Skavtstvo je moj način življenja

Prijateljica, prazaprav sestra v skavtstvu, Judita Kač, že dolgo skavtinja, takole opisuje skavtstvo in svojo skavtsko pot.

“Skavtinja sem že petnajst let. Precej let sem bila aktivna skavtska voditeljica najmlajših skavtkov (volčičev), bila sem tudi stegovodja, vsi moji otroci so skavti.

Zame je skatvstvo pot in način življenja, ki človeku, zlasti mlademu, pomaga, da preko učenja različnih veščin, skavtskih zakonov in obljube, življenja v naravi, neposrednega stika z Vsemogočnim po specifičnih skavtskih metodah spoznava svoje meje, se uči odgovornosti za svoja dejanja, pomoči in solidarnosti z bližnjimi (skavt vsak dan naredi vsaj eno dobro delo) in tako postaja vedno boljši človek – državljan in kristjan. Ustanovitelj skavtskega gibanja Robert Baden-Powell je v oporoki skavtom dejal, naj “zapustimo svet boljši kot smo ga prejeli”.

Ko sem bila voditeljica pri volčičih (8-11 let), me je močno pritegnil njihov pozdrav “Kar najbolje”, ki pomeni, da se je potrebno vedno znova truditi, da sem danes boljši kot včeraj in jutri boljši kot danes; da med skavti ne sme biti tekmovalnosti, da vzgajamo otroke tako, da naj tekmujejo le sam s seboj, da bi prej povedano dosegli; da za skavta ne obstajajo besede nočem, ne morem, ne znam, ne ljubi se mi… Če nočem, se bom potrudil zaradi prijateljev, če ne morem, mi bodo prijatelji in voditelji pomagali, če ne znam, se bom naučil, če se mi ne ljubi, bom lenobo premagal.

Pri naslednji starostni veji izvidniki/vodnice (11 -15 let) imamo pozdrav “Bodi pripravljen” in odgovorom “Vedno pripravljen”. To pomeni, da sem vedno pripravljen za različne izzive in dobra dela, za pomoč bližnjemu.

Kot popotnik (16-21 let) pa sem pripravljen “služiti” – prostovoljno se dajem na razpolago, se žrtvovati svojemu bližnjemu brez pričakovanja povračila, tudi če pri tem tvegam razočaranja, zavrnitev, ponižanja…. Tega seveda ne morem sam, brez božje pomoči, zato neprestano iščem stik z Bogom, skušam prepoznavati njegovo voljo in jo sprejeti.

Utopija in nedosegljivi cilji, čista teorija? Mislim da ne, če skavtstvo vzamem zares in sem skavt 24 ur na dan. Ali bodo otroci in mladi skavstvo tako spoznali in sprejeli, čutili v njem izziv in spodbudo, pa je gotovo veliko odvisno od skavtskih voditeljev. Skavtstvo je namreč vzgoja z zgledom, voditelji naj bi vzgajali kot starejši bratje in sestre in ravno to je tako prepričljivo in vabljivo, pa tudi tako zelo težko, da po začetnem navdušenju marsikdo pregori.

Toplo priporočam vsem staršem, da svojega otroka vključijo med skavte, še prej pa se dobro seznanijo s skavtstvom, z organizacijo v svojem kraju, voditelji… In če so se odločili za to, naj otroka aktivno spremljajo, se z njim veselijo, mu pomagajo mu pri premagovanju naporov in izzivov, kajti skavtstvo za razvajenčke gotovo ni… BI-PI (Baden Powell) je rekel, da je skavtstvo za vse, niso pa vsi za skavtstvo.

Pa še to velja: skavtska obljuba, če jo vzameš zares, se daje za vedno: enkrat skavt – vedno skavt. Za tiste, ki sami v mladosti niso imeli priložnosti za skavtstvo, še ni prepozno, saj tudi pri nas obstajajo bratovščine odraslih skavtov. Meni največ pomeni to, da imam vedno znova možnost odkrivati otroka v sebi in se skupaj s prijatelji otroško veseliti lepote božjega stvarstva, druženja s prijatelji in se dajati na razpolago potrebnim, saj za odraslega skavta veljajo vsa gesla mladinskih vej skavtstva, v središču tega pa je služenje.

Skavtstvo mi ogromno pomeni, ker je zame in mojo družino še vedno, prazvaprav vedno bolj pot in način življenja in mi pomaga ter spodbuja, da želim biti dober človek (kar mi seveda le delno uspeva), da želim rasti in sprejemati Božjo voljo….

Skavtstvo sem spoznala v svojih zrelih letih in se Gospodu zanj zahvaljujem. Nikoli ni prepozno, le odločiti se je treba zanj in vztrajati.

Judita Kač, Preudarna volkulja”

(Članek je bil objavljen v 4. številki Frančiškovega prijatelja za leto 2008)

Hvala Judita za odličen vpogled v skavtstvo, ki ga mnogi razumemo kot način življenja.