Otroci naj si gradijo svoje hiške

Med romanjem po Jakobovi poti od Ljubljane do Trsta sem opazoval tudi vrtove hiš. Pot me je vodila skozi Ljubljano, manjša mesteca (Vrhnika, Logatec) in skozi vasi.

Na vrtovih hiš v mestih in tudi po vaseh sem opazil vse polno plastičnih igral – hišk, s katerimi naj bi se igrali otroci. Ne samo, da so te plastične hiške kičasto grde, tudi precej neuporabne so.

Saj, kako pa naj bi se otrok z veseljem igral z njo, če mu jo je načrtoval nekdo iz kakšne »plastične« korporacije, izdelali so jo najbrž na Kitajskem, na vrt pa jo je postavil oče. Kje je pa otrok v tem procesu? V najboljšem primeru je opazovalec postavljanja. Oče se pa igra. Da se otrok ne “matra”.

Včasih je bilo vse drugače …

Otroci imajo v resnici radi hiške, radi jih gradijo. Spomnim se, kako sva z bratrancem gradila bivališča visoko v krošnjah bukev v bližnjem gozdu, kjer sva si iz desk zbila nekakšno podlago, okoli pa iz vej naredila stene. Podobno sva naredila streho in jo prekrila s plastično folijo. Še enkrat: to se je dogajalo kar visoko v krošnjah bukev. Starši se za to gradnjo niso zanimali, le oba očeta sta se malo jezila, ker so iz delavnic izginevala orodja (kladivo, žaga, sekira, klešče …), žeblji in deske. Saj sta očeta pravzaprav vedela, da se v bližnjem gozdu nekaj gradi, pa noben od njiju ni ukrepal. Pustila sta nama kreativnost in možnost učenja. No, če bi mami vedeli, kako visoko v krošnji dreves se je vse skupaj dogajalo, bi verjetno ukrepali.

Čez čas so postali v našem kraju med otroci moderni – rekli smo jim – podzemni »bunkerji«. Gradnja se je odvijala tokrat na zemlji, na trdnih tleh. V tla smo – s krampi, lopatami in s pomočjo izsekavanja korenin – izkopali veliko luknjo, do take globine, da smo v njej lahko stali zravnani. To ni bilo malo dela! Luknjo smo prekrili z deskami (spet so izginevale od doma), deske pa prekrili z zemljo in listjem, tako, da od zunaj čez čas ni bilo opaziti podzemne zgradbe. Pustili smo le skrivni vhod, zgradili kratko lestev in … v bunkerju tudi kurili in kaj pekli. Seveda, da se je kadilo, ker na dimnik nismo pomislili … A ko smo silno zgradbo zgradili, je kaj hitro utonila v pozabo in postalo je moderno kaj drugega.

Še moj sin je v bližnjem gozdu skupaj s prijatelji gradil bivališče. Na takem bregu so gradili, da se je komaj dalo splezati do njega. Po cele dneve so načrtovali, kopali, si »rihtali« material in zbijali.

Pot-cilj in proces-rezultat

Proces je za otroka privlačen, ne pa končno stanje. A starši sedaj otroku damo končno stanje, proces mu pa »prišparamo«. Otroci so pravzaprav res nori na hiške – to vedo tudi proizvajalci igrač – a le če jih gradijo sami. Proces je pomemben in ne rezultat, pot in ne cilj. Morda si je Nejc Zaplotnik prav med kako tako otroško igro izmislil svoj znameniti izrek o cilju in poti: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

To kar otrok v resnici želi, je proces načrtovanja, iskanja in priprave materiala, želi si, da bi praktično, s svojimi rokami gradil. Pomembno je torej skupno delo, še najbolje v družbi prijateljčkov. To je najlepši del igre. Proces je zanj privlačen, ne pa končno stanje. A starši sedaj otroku damo končno stanje, proces mu pa »prišparamo«. A prav med procesom se otrok lahko izkaže pred svojim prijatelji – katerih mnenje je v tem obdobju tako in tako najbolj pomembno – in ne s kupljeno stvarjo, s katero se v resnici izkažeta starša. Takole med igro otrok tudi odkrije svoje talente in morda lahko najde celo svoj poklic.

Samo prebivanje v hiški otrokom skoraj ni zanimivo. Pa saj mu tudi mama ne bi pustila! Kje pa najdete mamo, ki bi pustila prespati svojemu otroku v hiški? Pa magari v najbolj ugodnih okoliščinah: toplo, suho, na vrtu, … Ga lahko piči komar!

Starši – roparji praktičnih izkušenj

Otroke v svet pošljemo neopremljene. Zdi se, da se starši z nakupovanjem »končnih rezultatov« prav trudimo ubiti kreativnost in otrokom onemogočiti pridobivanje izkušenj na najboljši način. Obenem pa jih vozimo na razne delavnice in krožke ter jih kreativiramo.

Zadnjič je Marko Juhant, specialni pedagog, na enem od predavanj za starše pribil, da starši iz zdravih otrok delamo invalide. Tudi tako, da jih oropamo – morda je prav ta izraz najbolj primeren – pomembnih življenjskih izkušenj. In jih v svet pošljemo neopremljene. Ali pa jih niti ne pošljemo, pač pa jih zadržimo raje kar doma. V svoji hiški. Ki smo jo mi zgradili.

Članek je bil prvič objavljen na Iskreni.net.

Foto: Aleš Čerin