Preprosto vprašanje: Imate koga držati za roko?
Pa še tale PREPROSTA zgodba mi je prišlo v e-škatlo:
“Rabin Harold Kushner je opazoval otroka, ki sta ob vodi zidala gradove iz peska. Ko sta ravno končala umeten grad, za katerega sta potrebovala veliko časa in potrpljenja, je prišel val in ga zravnal s tlemi.
Rabin je pričakoval solze in jezo. Otroka pa sta se usedla, se prijela za roke in se smejala. Kmalu sta začela graditi nov grad.
Dejal je: “Spoznal sem, da sta me naučila pomembne lekcije. Vse stvari v našem življenju, ki jih ustvarjamo s toliko časa in energije, so zgrajene v pesku. Trajni so samo naši odnosi z ljudmi. Prej ali slej bo prišel val in odnesel tisto, kar smo zgradili s toliko truda. Ko se bo to zgodilo, se bo lahko smejal samo tisti, ki se bo imel s kom držati za roke.”
Ja, pomen odnosov, ki ga simbolizira držanje za roko. Ne vem, če je imel rabin prav v tem, da so trajni samo naši odnosi z ljudmi. Lahko so, lahko pa tudi ne. Pravzaprav so, če vlagamo v njih, če je v naših odnosih dovolj ZAUPANJA. Kaj pravite vi?
Želim, da bi vsi imeli koga, ki bi ga lahko držali za roko.
Aleš Čerin
Foto: Marinka van Holten
Sama delam na takem delovnem mestu, da vidim kako zelo je važno imeti dobre odnose- oz. kot praviš ti, da imaš nekoga, ki ga lahko, ko je res hudo primeš za roko. Ni bolj osamljenega človeka na svetu, kot človek brez prijatelja, znanca ali kogarkoli, ki bi mu bil blizu. Tudi ko pride slovo od tega sveta je to lažje, če te nekdo pospremi. Oskrbovanci v našem domu so bolj hvaležni za minuto pogovora, za dotik z roko, kot pa za ne vem kakšno oskrbo. Rabijo odnos do nas, svojcev,sostanovalcev in na ta način lažje živijo, imajo občutek da so potrebni in zaželjeni.
Manja, hvala za te besede. Ja odhod s sveta je danes izjemno tabuizirana tema. Svojce najraje kar (bom rekel zelo grdo – namerno, da bolj zaboli) “pospravimo” v bolnišnice ali v kako drugo ustanovo, da nam jih ja ni treba “držati za roko” v času slovesa. Ni ga bolj osamljenega človeka kot umirajoči, ki bi se rad poslovil, pa se nima od koga.
Domovi upokojencev so vedno bolj luksuzni- če imaš denar za nadstandard – a so še vedno tisto, čemur so včasih surovo odkrito rekli – hiralnica. Samo čakaš matildo, če nisi vpet v neke prijateljske in/ali družinske odnose, verjetno bi bilo družino (rodbino) primerneje dati na prvo mesto. Kot sta oba pred menoj rekla – kot otrok se mora tudi star človek čutiti potrebnega, zaželjenega v neki sredini. Če je le mogoče, naj bi živel v družini potomcev ali nečakov, če ni imel otrok. Ali ob še močnem sozakoncu, če je potreben/na nege.
Tudi jaz sem kakšen mesec nazaj brala to isto zgodbico. In ne, nimam koga prijeti za roko. Kajpak imam prijatelje, starše, nimam pa partnerja.
Žogca, ni vse samo v partnerju. Katerakoli “roka” je dobra, samo da stisne: čvrsto, pa vseeno nežno. Želim ti blagoslova.
Lep blog, Aleš. Še te/vas? bom brala!