Prvi teden lokalnega aprila z nič sladkorja in malo medu
Lokalni april, ko pri nas jemo lokalno hrano po možnosti kupljeno direktno od proizvajalca, nas je pripeljal v situacijo, da jemo manj sladkorja in tudi manj olja.
Sam sem velik ljubitelj sladkih – sicer doma pripravljenih – pijač, ki jih ta teden pač ni bilo. In do konca meseca prav tako. Potem se bom pa – upam – tako navadil, da bo sladkorja v moji hrani manj tudi v naprej. Sladkor je pač zamenjal med (imamo ga od tasta, ki je bil čebelar), a v precej manjših količinah. Torej pijem skoraj nesladkane domače čaje 🙁
Zakaj smo zaprli tovarno sladkorja v Ormožu?
Nisem še čisto do konca raziskal, vendar se mi zdi, da sploh nimamo več slovenskega sladkorja. Tovarno sladkorja v Ormožu smo leta 1997 prodali Nizozemcem in leta 2006 zaradi “močno poslabšanih pogojev gospodarjenja, ki jih je določila evropska politika” zaprli. Več na spletni strani.
Tako je poceni sladkost naših življenj v popolnosti odvisna od tujega sladkorja. Med je vsaj 7 x dražji in še dražji bi bil, če bi se ne dalo prezimiti čebel s sladkorjem. Ali nam je tega res bilo treba?
Naša hrana ta teden
Ta teden smo jedli:
– kruh (domača pšenična moka, Tone Savolek, Vižmarje, 0,80 €/kg) – direktno
– meso (jagenjček: Klemen Matk, Matkov kot pri Solčavi, 6 €/kg, govedina: Tacen, 5 €/kg) – direktno
– krompir (kmetija Franc Mohorič, Golica nad Selci v Selški dolini)
– mleko iz katerega naredimo 4 litre domačega jogurta (Kmetija Žabjek, Dravlje, 0,60 €/l) – direktno
– jajca (Kmetija Žabjek, Dravlje, 0,12 – 0,20 €/jajce) – direktno
– oljčno olje (kmet iz Seče – 10 €/l) – direktno
– sir (Tolminc, Sirarna Gugala, Zatolmin 63, Tolmin, 9 €/kg) – direktno
– kislo zelje (kmetija v Bizoviku, 1 €/kg) – direktno
– domači med (tast) – doma
– domači jabolčni kis – doma
– zelenjava z domačega vrta (regrat, tržaški solatnik, grah, …) – doma
– domač zeliščni čaj – doma
– maslo (naj bi bilo slovensko iz Hoferja) – trgovina
Foto: Zsuzsanna Kilian, SXC
Pozdravljam vašo akcijo! Tudi sama že dalj časa skušam kupovati predvsem slovensko hrano (predvsem sadje in zelenjavo). Informacije, kje jo dobiti direktno od kmetov, so zelo dobrodošle.
Lep dan.
Andreja, hvala za odziv. Ni tako lahko kot sem mislil. Ni rečeno, da je hrana slovenska, če je samo obdelana v Sloveniji. Danes sem od prodajalke prav zahteval dobavnico, ki je potem pokazala, da je šunka narejena iz slovenskega pujsa. Včasih se je treba potruditi.
Sem danes pisal že malo kje kupujem hrano.
Vse dobro vam želim.
Aleš, super si se spomnil! Tudi jaz sem o tem razmišljala ko sem prebrala knjigo Plenty: Eating Locally on the 100-Mile Diet. Že takrat sem pomislila, kako imamo Slovenci v bistvu srečo, da imamo tako pestro lokalno pridelavo v primerjavi s Kanado, od koder sta avtorja knjige. Njuna izkušnja je res posebna, saj nista dobila lokalne moke, soli, olja … Pri nas je tega res na izbiro.
Vprašanje pa je, koliko časa še. Kajti nekaterih stvari se pri nas ne dobi, ker se jih, po besedah kmetov, ne splača pridelovati ali pridobivati. Žalostno. En razlog je seveda v tem, da ljudje niso pripravljeni plačati za kvalitetno hrano in raje drvijo v megamarkete, kjer kupujejo poceni hrano. Ne vem koliko se jih vpraša, na račun česa je poceni. Moj sklep je, da na račun kvalitete. Drug razlog pa je v poceni delovni sili. Marsikateri pridelovalec hrane služi na račun sužnjev, ki delajo zanj. Dobesedno. Saj delajo zgolj za preživetje.
Res je tudi, da nekateri slovenski kmetje enostavno pretiravajo s cenami eko hrane, ki je na primer v sosednji Avstriji cenejša. In potem se vprašaš, zakaj bi kupoval pri njih, če imajo tak monopol na trgu. Žal.
No, moje izkušnje z eko kmeti so večino pozitivne!
Glede nekakovostne hrane pa bi lahko pisala in pisala – na nemških televizijah je na kupe dokumentarcev o hrani, v katerih razkrivajo stvari, da ti grejo lasje pokonci.
Zadnjič sem slišala, da v tovarnah-mlekarnah 1 kg sira naredijo iz 2 litrov mleka, kmet ga naredi iz 10 litrov. Potem se res vprašaš, kaj ješ, ko kupiš industrijski sir. Sicer ti že okus pove marsikaj.
Ali pa to, da v enem od naših megacentorv prodajajo ekološko zelenjavo od dobaviteljev, od katerih imajo 10 let star certifikat, ki potrjuje, da je hrana ekološkega izvora. Pri nas morajo kmetje vsako leto na novo pridobiti certifikat. Za vsako letino morajo namreč na novo dokazati, da niso uporabljali spornih snovi.
Ali pa to, da v Evropo prihaja na tone nedovoljenih pesticidov in drugih dodatkov, ki jih je Evropa že zdavnaj prepovedala, a očitno črni trg deluje, ker je po teh sredstvih povpraševanje.
Sicer kupujem hrano, ki prihaja k nam z drugega konca sveta (imam pač rada banane in drugo sadje in zelenjavo), tako da tudi jaz sodelujem pri tej prehranski noriji.
A vseeno, prispevam po svojih močeh. Imam svoj vrt. Kupujem pri lokalnih kmetih doma, ali na eko tržnicah.
Na koncu koncev se mora vsak sam vprašati kaj je njegova odgovornost. Ne samo čakati, da se bo samooskrba zgodila na plečih kmetov in po navodilih države.
Podpreti moramo slovenske kmete (zlati eko kmete, tistih, ki zastrupljajo zemljio, žal ne rabimo) in jim dati vedeti, da brez njih ne gre.