Lea Čerin: Odmori med učenjem? Seveda!
Nedavno sem se udeležila delavnice na temo zakonitosti pomnjenja in učenja otrok, kjer so udeležencem predstavili drugačen način učenja in poučevanja kot smo ga vajeni. Na vseh področjih našega življenja namreč znanstveniki, razvojni tehnologi, zdravniki odkrivajo nove doktrine. Tudi področje vzgoje in izobraževanja ni izjema. Pojavljajo se nove ideje vzgajanja, nove metode poučevanja in seveda učenja.
Metoda pospešenega učenja, kot se imenuje, pokaže (eksperiment Kelley in Whatson, 2013), da je skupina, ki je to metodo uporabljala, dosegla iste rezultate na izpitu iz biologije po eni uri učenja kot skupina učencev, ki je potrebovala štiri mesece klasičnega učenja. Se sliši neverjetno? Tudi sama ne bi verjela, če seveda ne bi na delavnici udeleženci naredili podobnega poskusa, v skrajšani obliki.
V čem je skrivnost?
Pa vendar: ena ura pospešenega učenja biologije in štirje meseci standardnega učenja iste snovi, rezultati pa zelo podobni?! V čem je skrivnost? So to nova dognanja, ki se bodo kmalu razblinila ali gre za nekaj bolj otipljivega? Na tem mestu bom preskočila teorijo in raziskave (brez tega sicer ne gre), ki so nam bila podana na delavnici in skočila kar na bistvo.
Pomemben je način ponavljanja oziroma način, kako se lotimo učenja/poučevanja. Veste kako naši otroci pri pouku ponavljajo učno snov? Večinoma takole: celotno snov, ki jo morajo znati za ocenjevanje, enkrat ponovijo, ustavijo pa se na mestih, ki večini učencem dela težave. Enako se otroci ponavljanja oziroma učenja lotijo doma. Ure in ure sedijo s knjigo v roki; sploh ne vemo, da so z nami. Bognedaj, da pridejo iz sobe po desetih minutah »učenja«. Rečemo jim, da to ni dovolj in se moraj zopet usesti za knjigo … Glej ga zlomka, čez petnajst minut so že spet v kuhinji in nekaj iščejo. Katera situacija vam je bolj domača?
Intenzivno učenje – aktivna pavza
Metoda pospešenega učenja se zadeve loti drugače: dolgoročni spomini se ustvarijo po principu intenzivno učenje – aktivna pavza – intenzivno učenje – aktivna pavza – intenzivno učenje. Da bi tem dognanjem lahko verjeli, smo se udeleženci vrnili v takratni 8. razred (zdajšnji 9. razred), učna snov genetika. Joj, zagrabi me panika. Hitro brskam po spominu in iščem asociacije na to temo. Oddahnem si, ko vidim, da nisem edina v svoji pozabljivosti.
Poskus
Lotimo se besedila o genetiki. Preberemo odlomek, podčrtujemo ključne informacije oziroma pojme. Nato sledi zabavni del – naša skupina dobi v roke majhne žogice, ki jih mečemo na mali košarkarski koš. Drugi ustvarjajo s plastelinom, tretji se igrajo z lego kockami. Nekoliko pozabimo na ponovno osvojene pojme: DNA, citoplazma, nukleotidi, kromosom, geni, genski inženiring itd.
Vendar v tej na videz nepomembni fazi, se dogajajo pomembne povezave med nevroni. Naši možgani namreč shranjujejo spomine v obliki povezav med nevroni. V fazi aktivne pavze, se snov vkodira v možgane in v spomin. Zabavnemu delu ponovno sledi faza intenzivnega učenja, v kateri smo še bolj aktivni med branjem besedila, aktivna pavza z žogicami in zadnja faza intenzivnega učenja, v kateri snov samostojno obnovimo oziroma rešimo kratek test z vstavljanjem ključnih pojmov v besedilo. Zapomnitev je neverjetna. Od vseh iskanih pojmov, se nisem spomnila samo enega.
Prijetno presenečena kako enostavno metoda deluje, se odločim, da jo uporabim na naši šolarki. Intenzivno učenje traja največ 20 minut, sledi aktivna pavza 10 minut, med njo ustvarja s plastelinom, riše, naredi kakšno hišno opravilo ipd. Mukotrpnega sedenja za mizo ni čutiti. Med učenjem so odmori še kako pomembni.
Kako pa ojačamo spomine?
Spomini so lahko kratkoročni ali dolgoročni. Bolj ali globlje obdelamo podatke, bolj si jih zapomnimo. Spomini o dejstvih (semantični spomin) se shranjujejo drugače kot dogodki, ki jih doživimo skozi osebno izkušnjo (epizodni spomin). Večina otrok se uči tako, da skuša snov stlačit v semantični spomin, učijo se o dejstvih. Vendar bi bilo dosti bolje, da bi učno snov imeli v epizodnem spominu.
Če se le da, snov povezujmo s prejšnjim znanjem in doživetji, naredimo eksperiment, uporabimo asociacije, formule prevedemo v enostavne povedi (npr. F = m . a, fičo moj avto), sestavimo si svojo zgodbo in podobno. Tisto o čemer se učimo poskusimo doživeti. Tako kot majhni otroci, ki se ogromno naučijo ravno preko lastnih doživetij.
Lea Čerin, univ.dipl.pedagoginja
Rumena hiška, varstvo otrok in svetovanje za učenje in vzgojo
Foto: Lea Čerin
Pusti komentar
Se želite pridružiti pogovoru?Vabljeni ste, da prispevate!