Nevarnost edine zgodbe

Na TEDx Ljubljana sem pred leti poslušal ciklus predavanj z naslovom “Jezik in komunikacija”. Poleg odličnih slovenskih predavateljev smo preko video posnetka slišali tudi navdihujoče predavanje afriške pisateljice Chimamande Adichie, ki nam je predstavila nevarnost edine zgodbe.

Priporočam poslušanje celotnega predavanja. 18-minutno predavanje je v angleščini, a s slovenskimi podnapisi.

Afriška edina zgodba

Uspešna afriška pisateljica, ki izhaja iz dobro situirane nigerijske družine, je odraščala in študirala v okolju, kjer ji je uspelo prebirati različne zgodbe iz vsega sveta in si ustvariti sliko sveta, ki ni črno-bel, ki ne temelji na eni sami zgodbi. In se ob tem začela zavedati kako velika nevarnost je, če si pustimo preko centrov moči (večinoma preko medijev) povedati in verjeti v “edino zgodbo”. O človeku, o narodu, kar o celotni celini.

Takole pravi pisateljica v predavanju: “Torej, tako se ustvarja edina zgodba, ljudi se prikaže enostransko, samo enostransko, znova in znova,  in to je kar ljudje potem postanejo.” ter potem tole poveže s svojo definicijo moči: “Kako so zgodbe povedane, kdo jih pove, kdaj so povedano, koliko zgodb je povedanih, je resnično odvisno od moči. Moč je sposobnost, ne samo povedati zgodbo o drugi osebi, pač pa jo tudi narediti v edino zgodbo te osebe.”

Koliko imamo pa v Sloveniji nevarnih edinih zgodb?

Afriška pisateljica me je spomnila, koliko nevarnih edinih zgodb imamo Slovenci o samih sebi: o naši bližnji zgodovini – o partizanih in domobrancih, o kristjanih in o Cerkvi, o učiteljih, o kmetih, … pa tudi o pomenu zakonske zveze.

V družbi in v medijih še vedno prevladuje recimo edina zgodba polpretekle zgodovine, ki smo jo znova in znova slišali pri pouku zgodovine in pri “legendarnem” predmetu Samoupravljanje s temelji marksizma. Izza katedrov se sliši in v zgodovinskih učbenikih se še vedno bere ta isto edino zgodbo. Celotne generacije smo si tako narisale sliko le na podlagi – edine zgodbe in pravzaprav le to poznamo. Nevarno!

Za druge zgodbe si je treba prizadevati

Za drugo, tretjo in še kakšno zgodbo se je treba potruditi. Najprej se je treba sploh zavedati nevarnosti edine zgodbe (na kar nas je perfektno spomnila afriška pisateljica), se prebuditi, poiskati druge zgodbe, se prebiti skoznje, … ter tako preko njih priti bližje resnici. A to je težko in zahtevno, vključuje napor, angažiranje in večinoma smo dovolj leni, da se preprosto zadovoljimo le z edino zgodbo. Misleč, da je prava in seveda edina možna. V smer razširjanja nabora zgodb mora torej vsakdo vlagati energijo, po drugi strani pa iz večine medijev še vedno bije ena zgodba. Nevarno!

Na posamezniku je torej, da se potrudimo in si privoščimo še druge zgodbe. Na naši pripravljenosti za druge zgodbe, za bolj celovito razumevanje in pripravljenosti za približevanje resnici temelji možnost za spravo v narodu, ki je globoko razdeljen.

Poznam človeka, ki je človek mnogih zgodb, ki brez težav sodeluje in ceni kolega z drugega političnega okolja. Pravzaprav se oba cenita in spoštujeta tako zelo, da je en od njiju v šali izjavil: “Ko sem slišal, da kandidiraš za poslanca pri SD, ne vem ali bi sedaj tebe malo manj cenil ali tvojo stranko malo bolj.” Pa mu je, ko je le-ta to slišal, koliko je on potopljen v delovanje Cerkve vrnil s skoraj istimi besedami.

Bojmo se imeti edino zgodbo o katerikoli stvari v življenju

Prizadevajmo si torej za več zgodb. Za začetek si le priznajmo, da je paradigma edine zgodbe nevarna, zožuje, nas oddaljuje drug od drugega in nas vodi tja, kamor si noben od nas ne želi.

Foto: Bill Wegener, Unsplash