,

Božja beseda v nas naredi pot od ušes preko srca do rok: A kar avtomatsko?

Tole misel papeža Frančiška je v obliki slike objavil celjski škof Maksimilijan Matjaž na svojem Facebook profilu: “Božja beseda v nas naredi pot. Poslušamo jo z ušesi, nato gre v srce. Ne ostane v ušesih, priti mora v srce in iz srca priti v roke, v dobra dela. Iz ušes v srce in v roke.”

Vir: Facebook profil škofa Maksimilijana Matjaža

Sem se kar malo ustavil in začel razmišljati. Predvsem o tem, koliko je ta pot kar avtomatska in koliko jo mi s svobodno voljo lahko zaviramo.

Tole sem kar takoj odgovoril na Facebooku: “Odlična misel. Dobro se je zavedati te poti. In udejanjati – vsakodnevno – začetek te poti (branje Božje besede). In včasih je pot od glave do srca in tudi iz srca do rok zelo dolga in vijugasta. Mi je dala misliti tale misel. Hvala zanjo.”

In še tole sem dodal bolj kot vprašanje škofu, ki je velik strokovnjak na področju Svetega pisma: “Ali se tole zgodi kar avtomatsko, če le beremo Božjo besedo? Sam imam občutek, da mi s svojo grešnostjo lahko zaviramo ali celo ukinjamo v vsaki stopnji. Še najbolj pa ignoriramo začetek – branje Božje besede. Vsakodnevno. Sam bi bil bolj papeški od papeža in bi dodal, da gre še iz ušes (kot slušnega organa) še v možgane – v misel. Tam jo spet lahko zaustavljamo s svojim napuhom v smislu “vem več kot Bog”. Kaj vem? Takole me je nagovorila tale misel 🙂 Vse dobro želim.”

Deluje avtomatsko?

“Ali se tole zgodi kar avtomatsko, če le beremo Božjo besedo? Sam imam občutek, da mi s svojo grešnostjo lahko zaviramo ali celo ukinjamo v vsaki stopnji.”

Poskušam utemeljiti s svojim bornim poznavanjem Božje besede.

Prerok Izaija je takole zapisal (govori Gospod = Bog):

Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba
in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo,
jo naredil rodovitno in brstečo,
dal sejalcu seme in uživalcu kruh,
takó bo z mojo besedo*, ki prihaja iz mojih ust:
ne vrne se k meni brez uspeha*,
temveč bo storila, kar sem hotel,
in uspela v tem, za kar sem jo poslal. (Iz 55,10-11)

*poudarki: AČ

Iz tega je sklepati, da se dobro iz Božje besede zgodi v nas kar avtomatsko, če jo le beremo. Namreč, kot dež in sneg avtomatsko napojita zemljo, jo naredita rodovitno, tako Božja beseda naredi to kar hoče Bog.

Svobodna volja in naša grešnost

Bog nam pa vedno želi dobro, ker je dober Oče (prim. Luka 11,11-13). Tudi s pomočjo Njegove Besede. Bog celo slabe stvari obrne na dobro (glej Jožefovo zgodbo v luči te vrstice: Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro. (1 Mz 50,20).

A Bog nam je, kot dober Oče, dal tudi svobodno voljo in mi ga vedno lahko zavrnemo. Sveti Avguštin je zapisal: “Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo rešil brez tebe”. Tole sicer zveni kot himna svobodi, obenem pa ima vsak izmed nas ima vedno možnost, pravzaprav nesrečno možnost, da se dvigne proti Bogu in ga zavrne. In to tudi delamo.

Tudi tole je možno: kaj kar se nam sicer zdi, da bi bilo prav delati in je v skladu z Božjo voljo, pravzaprav ne delamo. Še sveti Pavel je imel s tem težave, ko je rekel: “Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.” (Rim 7,19). In naprej govori o svoji grešni naravi. Torej, Pavel je vedel, kaj je prav, a iz svoje grešne narave vseeno ni delal (le) dobrega. Mi pa delamo isto, še hujše, ker nismo sveti Pavel.

Še tole sem našel v Svetem pismu, v pismu Hebrejcem: Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. (Heb 4,12).

Tole kaže, da Božja beseda deluje, da je živa, da je učinkovita. Si razlagam, da nam daje možnost presojanja vzgibov misli in srca. A le, če ji posvetimo dovolj pozornosti in je ne zaviramo. To pa je čisto naša odločitev.

Dodatna razlaga o tem Kaj pomeni, da je Božja beseda živa in dejavna (Hebrejcem 4,12)?

Najbolj ignoriramo začetek: branje Božje besede

Zdi se mi, da se najprej zatakne že pred začetkom papeževe misli. Božje besede preprosto ne beremo, je ne poslušamo, se z njo sploh ne ukvarjamo. Tule pomaga samo vsakodnevna disciplinirana odločitev za to, da se Božji besedi resno posvetimo vsak dan.

Midva z ženo sva začela s 15 minutami na dan. Prebereva dnevno Božjo besedo (to kar se bere dnevno v Katoliški Cerkvi), prebereva, kaj nama imajo povedati iz Besede med nami, zmoliva, da se nama bo Božja beseda čez dan “podila” po glavi. In greva v dan. No, včasih to narediva zvečer.

Pot od ušes v srce in do rok

Včasih je pot od glave do srca in tudi iz srca do rok zelo dolga in vijugasta.

Tako je. Ni kaj dodati. A vseeno, naj bo dolga in vijugasta, pomembno je, da Božjo besedo na koncu vseeno udejanjamo v naših ravnanjih. Namenoma. Ali kot pravi apostol Jakob: “Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz v zrcalu; pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju.” (Jak 1,23-25)

Ustavljanje delovanja v vsaki stopnji

Če Božjo besedo že beremo, jo pa zaradi naše grešnosti zlahka zaustavljamo v vsaki stopnji. Ker sem bil bolj papeški od papeža, sem celo dodal še eno stopnjo – iz ušes (slušni organ) v možgane (misel). To je še ena možnost za zaviranje, ki je pogosto najbolj uničujoča: tam namreč domuje naš napuhnjeni um v smislu vem-več-kot-Bog.

Po drugi strani, pa lahko Božji besedi v vsaki stopnji damo pospešek. Povečamo hitrost in tudi učinek (v to nisem čisto prepričan). Tudi to je lahko rezultat naše svobodne volje. Se mi zdi, da se je treba pravzaprav zavestno odločiti za tole:

  • da verjamemo, da je Božja beseda navdihnjena od Boga. Bog je avtor Svetega pisma. Človeški avtorji so pisali po navdihnjenju Svetega Duha (KKC 105-106) in da je v njej zapisana resnica (KKC 107),
  • da jo bomo redno – pomeni vsakodnevno – brali,
  • da jo bomo premišljevali,
  • da jo bomo resno proučevali in se dali podučiti (glej KKC 110-119),
  • da bomo zraven molili in
  • da jo bomo udejanjali.

(klikni na fotografijo za povečanje)

Katekizem katoliške Cerkve (110-119)

Še tole, pogosto je Božja beseda težka za izvajanje. Zelo težka. Vseeno poskusi. Kar takrat zmoreš.

Torej

Disciplinirano in vsakodnevno beri Božjo besedo, jo premišljuj in se poučuj, ter jo izpolnjuj. In zraven moli. Vse to delaj brez zavestnega zaviranja na poti od ušes, preko možganov in srca do rok. Obrodila bo sad, ki bo dober. Morda počasi in po vijugasti poti. A ga bo.


Dodatek 1: Pridiga škofa Roberta Barrona (15.7.2023)

Takole pravi škof v uvodu: “Prijatelji, naše prvo branje (Iz 55,10-11*) in današnji evangelij (Mt 13,1-23**) govorita o Božji besedi, tako z Božje strani, ko Bog govori, kot tudi z naše strani, ko Božjo besedo sprejemamo. Bog je govoril po stvarstvu, po prerokih, v Svetem pismu in v polnosti časa po sami Božji besedi. Če odprete svoj um in srce moči Božje besede, vas bo ta spremenila.”

Dodatek 2: Božja beseda je luč in moč

Lk 4,31-37

Kakšna je ta beseda! (Lk 4,36)

To je pomembno vprašanje! Naj je ljudi osupnil Jezusov nauk ali zapoved nečistemu duhu, nekaj v njegovih besedah jih je pripravilo do tega, da so pozorno poslušali. Biblicisti pogosto trdijo, da Jezusove besede učinkujejo na dva načina: kot luč in kot moč. Današnji evangelij jasno razkriva oba.

Božja beseda je luč

Prvič, Božja beseda je luč. Sveti v temi in razodeva pravo naravo sveta okoli nas. Pomislimo, na primer, kaj se je zgodilo, ko je Jezus učil v shodnici v Kafarnaumu. Drži, ljudje so bili zaprepadeni in so priznali njegovo oblast, toda zgodilo se je nekaj še bolj presenetljivega. Mož, ki »je imel duha nečistega demona«, je začel kričati nanj (Lk 4,33). Ni planil v shodnico, temveč je bil tam že ves čas, a nekaj v Jezusovih besedah je razkrilo obsedenost, ki ga je pestila. Morda se res ni zavedal vpliva nečistega duha, toda Jezusove besede so ga razgalile, zato je mož podivjal.

Božja besed je moč

Drugič, Božja besed je moč. Prikliče v obstoj vse po Božji volji. Jezusu v shodnici ni bilo dovolj, da bi zgolj razkril stanje moža, hotel je nekaj ukreniti. Zato je naravnost na- govoril demona in mu zapovedal, naj umolkne in zapusti moža. In ravno to se je zgodilo – ne da bi se možu pri tem skrivil en sam las na glavi.

Predstavljajmo si, kako čudovito se je počutil ta človek! Same Jezusove besede so mu povsem spremenile življenje.

Božja beseda ni zgolj teoretično načelo, temveč obljuba. Prinaša luč in moč.

V nas …

Mogoče bodo Božje besede razkrile nekaj neprijetnega v nas, ko bomo premišljevali o današnjih mašnih berilih, vendar se nam ni treba bati! Jezus želi osvetliti naše življenje. Če njegova beseda razgali nekaj nepričakovanega, se zavedajmo, da nas ne bo pustil pri tem. Njegova beseda ima vedno moč, da nas osvobodi in prenovi.

Božja beseda ni zgolj teoretično načelo, temveč obljuba. Prinaša luč in moč. Ko bomo brali o možu, ki ga je Jezus osvobodil obsedenosti, se zave- dajmo, da to lahko stori tudi za nas, zato si njegovo besedo vzemimo k srcu. Premišljujmo o njej. Naj nam Bog neposredno spregovori.

Vir: Beseda med nami, 5.9.2023, ©Za slovensko izdajo: Družina d.o.o.

Naroči Besedo med nami. Toplo priporočam.


*Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal. (Iz 55,10-11)

** Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel ob jezero. Pri njem so se zbrale velike množice, tako da je stopil v čoln in sedel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. Kdor ima ušesa, naj posluša!

Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovoril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi:
Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli,
gledali boste, gledali – a ne boste videli.
Otopelo je namreč srce temu ljudstvu;
z ušesi so težko slišali
in zatisnili so si oči,
da ne bi z očmi videli,
da ne bi z ušesi slišali,
da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili
in da bi jih jaz ne ozdravil.
Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.«

»Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.« (Mt 13,1-23)

Foto: Facebook profil škofa Maksimilijana Matjaža (citat), Aleš Čerin (Sveto pismo, Beseda med nami, Katekizem Katoliške Cerkve)

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja