Botrstvo 2.0: Postala sva botra deklice iz Malavija
Spodbudila naju je Ana od srca, ki je pred časom pisala, kako njena družina podpira šolanje enega fanta v Braziliji.
Pa sva si z ženo rekla, da bi midva tudi “posvojila” kakšno siroto. Kar takoj sva šla v akcijo … in upava, da bova tudi midva koga spodbudila.
Včeraj sva dobila papirje, da sva botra 12-letni deklici Regini Banda, iz ene najrevnejših afriških držav Malavi. Skupaj z njeno sliko.
Regina je sirota. Mama ji je umrla kmalu po njenem rojstvu, oče pa je odšel. Zanjo skrbi stric, tudi vdovec, ki že ima štiri otroke. Rada hodi v šolo in njen najljubši predmet je matematika.
Kaj pomeni botrstvo?
- Zavezanost, da boste gmotno (za Malavi 21€/mesečno) podpirali otroka, ki je ostal brez staršev in mu drugače ne bi bilo omogočeno šolanje in včasih tudi življenje. Ves denar je namenjen otroku (šolnina, šolske potrebščine, hrana, zdravila, …).
- Ga spremljate v molitvi (ni obvezno).
Postopek posvojitve (botrstva)
Sam postopek je izjemno PREPROST, hiter in brez birokratskih ovir.
- Pojdite na internetno stran Misijonskega središča Slovenije in v levem menuju poiščite “Botrstvo”.
- Izberite si državo, kjer želite posvojiti otroka in si preberite kratko predstavitev (primer za Malavi).
- Izpolnite obrazec na strani “Botrstvo”. V nekaj dneh boste dobili vse papirje s podatki o otroku, o navadah in priporočilih za obnašanje botrov, ter sliko otroka.
Botrstvo 2.o
- Vesela bova, če gre tale glas o možnosti botrstva naprej in da bo kdo od bralcev bloga tudi postal boter kakšnemu otroku.
- Povejte o možnosti botrstvana vseh možnih internetnih straneh (blogi, forumi, socialna okolja – Facebook, Netlog, …). Včasih človek rabi samo idejo, PREPROSTO pot in že je pripravljen pomagati.
- Oglasite se na blogu.
Aleš Čerin
Jaz sem jeseni postala “starš otrokom sveta”. Vesela sem vsakokrat, kot vidim, da se ljudje odločijo pomagati. Če se vsak od nas odreče nečemu, česar v resnici ne potrebuje, se skupaj nabere veliko.
Tole zadevo sem imela v mislih že nekaj časa. Obrazec je izpolnjen 🙂 Hvala za vzpodbudo!
Super Žogca. Ja imaš prav: malo pa po malo, pa je nekaj. Ko bi vsako gospodinjstvo (teh je v Sloveniji okoli 680.000) tisoč posvojilo enega otroka (20€/mesec) je to več kot pol milijona ljudi. Da ne rečem, če bi se to razmahnilo v Evropi, …
Čestitke Tina! Tole Botrstvo 2.0 res deluje! Povej naprej…
Angleži so ugotovili, da so največji darovalci tisti, ki se zavedajo, da si svojega denarja niso sami prislužili (zaslužili). Zato so največji med njimi: plemiči, pojčkatorji, medijske zvezde, goljufi … Tako si dajejo obliže na svojo kosmato vest. Ne vem pa kako je pri nas.
Bravo! No, jaz pocnem nekaj podobnega. Le da ni versko pogojeno in se temu rece Sponzorstvo. Prav tako kot vidva nakazujem mali Boni v Juzni Afriki priblizno enako vsoto denarja (£15) mesecno, si dopisujeva, prav tako pa se dopisujem tudi z prostovoljci in delavci, ki tam delajo. Organizacija se imenuje Action Aid.
Organizirajo tudi potovanja in iz tega prihodka tudi sponzorirajo svojo dejavnost, po drugi strani pa so ta potovanja organizirana ravno po teh delih (obicajno gre za “backpacking” po teh krajih… torej v gojzarjih, z ruzaki in sotori na pot), kjer so ti otroci, tako da lahko v njihovih vaseh prenocujes, malo delas, se druzis in se tudi seznanis s svojim “sponzorirancem”. Seveda pa so veseli tudi vsake prostovoljne pomoci. Recimo, da bi sla za pocitnice v Juzno Afriko in tam prezivela nekaj tednov v prostovoljnem delu in druzenju z Boni.
Moznosti je veliko. Zelo, zelo priporocam.
Aleš, pa saj v Evropi je zadeva kar precej razširjena. Obstaja recimo Plan, ki je dejaven v več državah, pa še kakšna organizacija bi se našla.
Sama s 25 EUR mesečno botrujem Radhi iz Rajahstana, z mojim denarjem pa v njeni regiji gradijo koristne zadeve za vse. Skrbi me le, ker šolanje deklic pri njih ni preveč priljubljeno in pri svojih 9 letih ne hodi v šolo, vendar sama na to na žalost nimam nikakršnega vpliva (razen fotk botre pred knjižno polico kot namig)…
Zuzzu, alcessa: Odlično, da je več možnosti. Jaz sem zvedel od Ane za tole in šel v akcijo. Pa še pristop se mi je zdel zelo enostaven.
Se mi zdi potrebno o tem govoriti, da še koga privabimo v taka dejanja.
Afnegunc: Pri nas ni tako. Poznam primere, ko ljudje dajejo od svoje skromnosti, ne od bogatije.
Afnogunc: No, malce posplosujes, bi rekla. Sama zelo malo sluzim (sem na angleskem minimumu), placujem si lastno solanje, najemnino in te stvari. Ampak se mi vseeno zdi, da se £15 funtom na mesec, ceprav s tezavo, lahko odrecem. Pac enkrat ne grem ven ali pa v kino. Medtem ko od tega lahko prostovoljci naredijo cuda.
Je res, da je tudi veliko goljufije s tem (da vcasih denar ne pride tja, kamor je namenjen), da marsikdo to izkorisca za davcne olajsave…
Sama sem si pac mislila, da ce jaz s svojimi £5/uro lahko sponzoriram enega otroka, koliko bi jih lahko Madonna, ali pa Brangelina? Verjetno pol Afrike..
Pa ko sem ze pri tem… poznam veliko ljudi, ki niso bogatasi, plemici ali kaj podobnega.. le normalni ljudje.. ki so se pac sami od sebe odlocili, da bodo storili nekaj dobrega. In ce to pozitivno vpliva na njihovo vest, obenem pa pomaga nekemu otroku, ki ima precej manj, kot imamo mi, v tem ne vidim nic slabega.
Se pridružujem tvoji pobudi. Jaz sem tudi botra, deklici Caren Kaluba iz Zambije.To se mi zdi še najmanj kar lahko storimo, da padejo kakšne drobtinice iz naše mize preobilja. Pred dvemi leti sem s pomočjo pesmi Phila Bosmansa nagovarjala ljudi, da se odločijo za botrstvo. No sedaj si me spomnil, da zopet kaj storim.
( Phil Bosmans – ROŽE SREČE MORAŠ SADITI SAM )
KRUH, KI GA DELIŠ Z DRUGIMI,
TEKNE MNOGO BOLJE
Dandanes vsakdo ve,
da na milijone ljudi trpi za lakoto –
včeraj, danes, jutri.
Ne morejo delati,
ker nimajo kaj jesti.
Zbolijo,
ker nimajo kaj jesti.
Umirajo mladi,
ker nimajo kaj jesti.
Milijonom je smrt zaznamovala
obraz in telo.
To je največji škandal dvajsetega stoletja!
Ljudje negibno ležijo
in umirajo, izčrpani od lakote,
na isti zemlji.
kjer mi, dobro hranjeni,
hodimo, letamo, jahamo,
se sprehajamo in korakamo,
tekamo in drvimo
kot športniki, politiki, poslovneži,
turisti ali novinarji.
Zuzzu: Se popolnoma strinjam. Če da reven ali bogataš, samo da se da.
Karmen: Nisem vedel. Ja res je potrebno govoriti o tem. Zato je naslov zapisa Botrstvo 2.0… Hvala za čudovito pesem.
Afnogunc, meni niti evra ni dal kdo drug. Pa tudi pleminja še nisem. Govori se, da ima princ William spet manjšo krizo s tisto svojo. Mogoče se mi nasmehne sreča.
Priznam vrgel sem kost, ki pa je bila namenjena bolj rumenim medijem, ki propagirajo “humanitarna”dejanja medijsko zanimivih ljudi, ki skrbijo le za svojo promocijo.
Tudi naši reveži vedo povedati, da pri nas dobijo največ od tistih, ki niso bogati, to pa zato, ker se ti lažje poistovetijo z njihovo stisko, kot pa vsega presita jara gospoda.
Pa brez zamere.
Afnogunc, tudi moje izkušnje so podobne. Bogastvo zapira človeška srca, zaslepi ljudi, da ne vidijo več bližnjega v stiski.
Doživela pa sem mnogokrat pri svojih karitativnih dejavnostih , da so ljudje dajali od svoje revščine z veliko ljubeznijo.
O kako lepo!!!!
Kako sem tega vesela!!
🙂
Ana, a vidiš kako prav je, da pišeš blog. In še Tina (glej zgoraj) je poslala prijavo, verjetno bo komu povedala, … Zato Botrstvo 2.0.
🙂
Lepo je videti, da ljudje ne mislijo le nase.
Zuzzu je pisala o svoji deklici, samo linka nisem poiskala. Se mi zdi lepo, ker se je oglasila tudi tukaj.
Sploh je včasih ob tem, ko se ponekod dajejo z darili, kaj se spodobi, kaj mora biti, po drugi strani so pa ljudje, ki resnično nimajo niti za osnovne stvari …
Vesela sem za to vašo Regino!
Kateri jezik imajo tam? Naš Silvester je govoril portugalščino, tako s pisanjem ni bila ne vem kakšna povezava. So prevedli v slovenščino. Je pa bilo lepo prebati, da za nas moli en fant nekje v daljni deželi.
Vse dobro!
Ana od srca: uradni jezik v Malaviju je angleščina, pa še lokalni jezik imajo. Mislim, da se bomo razumeli – itak je sedaj Google translate. Četudi je slab, deluje nekako.
Ja, resnično pretiravanje s temi darili – itak otroci dobijo sam “šodr”, ki je 5 minut zanimiv, potem pa ponikne nekam v omare…
Ja res dobro, da si nas spodbudila. Naši skupni prijetelji (saj veš kateri) tudi imajo dečka iz Zambije, tako, da sva premišljevala, … tvoj blog je bil pa odločilen. Ko bi vedela, da je tako preprosto, bi se že preje odločila.
🙂
Lepo se mej!
Aleš, potem pa imamo zdaj oboji pet otrok. 😆 Naši punci sta iz Paragvaja in Zambije. 🙂 V neposrednem stiku še nismo bili, če sem prav razumel, to tudi ni najbolj zaželjeno, a mogoče se mi to samo dozdeva. No, nas pa obveščajo, kako jima gre. Prav te dni se v Ljubljani mudi sestra Tadeja iz Paragvaja in upam, da bomo našli čas za obisk srečanja z njo.
Dragi Blitz, bravo! Ja smo se izenačili 🙂 . Za stik tudi mi ne vemo. Pozdravi sestro Tadejo. Malo opiši čigav sem. Bo že vedela.
Oj!
Jaz sem pa ravno odkrila še eno fotko našega Silvestra pa eno pismo v portugalščini, mislila sem, da ga prepišem za na blog, toda nisem uspela razvozlati pisave, dečko ni ravno “lepopisen”! Bom pa fotografirala – navsezadnje je njegov rokopis … so pa dali prevod zraven …
Vse dobro, tudi Blitzu lp! 🙂
Pozdravljeni !
Sem slučajno padla na vašo stran, ko sem iskala
možnosti botrstva.
Tudi naša družina je razširjena, smo botri deklici iz
Ugande.Zato bi vas rada opozorila tudi na stran
http://www.edirisa.org in njihov projekt Nasmehov.
Vse dobro in lp.
Bučka: Odlično, da ste botri deklici v Ugandi. Hvala za povezavo. Sem si ogledal – zelo zanimivo.
Vse dobro tudi vam in vaši družini.
Jaz sem pa dodala na blog še eno slikco našega fanta in primer pisem, nekaj smo jih dobili v teh letih. Neposrednih manj, več je bilo tistih od misijonarja.
Vse dobro! 🙂
Ana od srca: Sem pogledal. Sliko in pisma. Fanta ne razumem nič in tudi misionar je malo narazumljiv. Verjetno je mož že dolgo v Braziliji.
Hvala in vse dobro.
Sem šla zdaj dopisat prav to: Ernesto Saksida je zrasel na Primorskem pod Italijo, torej se je uradno učil le italijanščino, mislim, da sem slišala, da je v Braziliji ene 60 let!!!
Glede na to smo lahko veseli, da je tak jezik, kot je! 🙂
Pismo fanta, ja, vem le, da je original, da je njegovo, konkretno. Dobili smo tudi prevod, samo ne vem, kje je zdaj …
🙂
Aleš, tole tvoje pisanje je šinilo v moje oči v pravem trenutku, ko me je žulilo pretirano lagodje našega razkošnega življenja (mene se kriza ni tako zelo dotaknila, da bi imel probleme z eksistenco).
Pa sem šel takoj v akcijo, včeraj pa sva se z Darjo razveselila kuverte s sliko najinega novega varovanca, Manuela iz Angole.
Vame se je naselil dober občutek, da delam prav in da je to šele začetek …
@Tomaž: Super, da z blogom koga navdihnem za kaj dobrega. Sem prav vesel.
Že dlje časa sem razmišljala o botrstvu. Danes izpolnila obrazec in sedaj čakam … 🙂 S prijaznimi pozdravi, Anja