Sveti Aleš: Zanimiva življenjska zgodba asketskega svetnika
Povabljen/a, da “preštudiraš” svojega svetnika. Moj je sveti Aleš, spokornik, preprost mož, ki je živel ob koncu 4. stoletja v Rimu. Zelo zanimiva zgodba. Jaz imam že pripravljen prostor pod “štengami”.
Izvor
Ime Aleš je verjetno nastalo prek oblik Aleks, Alekš iz imena Alex, ki je skrajšano iz latinskih imen Alexis, Alexius, slovensko Aleksij.
Latinski imeni izhajata iz grškega Aléksios, ki ga razlagajo iz glagola aléksō v pomenu ‘odbijam, odvračam, branim’. Alex je lahko tudi skrajšana oblika iz latinskega imena Alexander. To izhaja iz grškega imena Aléksandros, ki je zloženo iz (istega) glagola aléksō v pomenu ‘odbijam, odvračam, branim’ in anē’r, v rodilniku andrós ‘mož, moški’.
Aleš oziroma Aleksij je ime poletnega svetnika, ki je v koledarju 17. julija. Njegov god se narečno imenuje Elekšovo.
Sv. Aleš je pri nas postal zavetnik zoper potres. Na Koroškem se imenuje sv. Lekš in je imel v oblasti grom in strelo kot drugod sv. Elija.
Sorodna imena
Med najpogostejšimi moškimi imeni v Sloveniji je ime Aleš na 16. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2010 s tem imenom poimenovanih 10.725 oseb (2008: 10.727; 1994: 10.507; 1971: 2802).
Različice: Aleksander (2010: 5513), Alex (496), Aleks (926), Aleksa (82), Aleksej (202), Aleksij (29), Aljoša (1744, 121. mesto). Ženske oblike: Aleksa (2010: 8), Aleksija (14), Aleša (172), Aleška (34), Aljoša (78).
God: 17. julij in 20. september
Tule najdete svojega svetnika: svetniki.org
Njegova zgodba: od bogatega ženina do berača pod stopnicami
Ena najbolj dramatičnih in po svoje tudi najlepših legend iz življenja svetnikov je prav gotovo tista, ki govori o življenju svetega Aleša. Ne vemo koliko je v njej resničnega, gotovo pa je, da vsebuje bogat nauk, ki je nad zgodovinsko resnico.
Gre za zgodbo človeka, ki je v polnosti dojel Jezusove besede o tem, da se je potrebno na tem svetu odpovedati vsemu, celo svoji lastni družini, kadar ga to ovira na poti do popolne ljubezni. S svojim prostovoljnim spokornim življenjem je dosegel osvoboditev od vsega zemeljskega in živel samo za nebeško.
Proti koncu četrtega stoletja sta v Rimu živela bogata zakonca plemenitega rodu. Oba sta bila pobožna in radodarna, v njuni hiši so bile za reveže vsak dan pogrnjene tri mize, pri katerih sta velikokrat sama stregla. Dolgo časa nista imela potomcev, naposled pa sta le izmolila sina, ki sta mu dala ime Aleksij. Z vso skrbnostjo sta ga vzgajala, mu privzgojila čut za bližnjega in ljubezen do Boga.
Življenjepisci pravijo, da sta starša živela pobožno, sin pa sveto. Aleš je iz ljubezni do Boga želel ostati neporočen. Starša pa sta ga, v skrbi za nasledstvo, silila v zakon. Uklonil se jima je in se poročil s Sabino, a ji je na poročno noč razodel svoj sklep.
Podobne želje je imela tudi Sabina, zato je bila tega vesela in je slavila Boga. Aleš ji zato izroči svoj zlat prstan, dragocen pas in rdečo mošnjo, polno dragotin ter ji rekel: “Vzemi in shrani to v moj spomin in Bog bodi med nama, dokler bo takšna njegova volja. Glej, tako kakor bodo sveče, ki tu gorijo, kmalu dogorele, tako se dogaja tudi s posvetnim veseljem. Sedaj sva mlada, bogata, lepa in mogočna, a kako kmalu bo vse to minilo! Zato si oba prizadevajva za tisto veselje, ki ga Bog da njim, ki ga ljubijo. Skrbiva za svoji duši, da bova Bogu všeč s svojim čistim in neomadeževanim življenjem.”
Nevesta ga je zamišljeno pogledala in mu odgovorila: “Bog naj te varuje na vseh tvojih poteh; tvoj nauk mi bo v povelje.”
Aleš se je odpravil na pot, se odpeljal v Edeso v Mezopotamiji in tam kot berač živel v zatajevanju samega sebe. Njegovo poglavitno delo je bilo post, molitev in prejemanje zakramentov. Tako je preživel celih 17 let.
Ljudje so ga zaradi njegovega spokorniškega načina življenja vedno bolj cenili, tako da so ga začeli častiti skoraj kakor svetnika. Aleš tega ni maral, zato je sklenil, da bo pobegnil iz Edese v Tarz. Zgodilo pa se je, da je vihar ladjo na kateri je potoval, zanesel v bližino Rima.
V tem je Aleš videl Božje znamenje, da se vrne v očetovo hišo, a ne kot sin, pač pa kot berač. Ni se dal spoznati in očeta je zaprosil, da ga sprejme. Oče Evfemij je ob tem pomislil na sina in se usmilil berača. Pod stopnicami v hiši so mu odkazali prostor in mu dajali hrano.
Domači služabniki so ga imeli za bebca, zato so se iz njega norčevali, zlivali nanj pomije in vanj pljuvali. Aleš je to tiho in brez godrnjanja prenašal in ostal tako, ne da bi se dal spoznati staršem, v domači hiši 17 let.
Freska sv. Aleša (ena redkih – edina meni poznana) v cerkvi sv. Filipa in Jakoba na Golavabuki nad Turiško vasjo pri Slovenj Gradcu Foto: Matjaž Maležič
Sv. Filip in Jakob na Golavabuki nad Turiško vasjo pri Slovenj Gradcu Foto: Matjaž Maležič
Informativna tabla na cerkvi sv. Filipa in Jakoba na Golavabuki nad Turiško vasjo pri Slovenj Gradcu Foto: Matjaž Maležič
Kakšna je bila njegova smrt?
Nekega dne je papež Inocenc I. vpričo cesarja daroval slovesno sveto mašo. Navzoč je bil tudi Alešev oče, cesarski svetovalec. Naenkrat se zasliši glas: “Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil.” (prim. Mt 11,28)
Vsi prestrašeni so popadali na kolena in so vzklikali: “Gospod, usmili se nas!”
Glas pa je spregovoril: “Poiščite božjega svetnika in ga častite, da bo izprosil Rimu blagoslov. V petek bo umrl. V Evfemijevi hiši ga iščite.”
Spoznali so, da to ne more biti nihče drug kakor berač pod stopnicami, saj je živel potrpežljivo, kakor božji angel. Ko so prišli v hišo, so ga našli mrtvega, v rokah pa je držal pismo, v katerem je bilo zapisano, da je on Aleš, domači sin, ki je kot romar in spokornik preživel svoje življenje.
Pripravili so mu pogreb, kakršnega Rim še ni videl, saj so ga vsi želeli videti, se ga dotakniti in ga pospremiti kot svetnika na zadnji poti.
Tudi pravoslavne Cerkve ga častijo
Tudi mnoge pravoslavne Cerkve slavijo sv. Aleša. Mnogo cesarjev in drugih pomembnih osebnosti je nosilo to ime (v obliki Aleksej). Tudi mnogo cerkva nosi njegovo ime; še posebej v Grčiji in Rusiji.
Upodobitve
Na upodobitvah je prikazan kot asket z dolgo brado ali pa kot berač pod stopnicami. Četudi je njegovo krstno ime dokaj pogostno, mu ni v Sloveniji posvečena nobena cerkev.
Pusti komentar
Se želite pridružiti pogovoru?Vabljeni ste, da prispevate!