Najin zakon poživljava z osredotočanjem na bistveno

V reviji februarski reviji Ognjišče v rubriki ‘Poživljava najin zakon’ so predstavili naju z ženo Marinko. Hvala Urši Černivec za pogovor.

Aleš Čerin in njegova žena Marinka sta poročena 29 let. Poleg dveh hčera in dveh sinov, sta na daljavo posvojila še deklico Regino Banda iz Malavija. Zanimalo nas, kako poživljata zakon, saj iz Aleševega bloga veje naklonjenost njegovi ženi in neverjetno spoštovanje do nje.

V: Aleš, na vašem blogu Preprostost ste v članku z naslovom Žena namesto »high tech gadgetov« zapisali misel znamenitega očeta, pokojnega Boruta Lajevca, ki je rekel: “Vsak dan ko nisi poročen, je vržen stran.” Nekateri pa menijo, da bi bilo čisto dovolj, če bi se poročili dan pred smrtjo. Kako doživljata vajin zakon in katere vrednote so vama še posebej pomembne?

O: Ha, Borut je imel prav in ne pesmi, ki opevajo ‘prelepi samski stan’. To tudi sam vedno trdim in se tega jasno zavedam. Midva sva se poročila zelo zgodaj in niti za en dan mi ni žal. Zakon je zame stopanje v korak, v isto smer z ljubljenim človekom, kar je nadgradnja v nizu ‘odvisnost’, kjer smo kot otroci pravzaprav odvisni od staršev; ‘neodvisnost’, ki naj bi se zgodila v najstniških letih, pa je starši včasih ne dopustimo; ‘soodvisnost’, ko človek kot eno zaživi z ljubljenim bitjem. V Svetem pismu je jasno zapisano: “Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.” 1 Mz 2, 24 Pazite na vrstni red dogajanja! Najprej oditi iz varnega naročja, stopiti v novo, neznano in se združiti v nov odnos. To je težko, zahteva napor in odhod iz cone udobja. Morda zato danes ostanemo varno ‘skriti’ v prvi stopnji in se ‘združujemo’ samo tako na hitro in površinsko.

Najin zakon je poln ‘vsega’ – preizkušenj in lepega. In prav je tako. Tako se lahko brusiva eden ob drugega, se učiva in se poglabljava v bistveno. Šele sedaj na stara leta sva se recimo pridružila zakonski skupini v okviru gibanja Družina in življenje in opažava koliko napredujeva. Kako ‘pametna’ bi bila šele, ko bi se že v mladosti pridružila kakšni zakonski! Občudujeva mlade zakonske pare, ki takoj po poroki stopijo v zakonsko skupino in začnejo graditi trdne odnose. Vrednote …? Morda bi povedal kar s Prešernovo Zdravljico: edinost, sreča, sprava.

V: Kako vedno znova prižigata ogenj ljubezni in skrbita, da ne ugasne?

S tem, da sva preprosto skupaj in da si obenem pustiva tudi dovolj prostora za samoto. Praktično pa tako, da kam skupaj odideva. Včasih na večdnevno peš romanje po Sloveniji, včasih v gore, včasih na zakonski seminar, največkrat pa samo na bližnji hrib. Pač, da sva skupaj. Včasih tudi ne govoriva veliko na teh poteh.

Za oba, se mi zdi, je pomembno, da se podpreva, ko je treba. Z besedami in z dejanji. Trudiva se, a pogosto padeva.

V: Kakšen pomen pripisujete zakonskim obredom, zakonski molitvi, praznovanju ter zahvaljevanju ob obletnicah poroke ter drugim stvarem, ki poživljajo vajin zakon?

O: Ojej, koliko vprašanj! Okrogle zakonske jubileje vedno praznujeva, a le v krogu svojih otrok. Drugo leto bova praznovala obletnico poroke že z vnučki. Druge dogodke praznujemo skupaj v širšem družinskem krogu.

Zakonska molitev je težka. Ma, ne samo zakonska, vsaka molitev je težka. Zame že. Ni se lahko pogovarjati z Vsemogočnim in ni se lahko disciplinirati za reden pogovor z Njim. Treba si je dati kar nekakšno zavezo. Dani Siter me je na enem od zakonskih seminarjev, pravzaprav dobro “brcnil v rit”, ko je rekel, da smo pravzaprav možje odgovorni za zavezo. Pa sem si naložil zavezo za skupno molitev … in večkrat padem pri tem.

V: Kaj je po vašem mnenju najbolj pripomoglo k temu, da je vajin zakon lep, da se oba v njem dobro počutita, da nista šla narazen kot gre skoraj vsak drugi par v Sloveniji? Vam je všeč ljubezenska pesem Odkar vem zanjo Ivana Minattija, ki govori o modrih očeh, ki jih ima tudi vaša žena. Celo objavili ste to pesem na svojem blogu.

O: Ja, ta pesem mi je res všeč in res ima Marinka modre oči. In prav gotovo me spomni na kaj, kajne? Najin zakon je res lep. Veseliva se drug drugega. To je vsekakor res in verjetno od zunaj izgleda tako. Drugače pa je najin zakon – tako kot vsak – poln vsakodnevnih preizkušenj, notranjih bojev, malih egoizmov, nediscipliniranosti, zdrsov, …  a obenem tudi zavedanja, da se dá z vsem tem živeti, še več, ravno zaradi tega se da napredovati. Vsa ta mala zla so del naše človeške narave, zato smo svobodni, … a zato lahko rastemo.

V: Kako gledata na vlogo moža in žene? O vas, Aleš, sem prebrala, da se zavzemate za bolj preproste izbire osebnem življenju, v poslu, tudi v družini. Zanimivo je, da sami pečete kruh, potico, vrtnarite in se sprašujte o smiselnosti gospodinjskih opravil, ki se zdijo samoumevna … Očitno vam ni težko prevzeti opravila, ki so ‘po tradiciji’ ženska. 

O: Res je. Trenutno imam tak poklic, ki mi omogoča, da lahko večinoma kuham kosilo in postorim kaj v vrtu. V projektu 1 € na dan sem prišel do zame pomembnih spoznanj in se tudi marsičesa praktično naučil. Včasih, ko sem delal še v korporaciji, je za gospodinjstvo in vrt poskrbela Marinka. In bila, sedaj ko gledam nazaj in ko tudi sam vidim koliko dela je, pravzaprav preobremenjena. Kot marsikatera žena. Sedaj tudi opazim, da se gospodinjsko delo resnično ne ceni dovolj :).

Pomembno se mi zdi, da se zakonca prilagodita življenjski situaciji in da za nikogar nobeno delo ni odveč. Tudi Bog je talente in naravnanosti pri nama delil precej ‘zanimivo’. Tako pri nas ni nič nenavadnega, če se s kakšnim mojstrom, s katerim se po navadi menijo “dedci”, pri nas meni Marinka.

Zdi se mi tudi pomembno, da družina, če se le da, jé skupaj. Vsaj en obrok na dan, vsak dan. To prinaša, poleg zdrave prehrane seveda, tudi zdravo družinsko klimo. Poleg bolj sofisticiranih stvari, tudi vonj po domači hrani naredi dom, prostor kamor se radi vračamo. In za to se je vredno potruditi.

O smiselnosti nekaterih, pa ne samo gospodinjskih opravil, se pa vedno sprašujem. Zame je ‘odstranjevanje odvečnega’, pa naj si bo to iz svojega osebnega življenja, družinskega in tudi poslovnega življenja, pravzaprav poklic, ki ga trenutno opravljam. 

V: Kako rešujeta spore? Iz članka, kako ukrepa mož, če žena ne zapira hladilnika sklepam, da se ne zapletate v konflikte, ampak le-te rešujete ustvarjalno, z iskanjem novih rešitev. Se motim? 

O: Spore rešujeva težko. A jih. No, še vse hujše sva doslej … In to je pomembno. Mali spori, pa tako niso pomembni. Po moje je treba narediti nekakšno prioriteto spornih zadev. In one, ponavadi povezne s čim materialnim ali pa one povezane z – jaz temu rečem – različnim dojemanjem standardov čistoče, je treba kar zanemariti. Res ne vem zakaj bi se človek ubadal z nebistvenim, ko pa je že bistvenega v življenju toliko. In tega, kaj je bistveno, se oba prav dobro zavedava. Z vsakim dnevom bolj.

Pogovarjala se je: Urša Černivec

Foto: Aleš Čerin