčrpen in odkrit odgovor. Prav članek, ki ste mi ga posredovali v povezavi, sem poznal že prej in me je že pred tedni spodbudil k razmisleku, pred kratkim pa še k temu, da se obrnem na vas.

Vaše smernice – ne vem, ali to pravi izraz – so zelo na mestu. Predvsem mi je dragoceno to, da ste me opogumili in da očitno mojega stanja ne ocenjujete kot “brezupnega”. Vsekakor se strinjam, da je tu ključna molitev in odločenost za izbrani cilj (v tem primeru poroka). Kar zadeva mene osebno, sva lahko dogovorjena, da moliva drug za drugega.

Vaš odgovor bi samo pri eni točki dopolnil. Ne drži, da imam o sebi visoko mnenje, od deklet pa da zahtevam preveč. Prej obratno. Zavedam se, da večina ljudi moje generacije – tudi v katoliških krogih, kolikor jih je še – zanimajo drugačne dejavnosti in že v temelju razmišljajo drugače (ali pa skoraj ne razmišljajo oz. se “prepuščajo toku”).

V tem primeru sem sam predstavnik izrazite manjšine in posledično v podrejenem položaju. Če k temu dodamo še starost, pri kateri velika večina že ima življenjskega sopotnika, je položaj moje “manjšinskosti” toliko bolj poudarjen. Na podlagi vsega omenjenega (v prejšnjem in tem pismu) me ni sram priznati, da sem obupan. Možato namreč ni to, da moški zanika svoje težave, ampak jih prizna in jih poskuša reševati s pogledom na stvarne okoliščine. Drža vztrajnosti, a tudi realizma. Vsekakor imam jasen cilj, “vem, kaj hočem”, a ne prepoznam več načina ali priložnosti, kje najti resno dekle.

Zdi se mi, da so vse poti že izčrpane. Prav tu z grozo slutim, kakor da je božja volja, da se ne poročim oz. ostanem samski laik. To seveda ne more biti del splošnega ali običajnega božjega načrta, lahko pa se razkrije v redkih individualnih primerih. Objektivno vse to morda ne drži, a vem, da razumete, kaj želim sporočiti. Jasno pa je, da ne vi ne jaz nimava neposrednega odgovora ali “recepta”.

Kakorkoli že, še enkrat se vam lepo zahvaljujem za vaš čas in vse smernice.

Moje prvo pismo in vaš odgovor nanj lahko objavite na svojem blogu, a prosim, da moje besedilo skrajšate in parafrazirate oz. zakrijete bolj osebne podatke (MOJA OPOMBA: To sem tudi storil.)

Lepo vas pozdravljam in želim vse najboljše.

Zoran

Foto: Daniel Reche, Pixabay (fotografija je simbolična)