Bolj važno s KOM gre, kot kam gre in kdaj se vrne

Za vekomaj sem si zapomnil vprašanja p. Christiana Gostečnika, ki naj jih starši postavimo najstniku, ko se odpravlja “v svet”, pa četudi samo zvečer ven: “Kam greš? Kdaj se vrneš? S kom greš? Kdo od odraslih bo tam?”

Kar nekajkrat jih je mož ponovil skoraj 15 let nazaj na odličnem predavanju pred polno dvorano staršev in otrok v naši lokalni osnovni šoli. Meni so prišla zelo prav. Ko je bilo treba, sem jih zastavil, in če ni bilo odgovorov na ta preprosta vprašanja, otroci pač niso mogli iti ven. Tako preprosto.

Po drugi strani, pa sem otroke – če sem vedel, da bodo v družbi verodostojnih ljudi – pustil ob katerikoli uri kamorkoli in so se lahko vrnili kadarkoli. Sam sem našel verodostojne ljudi v skavtskih voditeljih, ki sem jih poznal osebno. Tudi zato sva se skupaj z ženo vključila k odraslim skavtom.

Zaupanje je seveda tisto “lepilo”, ki veže odnos med staršem in otrokom. In zaupanje je treba zgraditi. Otroku pa je treba proces gradnje zaupanja predstaviti in ga seveda postopoma spuščati v svet. Četudi je svet krut, “čuden” in na otroka preži veliko nevarnosti, ki se jih mladenič ali mladenka v svoji naivnosti niti ne zaveda.

Angeli varuhi

A svet je bil vedno tak. Že v Stari zavezi najdemo v Tobitovi zgodbi opisane številne resne nevarnosti, ki so prežale na mladega sina Tobijo, ko ga je oče – zanimivo, ne mati – mati mu brani, pošiljal v svet. A fant ni šel v svet sam. Oče Tobit je poskrbel, da si je otrok sam (podčrtavam sam!) poiskal verodostojnega človeka, s katerim je šel v neznano. In ko ga je Tobija našel, ga je moral predstaviti očetu, ki je preveril njegovo zanesljivost. Angel varuh – v Tobitovi zgodbi se je angel razkril na koncu – je mladeniča v resnici obvaroval gotove smrti.

Se splača prebrati celotno Tobitovo knjigo, vsebino “prevesti” v naš čas in iz nje potegniti vzgojne nauke. Zelo poučna!

Starši imamo pri odhajanju otrok v svet in gradnji zaupanja kar nekaj pomembnih nalog:

1. Odločitev: Najprej se moramo sploh odločiti, da bomo otroka “spustili v svet”. Postopno, s pravo mero, da se bo mogel v gradnji zaupanja sploh izkazati. Zavijanje v vato ne pomaga, prav lahko se zgodi, da se otrok v poznih najstniških letih “strga s ketne” in podivja. Po moje je za spuščanje v svet potreben oče. Tudi v Tobitovi zgodbi je oče – četudi slep – odlično odigral to vlogo. Mati bi Tobija najraje “skrila pod kiklo”, a jo je oče odločno zavrnil in ona je “utihnila v svojem joku” (Tob 5, 23).

2. Biti s stiku: Za otroka in njegove poti se je treba zanimati in biti z njim v stiku. Morda samoumevno, pa ni. Veliko staršev se za otroke preprosto ne zanima. Najraje jih “pospravijo” v množico obšolskih dejavnosti, misleč, da so tam na varnem.

3. Prava vprašanja: Ko otrok kam gre, mu za osnovo postavimo zgoraj omenjena, preprosta – sam jih imenujem kar – Gostečnikova vprašanja. Zahtevati moramo seveda tudi verodostojne odgovore nanje. Včasih si je dobro pridobiti tudi kakšno telefonsko številko, da preverimo, če je otrok res tam, kamor se je namenil. Otroci seveda negodujejo in nas lovijo na “fore”, kot so: “Noben starš ni tako zoprn kot ti,” “Ti mi ne zaupaš,” … Vztrajaj, četudi si “zoprn”!

4. Dogovor: Zahtevati moramo sklenitev jasnega dogovora o uri prihoda, ki naj bo razumna. Otrok se je mora držati. In kaj če se je ne bo? Tudi posledice je treba dogovoriti. In otrok naj se zaveda, da se s tem zmanjšuje zaupanje.

5. Pričakati ob vrnitvi: Ko se otrok (verjetno enkrat ponoči) vrne, ga pričakamo, da vidimo, kdaj in v kakšnem stanju je prišel domov. Malo naporno, a nujno. Ko se vzpostavi trdno zaupanje, seveda tole bedenje odpade.

6. Angel varuh: Za večje odhode (tujina, večdnevna odsotnost) starši zahtevamo od otroka, da poskrbi za “angela varuha”, ki nam ga predstavi ali pa se starši pozanimamo o “angelovi” verodostojnosti.

7. Gradnja zaupanja: Z otrokom se pogovorimo tudi o procesu gradnje zaupanja. Pomenimo se, kaj prispeva h gradnji zaupanja in kaj ga ruši. In tudi to, da več kot bo zaupanja, več bo svobode in obratno.

Zadrgnjeno in zateženo? Ne, ljubeče!

Vse tole zveni morda nekam zadrgnjeno, zateženo, diktatorsko, morda prav neljubeče? Prav. A resnično neljubeče se mi zdi, če spustimo otroke v zgodnjih najstniških letih v svet klientele nočnih lokalov, da potem v poznih nočnih urah – še bolje zgodnjih jutranjih – opiti in zadrogirani brez angelov varuhov blodijo po ulicah naših mest.

Članek je bil prvič objavljen na Iskreni.net.

Foto: Aleš Čerin

4 odgovorov
  1. Majda
    Majda says:

    Pod vse to kar ste napisali se podpišem, kajti vse to drži in je pri nas tudi preverjeno. Na tak način sva z možem spustila v svet pet otrok, še ena najstnico pa spuščava in Bog daj da tudi njo uspešno.
    V upanju, da se bomo starši držali napisanega, vas lepo pozdravljam
    Majda

    Odgovori
  2. Saša
    Saša says:

    Ja, se strinjam. Pa še nekaj. Nikakor se mi ne zdi primerno na veliko pohajkovati po lokalih ne za najstnike, ne za nas odrasle, niti podnevi, še manj ponoči. Seveda ni noben problem iti z družbo na kakšen sok ali pizzo, problem pa je preživljati ure in ure po lokalih, ne glede na uro. Ob tem pa tarnamo, kako nam manjka prostega časa. Starši moramo biti tudi tukaj zgled. Če preživljajo očetje večere za šankom, kako lahko to branijo svojim otrokom?

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja