Enajst mož odmaknjenih v divjino

Enajst mož se nas je odpravilo za pet dni v divjino slovenskih gozdov. 120-kilometrsko pot smo začeli v Iški vasi, na končni postaji ene od linij Ljubljanskega potniškega prometa. V prvi gostilni v Iškem Vintgarju se ne ustavimo. Kmalu bosi prečkamo naraslo Iško, kar je simbolno pomenilo odmik v divjino. Ozka pot ob reki do sotočja Iške in Zale, brez-signalno območje kanjona, sopara z rahlim dežjem in soncem obenem, prvi postanek za duhovni nagovor na pobočju nad reko, in kar oster vzpon do Krvave Peči, so nam dali vedeti, da smo se odmaknili iz vsakdana življenja. Da bi zajeli iz nevsakdanjih doživetij, razmišljanj, moških pogovorov, … in Njegove milosti.

Prva noč

Prvo prenočišče v Mohorjih, majhni in prijazni vasici na Rutarski planoti, je bilo preprosto, skromno in primerno za odmik v divjini. Po večernem moškem pogovoru, zahvaljevalni molitvi, po razdelitvi čepkov za ušesa, smo utonili v rahli spanec in smrčanje.

Zgodnje vstajanje ob 5.30 nikogar ne moti. Ob šestih smo že na poti proti Blokam. Zajtrkujemo po kaki uri hoje v zavetju cerkve sv. Ožbolta. Maša na obrežju jezera, vedno bolj odprti pogovori med možmi, gostilne brez hrane, odmik v “puščavo” (ena ura v solo samoti) z razmislekom “kje me Gospod kliče, da vztrajam”, mraz in veter, izguba prave smeri in posledično daljša pot, nobenega nerganja nad voditeljem, začetki novih prijateljstev, tovariška pomoč, jasni znaki, da se gibljemo v območju medveda, pivo v majhnem lokalu v Starem trgu pri Ložu, spanje na paletah v bivši farovški štali, večerni pogled nazaj na dan, nočno neurje. Vse to. Nevsakdanje, preprosto, razburljivo, navdihujoče. Za marsikoga od nas tudi boleče … Na več načinov.

Jutranja molitev, nakupovanje za tri dni, kratek enourni sprehod do gradu Snežnik, “žehta” “prešvicanih” cunj in kopanje rahlo usmrajenih teles v mrzlem izviru za gradom. Daljši počitek. Eno koleno se je razbolelo preko mere in našlo prevoz do Mašuna. Posledično srečanje in pogovor z gospo je morda pomenilo nov življenjski začetek. Deset se nas je zapodilo v 55-kilometrsko divjino Snežniških gozdov. Vemo, da je vmes (morda) obljuden samo Mašun, bivša gozdarska in lovska postojanka. Koča na vrhu Snežnika in Sviščaki so gotovo zaprti.

Med sledovi medvedov

Vemo, da se v labirintu gozdnih poti, vlak in cest ne smemo izgubiti. Že prvi vzpon v – zaradi žleda – podrto pobočje nad gradom nas preizkusi. Za pravo smer potrebujemo kompas. Potrpežljivo prebijanje skozi goščavo podrtih debel, zaraščenega pobočje in nekaj lahkega plezanja nas po kaki uri privede na pravo pot. Nobenega nerganja nad vodenjem, pač pa veliko zaupanje. Hvala možje! Zahvalna molitev. Srca so pripravljena na pričevanja, ona prava, moška, do globin bolečine. Začelo se je spontano in se kar nadaljevalo … Zaupanje in odkritost.

Tudi “puščava” sredi gozda, razbiti štori s sledovi medvedjih šap, pripomorejo k iskrenosti. Rahel dež, pot se vleče, vrtače so zaraščene, čevlji mokri. Pričakovanje spanja na odprtem. A gostišče na Mašunu je odprto. Še več, Gospod nam je sredi snežniških gozdov pripravil suhe postelje, ki jih v skladu z ‘Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Vse zmorem v njem, ki mi daje moč. Flp 4,12-13’ tudi hvaležno sprejmemo. Maša na suhem, tuširanje na toplem, topla večerja, zahvala Gospodu in spanje med rjuhami, namesto v spalkah. Čez noč posušimo mokre cunje in čevlje.

Na Snežnik

Razbolelo koleno se je za silo rehabilitiralo in bilo drugo jutro pripravljeno na vzpon na Snežnik. Uvedemo duhovne pogovore na koncu kolone. Slutimo kakšno spreobrnjenje … Gor-dol skozi gozdove se je končalo s strmim vzponom na vrh Snežnika. Nismo daleč od meje Slovenije s Hrvaško. Vidimo morje in skoraj celotno domovino. Lepo je. Sveta maša na vrhu se zdi vrhunec poti. Po maši pojemo ter utrujeni pozaspimo med cvetličnimi aranžmaji. Proti večeru se spustimo do Sviščakov.

Nepričakovano odprta planinska koča, pivo, zavetje štirih sten, obljuba tople večerje … Izzivanje mož in nekaj strahu pred spanjem med medvedi. Vseeno se odpravimo naprej v globino gozda. Odločimo se, da prespimo zunaj pod milim nebom. Zakurimo ogenj in si podelimo dnevna spoznanja. Še duhovni nagovor – ne boste verjeli, kaj je duhovni voditelj izbral – o strahu in pogumu. Večerna molitev, priprava ležišč, ogenj, ki počasi pojenjuje, polhi, ki padajo z dreves, šumenje vetra (hvala Bogu zanj – vsaj nismo slišali gomazenja nočnih živali), luna, ki je vzšla med drevjem, tišina, četudi brez spanca, premišljevanje o “kaj je meni tega treba”, možnost nočnega srečanja z medvedom, … Vse to nas v prvih jutranjih urah vendarle zaziba v spanec.

Kakšno uro naprej od našega ležišča drugo jutro opazimo sveže odtise medvedovih šap. Poznavalec oceni, da je kar velika mrcina. Morda gredo komu mravljinci po hrbtu. Sveta maša na že mediteranskem Kozleku in spust do Ilirske Bistrice. Civilizacija, vročina, vlak in veselje na zaključku poti. Bravo možje!

Odzivi mož

“Hvala za servis “zavor” in “reset” vrednot.”

“Zdaj se bodo podobe s poti začele preoblikovati. Nekatere, tiste, ki so najbolj segle do srca, se bodo še okrepile, druge, ki so šle bolj bežno mimo, se bodo pomaknile v ozadje. Slabe se pa ne bodo pozabile, izginile, ker jih preprosto ni bilo!” 

“Čudovita izkušnja v vseh pogledih. Komur začnem razlagati o tem se mu kar zaiskrijo oči. Vsekakor je smer prava in še kako potrebna za moške in odraščajoče fante. Torej na lov za športnimi duhovniki.”

“Iz te pustolovščine, kjer smo dihali in švicali kot eden, bom lahko še dolgo zajemal v svojem vsakdanjem življenju. Vrhunec vsakega dneva mi je bila sveta maša, pa duhovni nagovori in pogovori, ki so dajali pravi okus našemu odmiku.”

“Predvsem pa so me navdihovali ljudje: voditelja, vsi vi soborci in vsi, ki smo jih srečevali ob poti, naj so bili domačini, pohodniki ali pa vaški posebnež s svojimi zgodbami. Vsi so bili prijazni, zanimalo jih je od kod in kam gremo, vsi so bili navdušeni nad takim načinom moškega odmika.”

“Od ljudi prejemam pohvale in začudenje. Pogovor se suče bolj okrog telesnega napora in medvedov, nimajo izkušnje notranje poti. Bodoče “odmikarje” želim nagovarjati prav s tem, z notranjo potjo. Se čutim nagovorjenega, da bi tudi sam organiziral nekaj podobnega in prenesti to izkušnjo naprej.”

Recept: nekajdnevni odmik, samo za moške, divjina, fizični napor, preprostost, negotovost, strah, duhovni pogovori

Zdi se, da je tak odmik to, kar potrebuje današnji moški: odmik, divjina, naklonjena moška družba, izkušnja dolge poti, napor, preprost način bivanja, bolečina, negotovost, pripravljenost za ‘vzeti to, kar nam pripravi Gospod’, iskreni pogovori brez pretvarjanja in petelinjenja, duhovna spodbuda, pogovor z duhovnikom, spoved, maše v naravi. Zdi se, da šele pustolovščina moškega vodi v duhovno iskanje odnosa z Bogom, v razmislek o odnosu do domače lepotice-žene in otrok, ter odpre možnost za dober razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih. 

Odmik v divjini dá moškemu moč, ki jo v tem svetu potrebuje za bojevanje pomembnih bitk. Najpomembnejša je bitka za odnos z domačo lepotico – ženo. Tako rado se reče, da “med nama ni več kemije”, moški pa kar prikimamo in odidemo k drugi. Druga pomembna bitka je bitka za prostor v družini, bitka za vzgojno moč. Velikokrat se moški iz družine sam “šlevasto” umakne v pretirano delo, hobije, popivanje, športno navijaštvo, … Lažje se je umakniti, kot pa se bojevati, še posebej z najstniki. Še ena pomembna bitka je – bitka proti zlu pornografije. Ponaredek odnosa z žensko je danes le ‘klik stran’. V tem sprevrženem odnosu moški nič ne da, ne prevzame nobene odgovornosti, daje mu le lažen občutek moškosti. Za vse tri bitke je potrebno veliko moči.

Knjižica

Z velikim veseljem delim še bogato ilustrirano knjižico o našem odmiku udeleženca Jožefa Kočarja: Ni poguma, ni lepote, brez strahu in brez samote (naloži PDF). Hvala Jože!

Foto: Aleš Čerin