Opažanja in občutki z Balkana
Po 30 letih od konca gimnazije sva bila z ženo spet na šolskem izletu. Gimnazija Želimlje, ki jo obiskuje sin, vsako leto pripravi potovanje za starše, ki ga vodi kar ravnatelj in kakšen od profesorjev. Letos smo se odpravili v Grčijo. Preko Balkana: Hrvaške (ki smo jo samo prevozili), Srbije, Makedonije.
V Srbiji smo se ustavili za nekaj ur v Nišu in nazaj grede za 4 ure v Beogradu. V Makedoniji smo posvetili kake 4 ure ogledu Skopja in se nastanili za dve noči ob Dojranskem jezeru. Zavedam se, da je za pravo spoznavanje države teh nekaj ur premalo, vendar dovolj za občutenje ljudi, dovolj za začutiti vibracije meni ljubih slovanskih narodov s katerimi smo si včasih delili skupno državo.
Naj kar v uvodu povem, da so mi slovanski narodi ljubi. Kljub vsemu. Rad imam slovansko dušo kot temu pravi Manca Izmajlova. Želim, da bi Evropa končno zadihala z obema pljučnima kriloma – vzhodnim in zahodnim. Tudi popolnim vzhodnim. A občutek sem dobil, da bo to težko. Balkan v 30 letih odkar sem bil nazadnje tam kot mlad vojak ni storil potrebnih korakov naprej. In občutek imam, da jih dela zelo, zelo počasi.
Srbija
V Srbijo je bilo težko vstopiti in tudi težko izstopiti, kljub nikakršni gneči na meji. V vrsti za avtobuse, kjer smo bili mi vedno edina avtobusa, so si vzeli vsakič več kot eno uro časa za izjemno počasno preverjanje potnih listov. Policisti neprijazni, izrazito naveličani in na videz osorni.
Južno od Beograda sem opazil polno neobdelane zemlje in nikjer nobenega vrveža na poljih. Nobenih sodobnih traktorjev. Na jugu Srbije, kakih 50 km pred makedonsko mejo rastejo minareti kot gobe. Kupole so že na videz nove, ker se svetijo v soncu. Ena od majhnih vasi je imela celo dve svetišči. Od kje denar ljudem v tako izrazito revni pokrajini?
Niš, kot dokaj veliko mesto, se mi je zdel izrazito neurejen in nerazvit, Beograd pa v samem centru resnično izgleda kot metropola. Denar se, kot je sicer navada, steka v prestolnico – vendar se mi zdi – v Srbiji ta tok še močnejši. A samo streljaj od mestnega jedra je tudi Beograd neurejen. Ogromna razlika. Kriza je Srbijo gotovo močno zaznamovala.
Trdnjava Kalemegdan in park okoli nje je čudovit. Naši “mojstri”, ki so “pacali” Ljubljanski grad, bi se lahko tam učili. Čestitke Srbom. Hram svetega Save , ki ga še gradijo in bo največja pravoslavna cerkev, je impozanten. Tu se vidi, kako znajo Srbi stopiti skupaj in kako znajo najti nekaj kar bo narod za vedno povezovalo. Svetišče pač kot je to pri narodih v navadi. Tu Srbom zavidam. Ponosen sem pa na slovensko podjetje Marmor Hotavlje, ki je dobilo vsa marmorna dela na cerkvi. Katoličani gradijo pravoslavno svetišče. Res uspeh.
Makedonija
Meni tako ljuba država, kjer sem preživel 12 mesecev v službi takratne domovine, je resnično uboga. Na vsakem koraku se vidi, da je država zastala. Samo Skopje, in še to samo v največjem centru, se razvija, tako da ga po 30 letih sploh nisem prepoznal. Le še znameniti kamniti most preko Vardarja mi je prebudil spomine na leto 1981.
Na levem bregu Vardarja, kjer je znameniti albanski del mesta z bazarjem, so sicer uredili kanalizacijo – prej je vse teklo kar po ulici, drugo pa kot da se ni premaknilo.
Hotel Istatov ob Dojranskem jezeru nas je presenetil s svojo “šlamparijo”, neverjetno umazanijo in nepripravljenostjo. Vse kar si prijel v roke ni delovalo, je bilo nepritrjeno, ni imelo baterij, … Noč smo sicer preživeli (zame kot skavta sicer ni bilo problema), a “normalen” turist si ne bi želel preživeti tam kaj več kot eno noč na poti v Grčijo …
Nazaj grede smo spali v drugem hotelu, prav tako ob Dojranskem jezeru. Popolnoma nova zgradba. Lastnik, ki je delal v Nemčiji, ima v Skopju gradbeno podjetje in si gradi hotel – zase. Neverjetno kakšne tehnične rešitve je našel. Kopalnica z WC-jem je imela tuš in dva odtoka: enega v kanalizacijo, drugega pa kar v sobo. Namreč, če si bil malo nepreviden pri tuširanju, je teklo direktno v sobo. Kopalnica je bila popolnoma brez zračenja. No, po uporabi WCja si lahko prezračil – a edino v sobo. Talno ogrevanje je v tistih dneh delovalo s polno paro – kljub zunanji temperaturi 40 st. C. Upam, da ne zato, ker bi zvezali toplo vodo in talno ogrevanje. Ali se sicer izjemno prijazen možakar, ki se trudi, ni v Nemčiji res ničesar naučil?
Prav res me jezi, ko se v že itak revni družbi niti zase ne potrudijo in nove zgradbe delajo slabo. Isto sem doživel v Ukrajini, na Pojskem. Škoda, ker bi se ob teh naravnih lepotah, ki jih Makedonija prav gotovo ima v izobilju, lahko razvil turizem.
Ob gorah lubenic in melon, ki smo jih videvali ob cesti do Dojranskega jezera in “cedili sline” (nazaj grede smo se ustavili in osrečili eno družino z ogromnim nakupom), v hotelu nismo bili deležni niti enega kosa. Pač pa so nas hranili s “plastičnimi” hrenovkami, z zapakiranim maslom, medom, umetno salamo … Koliko bolje bi bilo, ko bi lastnik hotela osrečil nekaj lokalnih kmetov in bi nam postregli z domačo hrano, predvsem s sadjem, ki je tam skoraj zastonj.
Ljudje pa prijazni, gostoljubni in ko nas prepoznajo kot Slovence, tarnajo za dobrimi starimi jugo časi.
Grčija
Grčija bo pa svoja zgodba … Je pa prav tako del Balkana. In še kako.
Stvari so relativne. Ko vstopiš v Makedonijo iz Albanije, je kot bi prišel iz revne v bogato družbo :-). Lp iz Grčije, na poti proti Albaniji…
@Marjeta: To je pa res. Seveda sem tudi jaz v mislih primerjal Slovenijo s Srbijo in Makedonijo. V Albaniji še nisem bil.
Sam želim tem državam, da se lepo razvijejo, pa sem postal kar malo pesimist glede tega.
Vse dobro vam želim v Grčiji in v Albaniji. Upam, da je najhujpša vročina minila, ali pa da se imate vsaj priložnost kje hladiti…
Je pa res, da se bova letos Makedoniji namenoma izognila. Dve leti nazaj sva iz Albanije priromala do Ohridskega jezera. Albanska stran naju je navdušila: peščena plaža, prijazni in skromni ljudje… potem pa sva na makedonski strani pričela iskati kak kemp za najinega mastra (kombi). Prečekirala sva VSE tri kempe na vzhodni (makedonski) strani, in se zgrožena odločila, da prespiva na parkingu PRED enim od teh treh kempov. Parking je bil namreč veliko prijetnejši kot zasvinjan, nagužvan, nevzdrževan, smrdeč kemp… bilo je hujše kot v najslabših spominih iz 70. let prejšnjega stoletja kjerkoli na Hrvaškem… prepotovala sva že marsikaj (tudi recimo Pakistan), a take svinjarije kot v MK kempih še nisva videla. Potem pa sva nedaleč od Struge našla mikro albanski kemp, privaten, ljubek, enostaven – in čist. Tam sva ostala nekaj dni, da sva si opomogla od socrealizma.
SEVEDA ne želim posploševati, da je Makedonija umazana, Albanija pa čista kot solza. Daleč od tega. Ampak za Ohridsko jezero pa velja: edini decenten kemp je na albanski strani (znotraj Makedonije), zahodno od Struge.