Zakaj pišem in na katere zapise v letu 2015 sem ponosen?
Malo statistike
Že kar nekaj časa pišem tale blog (od 24. februarja 2007). Dobrih osem let pisanja. V tem času je nastalo 661 zapisov. Če za vsakega porabim samo eno uro, to pomeni, da sem za blog pisal 27 dni in 13 ur. Skoraj cel mesec.
Gotovo veste dragi bralci, da že od samega začetka pišem tudi za Časnik.si – spletni magazin z mero. Ustanovili smo se leta 2010, torej delujemo slabih pet let. Ni malo, glede na to, da pišemo na prostovoljni pogon. V tem času sem prispeval 473 člankov. In spet, če za vsakega porabim eno uro (za velike članke ponavadi porabim kake tri ure), to pomeni, da sem za Časnik.si pisal 19 dni in 17 ur.
Je vredno?
Če malo zaokrožim sem za pisanje v dobrih osmih letih pokuril skoraj dva meseca mojega življenja. Je to vredno? Je! Tule sem poskusil malo utemeljevati. Sedaj bi našel še kakšen argument.
Sam verjamem reperjema Muratu in Joseu, ki pravita: “V besedi je moč.” V isti skladbi pravita tudi: “Sam v besedi ni moč, če ji dejanja ne sledijo.” Verjamem, da je marsikateri moji besedi sledilo tudi kakšno dejanje, kakšna drobna sprememba naravnanosti. V smeri ‘bolj preprostih izbir’ ali ‘spreminjanja sveta na bolje’, kot pravimo skavti. Trdno verjamem, da je tako.
Letošnji najboljši
1. Oče mora imeti vzgojno moč: “Čas je, da se moški “po moško” odločimo zavezati se z eno lepotico za vse življenje, biti vsakodnevno in brezpogojno ljubeč do te lepotice, biti zavezan reševanju problemov, kljub stiskam ostati v družini, prevzeti odgovornost za vodenje, biti varuh ter zgled poguma in človek, na katerega se lahko vedno nasloni žena, otroci pa jasno občutijo meje.”
2. Ko tri krat tri ni več devet, pač pa “enakost spolov”: “Ko bi bila torej novela družinskega zakona 20. decembra potrjena, se bo – ne seveda takoj in ne v polni meri, pač pa počasi, a vztrajno – začelo “mešanje glav” našim otrokom v najobčutljivejšem obdobju življenja. Tako kažejo tudi izkušnje iz držav, kjer je bila uzakonjena poroka med “dvema osebama”. Da, počasi in vztrajno, a v smeri popolne zmešnjave na področju spola in spolne orientacije. Posledice so že sedaj znane – še več ranjenih mladih in ranjenih odraslih.”
4. Kako lahko v šole vdrejo reklame za spletni poker, pornografijo in droge?: “Kot da se želimo norčevati iz mladih ljudi v izjemno občutljivem obdobju življenja. Iz rok nepozornega učitelja, z dovoljenjem nepozornega ravnatelja in s podporo državnih inštitucij, pod krinko hvalevrednih dejavnosti, v naše šole rinejo tudi izjemno sporne vsebine. Kako je to mogoče? Prvič, zaupamo državnim inštitucijam. Kar zdi se nam, da »država« pa že ne bo delala neumnosti, ne bo omogočala neetičnih ravnanj. In drugič, ker nam velikokrat ni dovolj mar. Komu ni dovolj mar? Najprej nam staršem, ki ne spremljamo več svojih otrok, velikokrat ni mar učiteljem, ki razdelijo vse in omogočijo vse kar se jim reče in ker niso zraven pri dejavnostih zunanjih izvajalcev.”
5. Nikodemovi večeri 2015: Leno in otrplo srce (VIDEO): “Veliko načinov je za soočanje z lenim in otrplim srcem. Enega sem opisal pri kralju Davidu. So pa tudi načini za preprečevanje. Tudi teh je več. Sam sem danes poudaril le način, ki je meni blizu – DOLGO SAMOTNO POT, kar zame pomeni: FIZIČNO oditi v pokrajino (s tem pognati srce na višje obrate, zamenjati posteljo, obleko, hrano), premagati STRAH negotovosti na poti, s pomočjo Božje besede ISKATI NJEGOVO VOLJO in se ODPRETI LJUDEM. Verjamem, da Gospod pri meni deluje na ta način.”
6. Zlaganje drv kot domača »forma viva«: “Sam menim, da je pri vsaki stvari, pri vsaki dejavnosti treba iskati mejo med “dovolj in preveč”. No, najprej – se mi zdi – je treba priznati, da taka meja sploh obstaja. Da je kdaj mogoče tudi preveč natančnosti, ko s svojim perfekcionizmom pretirano “težim” sebi in okolici, ko delo zame nikoli ni dovolj dobro opravljeno in ga ne morem in ne morem dokončati, ko mi taka pretirana natančnost že onemogoča ukvarjanje z bistvenim.”
7. Priznam, rabutal sem borovnice: “Ni namen tega zapisa, da bi sam prišel do dokončnih zaključkov, a pomembno se mi zdi, da o teh rečeh razmišljamo, da v resnici ne bi prekomerno posegali v naravo, da bi spoštovali privatno lastnino. Po drugi strani se mi pa ne zdi prav, da v gozdovih pustimo propasti dragocene sadeže in predvsem, ne zdi se mi prav, da iz prizadevnih ljudi delamo prekrškarje, v očeh mnogih pohlepneže ali skoraj kriminalce.”
8. V vrtači med KT15 in KT16 sem tacal po grobišču: “Čas je … da pokopljemo vse mrtve. Čas je, da označimo vsa mesta pobojev in vsa grobišča. Na terenu in na kartah. Da nezavedno ne tacamo po pietetnih območjih. Čas je, da se zamolčano izjoče, čas je, da izjokano pride tudi v našo kolektivno zavest. Čas je, da nas močno zaboli, da se zamislimo. Čas je, da začnemo proces, dolg proces odkritega in raziskovalnega bližanja resnici z vseh strani. Čas je, da se proces nadaljuje v odpuščanje, ki bo skozi sočutno v človeku počasi, počasi vodil do sprave, da – kot je rekel mladenič na Pasijonkah – “ob kaki novi priložnosti spet ne podivjamo, da zgodovinskim dejstvom dovolimo, da nas izučijo”.”
9. Od Maribora do Kozjega vrha: hoja ob meji, po tej in oni strani (FOTO): “Tole pohajanje ob meji – malo po naši, malo po avstrijski strani, mi je dalo tudi nekakšno primerjavo življenja, tudi odnosa oblasti do podeželja. Lahko rečem, da kmetije “na oni strani” lepše uspevajo, da se več investira, še posebej je veliko več turizma. Po besedah sogovornikov, naše oblasti stalno težijo z nekakšnimi inšpekcijami, recimo glede hrane, tako, da si na naši strani niti ne upajo registrirati priprave tople hrane, pač pa samo režejo narezke. Na oni strani pa s tem ni nobenih težav. Sam sem, ker sem želel podpirati slovenske kmete, imel kar težave dobiti toplo hrano. Enkrat sem celo “nafehtal” gospodinjo, da sem se pridružil kar njihovemu družinskemu kosilu. Hvala, draga Karolina!”
10. Hiša hospica: Še dve gospe umreta, potem pa zaprejo: “Občutek imam, da se nam bo z zaprtjem Hiše hospica simbolno približal čas, ko bomo ljudi, ki so v zadnjih dneh življenja, ko niso več koristni, ko od njih ni več pričakovati učinkovitosti, kar aktivno – s pomočjo zdravnika – porinili za pregrade. Kar se nam je v Kliničnem centru že zgodilo. Obetajo se nam časi, ko se bo človek ob izgubi koristnosti, moral bati tudi izgube življenja.”
11. Hriboplazilcem onemogočiti dostop na Triglav: “Vzpon na Triglav, pa naj bi bil dostopen vsakomur? Ne, po moje ne. Triglav bi moral biti tako zahteven, da ti ne pride na misel, da bi šel nanj, če nisi fiziološko sposoben in odlično pripravljen – na vse načine: kondicijsko, spretnostno, glede opreme. Tako mladenki, ki jo sicer bolj kot gora zanima ujemanje barve nahrbtnika z njenim “mejkapom”, ne bi prišlo niti na misel, da bi se povzpela na goro kot je Triglav. Tako kot ji ne pride na misel polet s skakalnice v Planici.”
12. Super živila za super počutje in super zaslužke: “Če namreč nek posušen, tabletiran, zelen prah prepotuje na tisoče kilometrov, da pride na našo mizo, če je to na najbolj bio način pridelal kmet na Kitajskem, ki kot država sicer slovi po prispevku k tradicionalni medicini, a po svojem skrajno ekološko ignorantskem obnašanju in če vam trgovci to prodajo pod rubriko »superživilo«, potem je to vredno suhega zlata. Vse za zdravje – denarnic v rokah posrednikov v verigi od Kitajske do vaše mize. Ljudje, pamet v roke! Kupujete drag “top-bio-super-šit”. Zaradi zgodbe. In pričakovanja odrešenja s pomočjo hrane. Ne bo šlo.”
Hvala, dragi bralci, da me spremljate, da me spodbujate in – ko se srečamo “v živo” – tudi pohvalite. Obilo blagoslova v letu 2016 na vseh vaših poteh, pri vaših dejavnostih in odnosih.
Foto: Aleš Čerin
Aleš, berem te že kar nekaj let, sama sem začela pisati blog 1.1. 2008 (Od srca do srca), kdaj sem začela pisati na PW (Sol zemlje), pa na pamet ne vem – tudi to pove, kako zelo sem se spremenila v tem času.
Tvoji zapisi so prepoznavni, res so tudi to, kar pove ime tvojega bloga – govorijo o preprostem, “naravnem”. (In to je tudi Božje – kot verjamem.)
Zanima me, kako si ocenil, kateri prispevki so tvoji najboljši? Po obisku, komentarjih, po lastnem občutku?
Želim ti veliko blagoslova pri tvojem delu, tako na blogu kot tudi sicer, predvsem pa doma, v družini!
Ana, pohvala od ene najbolj prepoznavnih blogerk mi še prav posebno godi. Prav poboža.
Kako sem ocenil kateri so najboljši? Bolj po občutku, saj tudi v naslovu pravim, da sem na njih le ponosen. Nisem šel gledat številke, četudi že na pamet vem, da so tile vzbudili nekako največ zanimanja. Včasih tudi odmev v velikih medijih (npr. o Hospicu, o “hriboplazilcih”).
Ana, tudi tebi, možu in vsej družini obilo blagoslova na vseh vaših poteh.
Spoštovani Aleš, sprašujete se, če je vredno pisati. Tudi mene včasih prevzame ta občutek, tudi sam pogosto razmišljam, imajo moje besede na spletu tak pomen, globino in tako moč, da jih sploh kdo prebere? Ne vem, odgovorov je verjetno več, a moj, in samo zame vem da drži, je tak, splača se, potrebno je. Moram in hočem vzdrževati svoje mentalno zdravje tri četrt stoletnika, samo fizična dejavnost in kondicija sta premalo za celostno osebo in zdravo življenje.
Da se vrnem k vašemu samovprašanju – g. Aleš, vaše pisanje ima še poseben pomen, je življensko, je vsebinsko, je tehtno in iz njega se marsikaj naučimo. Zatorej, prosim vas, pišite še naprej, pišite z enako vnemo, pišite za nas. Ko sam ne bom več sposoben zdravorazumsko razmišljati in pisati, bom bral še vedno rad, posebej vas in vam podobnim.
In pa seveda, obilo novih doživljajev, obilo zdravja in sreče v Novem letu, enako tudi vsem vašim.
S spoštovanjem, Miro D.
Spoštovani gospod Miro!
Hvala za vaš prijazni odziv. Ja, je vredno pisati. Tudi zato za kar si vi prizadevate, ko pravite “moram in hočem vzdrževati svoje mentalno zdravje tri četrt stoletnika, samo fizična dejavnost in kondicija sta premalo za celostno osebo in zdravo življenje”. Sam prav čutim kako lažje urejam misli, ko kaj zapišem. Prav drugačen proces poteka pri pisanju kot le pri razmišljanju. Še posebej če pišeš javno (blog, portal, knjiga).
Hvala za veliko pohvalo. Od vas mi veliko pomeni.
Vse dobro in obilo božjega blagoslova na vseh vaših poteh, pri vaših dejavnostih in pomembnih odnosih vam želim v novem letu.
Aleš Čerin
Prav je, da te poboža! 😉
—
Tisto o hospicu …
Še vedno je hiša zaprta …
Mislim, da bo kmalu spet delala … meni je težko ob tem, ko se stvari tako dogajajo, kot se …. kot bi lahko tudi smrt odložili za 3/4 leta … (toliko nekako je hiša že zaprta) …
No, predvsem bi bilo nujno ustvarjati povsod vzdušje, sploh po domovih, da bi upali imeti umirajoče doma …
Ana, ja sem slišal, da je Hiša Hospica še vedno zaprta. In da še nekaj časa bo, ter da so apetiti po njej. Res žalostna zgodba, ki pa lepo ilustrira naš odnost do zadnjih dni življenja.
Umirajoči doma….se zelo, zelo strinjam in iz srca….Realno? Izpostavljam skrb za umirajočega starša. Npr. mlada družina, 2 ali več šolajočih otrok, otroci z veliko dejavnostmi, iz službe se prihaja po 17.uri…Družina se komaj pozna, na prste ene roke prešteje tedenske skupne obroke. Po možnosti še slabe plače, turnusno in nočno delo staršev…Zraven umirajoča, ljubljena oseba. Kako ji nuditi vsaj primerno oskrbo, da ne sanjamo o kvalitetni oskrbi v zadnjih dneh življenja? Kako umirajoča oseba, če ima še kaj zavedanja v sebi in ni do konca dementna, spremlja dužino, ki jo je vzela v oskrbo? Ne vem. Ali se počuti, da slabo za njo skrbijo, ker enostavno ne zmorejo? Ali se počuti grozno in bi najraje odšla, ker tako obremenjuje družino svojega otroka? Vemo, ponavadi neskončno veliko dobimo od svojih staršev. Kako živeti te zadnje ure z njimi? Kaj jim nuditi, kako olajšati zadnje dni, še zlasti, če so to dnevi trpljenja? Malokdo si lahko privošči luksus plačevanja tuje osebe za oskrbo na domu. Še izpred dveh tednov poznam zelo sveže pričevanje družine, ki je oskrbovala umirajočo ljubljeno osebo doma do poslednje ure. K sreči že brez direktne skrbi za svoje otroke, ob redni službi le (če se sploh sme reči “le”) pomoč vnukom…in umirajočemu staršu. Bilo je težko, a so zmogli. Marsikdo ne zmore, ne telesno, ne finančno, ne čustveno.
Danes sem tole pismo našla na spletu in si ga drznem pripeti v tvoj blog, Aleš…za nadaljevanje pogovora o problemu hiše Hospic, ki si ga tako lepo ponovno začel odpirati…
http://exopermaculture.com/2016/01/19/how-we-used-to-die-how-we-die-now/
Aleš. Še to. Hvala, da pišeš in nas s tem vzpodbujaš, da beremo, mislimo, preudarjamo, iščemo skupaj s teboj odgovore na vprašanja iz zanimivih in življenjskih tematik, ki jih v svojem blogu odpiraš. Hvala ti, da s svojim fotografiranjem ohranjaš otroško navdušenost nad lepim in dobrim sebi ter tudi vsem ostalim. Nataša/Mojca 🙂
Nataša, hvala za tole pohvalo. Vse dobro.
Vse bolj sem prepričana, da bi se morala “družba” vzgajati v to smer, da so stari ljudje lahko doma, živijo in umirajo, če le želijo to sami. In da se jim omogoča pomoč, da bi se to lahko zgobilo. Morale bi biti razne tonamenske “službe”, tudi prostovoljske, pa tudi “plačane”, saj bi marsikdo na ta način lahko nekaj zaslužil, brez nič se pač ne da živeti.
Sama sem o vsem tem veliko razmišljala kot hospicarka in tudi kot hčerka, poleti sem bila doma ob umirajočem očetu …
Dodajam link enega od teh zapisov:
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/140159/umreti-doma-spostljiv-pogled-na-smrt
Ana, prav res, vzgajati moramo v to smer. Kar z zgledom. Ti si najlepši zgled; svojim otrokom in vsem nam. Hvala za ta zapis. Popolnoma te razumem. Podobno sem sam doživljal ob smrti svojega očeta in tasta. Pri obeh sem bi zraven ko sta odšla – kot praviš “tja čez”. Sem hvaležen za to.
Vse dobro.
Spoštovani! Vsakodnevno spremljam ljudi, ki se jim zemeljski vek časa počasi nagiba proti koncu. Ravno danes sem imela pogovor s hčerko hudo bolne stare ženičke, ki jo je groza nad dogajanjem v domu starejših občanov, kjer ženička biva. Vsakodnevno jo dvakrat obiskuje, da ji pomaga, a vseeno…med prazniki zvončki obešeni na stojalu, da jih podelani in pobruhani starčki, ki bi ti kretnjo roke še zmogli, ne dosežejo,… premalo, premalo osebja,….denar izginja, ne vemo kam….Zavest večinskega dela družbe je zožena na potrošništvo in užitek, kar je tudi cilj oblastem, da lahko vladajo in jemljejo….Rešitev bo morala biti sistemska, kot družba bomo morali marsikaj spremeniti, popraviti. Ne vem, če še zmoremo ob vseh teh novodobnih trendih bežanja od resničnosti…