O upanju, ki je zanesljivo pričakovanje (VIDEO in PODKAST)
‘Vzgajajmo skupaj’ je šola za starše na Zavodu svetega Stanislava. V teh korona časih se na Zavodu poslužujejo video nagovorov staršem otrok v vrtcu, osnovni šoli in gimnaziji. Povabili so me, da s starši delim svoj pogled na upanje, ki naj bo zanesljivo pričakovanje in ne le pobožna želja. V kaj starši – po moje – upajo in kaj za zanesljivost upanja lahko naredita oče in mama?
Podkast
Video
Dva tipa upanja – pobožne želje in zanesljivo pričakovanje
Dve vrsti upanja imamo. Prvo je nekakšno upanje, ki bi mu lahko rekli pobožna želja v smislu: “Upam, da se bo to in to zgodilo.” Recimo: “Upam, da bom naredil četrti letnik.” Obenem pa za to ne bom naredil nič ali zelo malo. Tako upanje je le iluzija – kot pravi SSKJ: predstava, navadno optimistična, ki ni osnovana na resničnosti; slepilo, samoprevara, ki se – to v sebi vemo – ne bo zgodila. In globoko zadaj se skriva nedisciplina ali pa nimamo “mišic”, da bi upanju “pomagali” k uresničitvi.
Drugi tip upanja pa je svetopisemski. Gre za upanje, ki je zanesljivo pričakovanje, da se bo nekaj zgodilo. Recimo, kristjani imamo zanesljivo pričakovanje, da se Božje obljube tudi v praksi uresničijo, četudi so nam sedaj še nejasne in neznane. Zanesljivo pričakovanje imamo zato, ker jih je izrekel Bog, ki je ljubezen, Bog, ki je vsemogočen, Bog, ki je dober Oče in ima dobre načrte za nas. Je vsemogočen in jih zato lahko tudi uresniči.
Upanje v levkemiji
Znaten del leta 2019 sem preživel v bolnišnici, kjer sem se zdravil zaradi akutne levkemije, precej nevarnega raka. Upanje, da bom ozdravel, nisem polagal v roke šarlatanom, ki jih je polno v svetu zdravljenja raka, pač pa sem ga polagal v Božje roke: “Bog, če želiš me boš ozdravil, če pa me ne boš, bo tudi dobro. Ker Ti si absolutno dobro. In ne moreš delati drugače kot dobro.”
Obenem pa sem se v veri in upanju predal tudi Božji ekipi, kot sem poimenoval ekipo zdravnikov, sester in drugega, na primer laboratorijskega osebja. Vedel sem – lahko bi rekel – imel sem zanesljivo pričakovanje, da vedo kaj delajo, da znajo, da delajo prav, da je kemoterapija dobra, četudi je bila težka in bi se ji najraje odrekel. Ali sem bil prepričan, da bo zdravljenje uspešno? Nisem in še sedaj po enem letu nisem. Imel sem pa zanesljivo pričakovanje.
Kakšni so vajini upi in kaj lahko naredita?
Verjamem, da upate, da bo vaš otrok končal to ono šolo, morda fakulteto, doktorat. Ali je to le vaše upanje v obliki pobožne želje, ali je to zanesljivo pričakovanje h kateremu prispevata tudi vidva – oče in mama? Kako prispevata? Tako, da omogočita otroku razvoj “mišic”. V tem primeru “mišic” delavnosti, vztrajnosti, trdega dela, … Kako omogočita razvoj mišic? Tako da mu od malih nog naprej dajeta obilo domačega dela, tudi takega, ki zahteva veliko vztrajnosti, tudi trdega dela. Miha Kramli, ki se ukvarja z ekranskimi zasvojenostmi, takole pravi: “Z vami starši je nekaj narobe, vam petnajstletnik ne skuha kosila dvakrat na teden.”
Ali upata, da bo vajin otrok poslovno uspešen, da bo zaposljiv na trgu delovne sile? Je to le pobožna želja, iluzija ali je to zanesljivo pričakovanje h kateremu prispevata tako, da mu omogočata, da sam prevzame odgovornost za svoja dejanja, da svoje probleme rešuje sam in si krepi mišice samostojnosti in odgovornosti? Ali pa mu vidva “odnašata rit”, rešujeta njegove probleme in za njegove težave prevzemata odgovornost. Obenem pa upata, da se bo težave naučil reševati samostojno – tako teoretično in da bo sposoben prevzemati odgovornost, četudi mišic ne bo imel razvitih. Kaj pa so zahtevne službe danes drugega kot stalno reševanje zahtevnih problemov in prevzemanje odgovornosti!
Ali upata, da se bo vaš otrok nekoč osamosvojil, da bo šel v gradnjo odnosa, da se bo poročil, da bo imel otroke? Da bosta vidva videla otroke svojih otrok, kot je bilo izrečeno v prošnji na vajini poroki? In vidva, sta pripravljena vlagati v vajin odnos? Tako, da se spoštljivo in ljubeče pogovarjata, negujeta odnos, se znata opravičiti drug drugemu, se v molitvi obračata k Bogu. Gresta kdaj na kakšen zakonski seminar, na duhovne vaje? Je vajin odnos tak, da bo otrok – ko pride v ta prava leta – komaj čakal, da se bo poročil, imel – če Bog da – otroke in ne bo le sprehajal psov, kot je danes videti mlade v najbolj rodovitnih letih? Množično. In psi niso nič krivi.
Ali upata, da bo vajin otrok – po domače povedano – prišel v nebesa, ko bo čas za to? Ali upata, da bo otrok obdržal vero in imel odnos z Bogom, ki ga bo popeljal v večno življenje? Kaj pa naj jaz kot oče in kot mama delam, da bom sam imel tak odnos z Bogom? Ali molim, berem Božjo besedo, iščem Božjo voljo za moje življenje, živim zakramentalno življenje? Skratka jemljem Boga zares? Ali le “fejkam” vero? Ni bolj senzitivnih ljudi za zaznavanje fejk odnosa kot so naši otroci.
Poslušajta še druge govorce v šoli za starše.
Dodano iz Besede med nami (torek, 21. januar 2025)

Foto: Sailor1960, Pixabay
To upanje je za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše, ki sega v notranjost, za zagrinjalo. (Heb 6,19).
Predstavljajmo si velik izpostavljen zaliv na viharen dan. Razburkano morje se peni, ribiški čoln, privezan na obalo, pa je povsem na varnem. Sidro ga ohranja na mestu, čeprav vanj od strani butajo valovi. Tako pisec Pisma Hebrejcem opisuje veliki dar upanja. Podobno je sidro za naše duše, ki nas pomirja, kadar se vse okoli nas silovito vrti.
In kam je to upanje zasidrano? Na to, kar je pomirjalo našega velikega očaka Abrahama: obljubo zvestega in ljubečega Boga (prim. Heb 6,13–14; 1 Mz 22,17).
A upanje nas ne ohranja le na istem mestu. Avtor Pisma Hebrejcem je še povedal, da sega »za zagrinjalo«, prav v zatočišče nebes. Upanje nam pomaga, da se oziramo v prihodnost in hitimo proti njej, saj bomo tedaj popolnoma združeni z Gospodom.
Pri tem nam lahko pomaga še ena podoba. Pomislimo na vodnega zmajarja, ki drsi po morski gladini. Pripet je za velikega mogočnega zmaja, ki ga žene naprej z veliko večjo močjo, kakršno ima sam. Tudi on je zasidran, vendar ne na morsko dno. Podobno nas upanje ohranja zasidrane v nebesa. In tako kot zmajarja na vodi poganja veter, nas poganja upanje v nebesa.
Drži, Božja ljubezen je trdna in nespremenljiva kot kamen, vendar je tudi dejavna in živahna kot veter. Pomirja nas, obenem pa vdihuje življenje v nas in nas poganja naprej. Ohranja nas zakoreninjene v večne nespremenljive evangeljske resnice, obenem pa nam daje moč in nas približuje popolnemu veselju v nebesih.
Morda danes čutimo, da moramo biti varno zasidrani v Gospodu, ko okoli nas divjajo viharji. Ali pa potrebujemo svež veter Svetega Duha, da nas bo poživil in nam pomagal iz težav. Mogoče potrebujemo mešanico obojega. Ne glede na naše okoliščine ali potrebe imejmo srce usmerjeno h Gospodu. Upajmo v njegove obljube, kajti upanje ne osramoti (prim. Rim 5,5)!
“Gospod, napolni me z upanjem, ki mi pomaga trdno obstati ali teči k tebi, kadar je treba.”
Psalm 111,1–2.4–5.9–10; Markov evangelij 2,23–28
UPANJE NE OSRAMOTI: Bula o napovedi rednega svetega leta 2025
FRANČIŠEK, SLUŽABNIK BOŽJIH SLUŽABNIKOV: Naj upanje napolni srce vsem tistim, ki bodo brali to pismo.
Foto: frank mckenna (fant v morju), Unsplash, PublicDomainPictures, Pixabay (fant), Arek Socha, Pixabay (prstana), Sailor1960, Pixabay, (zasidrane jahte)
Pusti komentar
Se želite pridružiti pogovoru?Vabljeni ste, da prispevate!