Zanašanje riti

Takole pravi srednješolka: »Moji sošolki mama prebere domače branje in ji potem pove obnovo. Moji starši tega niso nikoli podpirali in tudi meni se zdi neumno, saj se pravzaprav učimo zase.«

Neverjetno, da ima mlado dekle več pameti, razsodnosti in znanja o vzgoji otrok kot nekatere matere in očetje. Zdi se, da nekateri starši prav direktno uničujejo svoje otroke s tem, ko jim ne omogočajo nabiranja izkušenj. V tem primeru recimo izkušnje lepote branja in iskanja modrosti v leposlovnih delih, pa tudi onemogočanje izkušnje odrekanja, stopanja po »ožji poti« in izkušnje prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja.

Prišepetavanje

Predstavljajte si, da ste učitelj na srednji šoli in da sprašujete otroka z malo daljšimi lasmi. Odgovarja pravilno, vendar se vam odgovori zdijo nekako nenaravni, kot bi bili prebrani iz knjige. Posumite, da nekaj ni v redu, in ga prosite, naj umakne lase. Zagledate žico, ki vodi iz ušes pod obleko. Otroka zapišete v dnevnik zaradi uporabe nedovoljenih sredstev med spraševanjem.

Otrok izvede škandalozne izpade pred razredničarko, grozi s starši in z drugim pomembnim, pravno podkovanim sorodstvom. Šolski delavci, vodstvo šole, razredničarka in učitelj vztrajajo pri vzgojnem ukrepu, četudi se malo bojijo. Predvsem pravno podkovanega sorodstva.

Med raziskavo pridejo na dan zanimiva dejstva, tudi priznanje osebe, ki je prišepetavala … Mama. Prišepetavala je torej mama, ki ima otroka neskončno rada. Tako rada, da mu na nelegalen način »pomaga« – goljufati. Vrednote, ki jih mama takole privzgaja? Vse – tudi nelegalno – za uspeh.

Mami, daj mi 1000 € za diplomsko …

Zadnje dni je v jasnost pricurljalo, da se seminarske, diplomske, magisterije in (celo!) doktorate kar kupuje. Po okoli 15 € na stran. Pišejo jih »ghost writer-ji«, ki jim po besedah ene od njih nikoli ne zmanjka dela. Biznis da je v zadnjih sedmih letih dobesedno eksplodiral.

Ja, otrok, ki mu mama dela obnove domačega branja, projektne in seminarske v osnovni in srednji šoli, se – ko se bo znašel na fakulteti – pač ne bo kar naenkrat spremenil. Ne bo postal delaven, ne bo imel znanja, spretnosti in niti ne naravnanosti, da bi delo opravil sam. Takrat se začne – če ne že prej na srednji šoli – plačevanje. In na koncu procesa šolanja imamo tako množico kvazi visoko izobraženih mladih ljudi s papirjem v roki, ki ne znajo napisati niti nekaj strani tako, da bi imele »rep in glavo«, kaj šele kaj v resnici narediti. Ker jim ni bilo treba. Ker so starši namesto njih ubirali bližnjice.

Zanašanje riti …

Takšno zanašanje riti je pravzaprav spotikanje otroka na poti v samostojno življenje. Otroka prikrajšati za izkušnje (tudi neprijetne) in tako ne poskrbeti, da bi bil otrok – preden odide v realnost samostojnega življenja – opremljen s temeljnimi znanji, spretnostmi in naravnanostmi, je tako, kot bi človeka, ki mu je Šmarna gora plezalski podvig, poslati v Severno triglavsko steno preplezat Čopov steber in upati, da se mu ne bo nič zgodilo.

V realnosti življenja pa velikokrat ni človeka, ki bo tvojemu »sončku« zanašal rit, zato je pa najbolje kar – ostati doma. Ali pa biti privezan na vir denarja.

… je tudi kriminalno dejanje

Ne usposobiti otroka za prevzemanje odgovornosti, obenem pa vedeti, kakšen je svet, in vedeti, da življenje danes ni lahko (no, saj nikoli ni bilo), je pravzaprav – morda malo grobo rečeno – kriminalno dejanje. Pravzaprav je to vzgoja v “hendikep”, ki sicer ni telesni, vendar velikokrat s še s hujšimi posledicami.

Dejansko pa so takšni starši že od rosnih let otroka (ne šele pri kupovanju diplome) celo v neskladju z našo zakonodajo, z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki v 4. členu govori takole:

(1) Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in  dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok.

(2) Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Te pravice in dolžnosti sestavljajo roditeljsko pravico.

Kje je torej usposabljanje otrok za SAMOSTOJNO življenje in delo? Malo provokativno, pa vendar: ali je že kdaj kakšna šola ali druga inštitucija prijavila kakšnega starša zaradi takšnih – lahko rečemo – kriminalnih dejanj? Še bolj zanimivo pa bi bilo, če bi se našel odrasel človek, ki bi tožil šolo, ker ni preganjala njegovih staršev zaradi onemogočanja njegovega “osebnostnega razvoja, pravic in koristi”.

Članek je bil prvič objavljen na Iskreni.net.

Foto: Aleš Čerin